Če sistem ni pravičen za vse, prej ali slej ne bo za nikogar

Mesto je na površju videti lepše, je pa vse manj dostopno za vse več ljudi, pravi Miha Blažič - N'toko.

tor, 28.11.2017, 12:00

Ljubljana — Miha Blažič - N'toko, hiphoper, raper, bloger, kolumnist in aktivist o sebi pravi, da je običajen človek in nič več. Od nekdaj je bil povezan s samoniklimi prostori, brez njih ne bi imel glasbene poti. Večino časa danes soustvarja mednarodno skupnost v Tovarni Rog.

Kaj nam o družbi povejo zgodbe, ki ste jim priča v Rogu?

Prostori, kot so Rog, Metelkova in drugi po Sloveniji, so neke vrste zatočišče za ljudi na robu. Ljubljana je zaradi gospodarskega vzpona na površju videti lepše, je pa vse manj dostopna za vse več ljudi. In zato gravitirajo k tem prostorom, kjer jih nihče ne gleda postrani in so dobrodošli. Če primerjam življenje ulic v Ljubljani pred desetimi leti in danes, je revnih in izključenih zdaj bistveno več. Očitno je z gospodarsko rastjo nekaj zelo narobe, če je to njen stranski produkt.

Toda zakaj potem takšni prostori nimajo širše podpore?

Ker niso lepi in ker nikomur niso všeč izključeni ljudje, nihče jih noče imeti v svoji soseski. Politika v mestu vodi v izrivanje ljudi na rob, podobno, kot pravi župan Janković za Rog; kar delajte še naprej, saj je dobro, toda to počnite za obvoznico. Zemljišča pridobivajo na vrednosti, kupuje in gradi se in zdi se, da so edina ovira pri tem tisti, ki niso lastniki. Prepad med tistimi, ki nekaj imajo in lahko svoje imetje še povečujejo, in tistimi, ki nimajo ničesar in so izključeni, je čedalje večji. In postaja tudi odkrito sovražen, kar lahko vidimo tudi v vojni proti Rogu in drugim avtonomnim prostorom.

Zdi se, da je po eni strani kritika družbenega sistema dovoljena, saj jo lahko najdemo tudi v dominantnih medijih, toda po drugi strani se avtonomne prostore izganja, zapira ali pošilja na sodišče. Kako to razumete?

Kritika lahko prijetno živi v akademskih, kulturnih in medijskih institucijah in sobiva s kapitalističnim sistemom, čeprav je ta vse bolj izkoriščevalski. Nekdo lahko dobiva nagrade za eseje, v katerih piše o tem, kaj vse je narobe s sistemom, toda takoj, ko poskuša narediti kaj konkretnega na terenu, ga pretepe policija, je kaznovan ali pristane na sodišču. Za ljudi, ki so kritični, obstajajo udobna mesta, kamor te ta sistem postavi in s katerega lahko govoriš, kar hočeš. Sistem se tako prikazuje kot odprt, necenzuriran in kot da je za dialog. Toda konflikt nastane takoj, ko nekdo poseže v konkretne stvari, v konkretne dobičke interesnih skupin. Veliko denarja se zmeče v to, da sistemska kritika ne preraste v gibanje. Lažje je ustvariti kariero kakor gibanje. In to smo dobili v tranziciji. Dobili smo nevladni sektor in akademijo, ki je slonokoščeni stolp, in dobili smo to, čemur pravijo civilna družba. Toda nimamo množičnih gibanj, množičnih sindikatov in množičnih strank, ki bi temeljile na članstvu. In ta tako imenovana civilna družba je na koncu en kup pisarn, ki so odvisne od vladnih razpisov in se jih nihče ne boji.

Podobno, kot oblasti v prihodnosti vidijo tudi Tovarno Rog?

Da, tako bi radi uredili Rog. Kot kup pisarn, ki se prijavljajo na razpise in tako predstavljajo še en element naše progresivne, zelene prestolnice, s katero se je mogoče pohvaliti, v resnici pa ne bodo služile ničemur drugemu kot neposredni in umazani gentrifikaciji, torej izrivanju manj premožnih ljudi iz centra mesta. Tega se potem olepšuje, zato da se zemljiščem povečuje vrednost in da bodo na njih lahko postavili nekaj, kar bo lastnikom večalo profit. Vpreči umetnike, intelektualce in aktiviste v tak projekt je cinično in umazano dejanje, toda žal, kot smo videli skozi celotno tranzicijo, deluje. In tisti, ki se temu upirajo in nočejo biti del tega procesa, v medijih postanejo kriminalci ali pa ljudje, ki ″zasedajo javno lastnino″.

Decembra 2013, pol leta po tako imenovani največji vseslovenski vstaji, ste v pogovoru za Delo dejali, da se prvič sprašujemo o tem, kaj hočemo in kam gremo, in da je prvič na paleti kup alternativ. Kje smo štiri leta po tem?

Ker v času vstaj sistemska kritika ni bila dovolj organizirana, sistematična in pripravljena na naslednji korak, se je zgodilo zgolj to, da smo ene obraze zamenjali z drugimi. In da je povsem dovolj dobiti novega, malo bolj strokovnega, malo bolj etičnega in prijazno delujočega vladarja. Čeprav sedanja oblast ni priljubljena, si nihče več ne želi pretresov, kot so bili takrat, ko se je tudi govorilo, da bo država bankrotirala in da bo prišla trojka, ko je vladala neke vrste eksistenčna panika. Rekel bi, da smo v stanju, ko ljudje mislijo, da je boljše to, kar je. Ujeti smo v neki status quo, in to iz strahu, češ, kaj pa bi bilo, če bi si upali zahtevati več, morda bi izgubili še tisto, kar imamo.

Toda kako to, ko pa pravite, da je več revnih in odrinjenih?

Tisti del ljudi, ki bi moral biti solidaren in videti njihovo stisko kot del svojega boja, je prav tako odvisen od gospodarske rasti. Kdor pa se je znašel med tistimi stotisočimi izključenimi, lahko odide v drugo državo ali pa sprejme pogoje, kakršni pač so. In veliko lažje je oditi, kot se organizirati in boriti proti oblasti. In če stvari počijo, počijo v obliki neke množične histerije, ksenofobije. Tako se napetosti kažejo na način, ki je povsem neproduktiven in ne rešuje ničesar. To lahko vidimo vsakokrat, ko se določena skupina organizira za svoje pravice. Takrat vsi skočijo v zrak in rečejo, kaj pa tisti drugi, kje pa ste bili takrat. Toda to je strategija, ki izigrava in usmerja ljudi druge proti drugim. In na tej zavesti je treba delati. Ker če sistem ni pravičen za vse, slej ali prej ne bo za nikogar.

Kje v tem sistemu so begunci?

Naš sistem temelji na množičnem uvozu poceni delovne sile, ki dela pod drugačnimi pogoji kot domače prebivalstvo. Begunce se predstavlja domačemu prebivalstvu, kot poglejte, kaj jim dajemo, poglejte, kako smo humanitarni in odprti, zaradi česar se domačini potem sprašujejo, kje pa so oni. Dve skupini izkoriščanih ljudi izigravajo drugo proti drugi, izigrani pa so tako domačini kot begunci.

Ko so v organizaciji Journalismfund analizirali, kam gre denar, namenjen za migracijsko politiko v Evropski uniji, so ugotovili, da se ta ne porabi za zaščito in oskrbo ljudi pred preganjanjem, ampak za deportacije in nadzor na mejah.

Cilj ni integracija teh ljudi, kot tudi ni cilj jim onemogočiti prihod v Evropo, ampak ustvariti drugorazredni sloj prebivalstva. Koloniziranje ljudi na teritoriju kolonialne sile. Tu je zelo prisotna potreba po novi, predvsem pa poceni delovni sili in njen največji bazen so vojne cone. Namen deportacij in protimigrantske retorike ni toliko v tem, da bi se ljudi odvračalo od tega, da bi prihajali, ampak da se iz njih ustvari drugorazredneže, ki lahko pridejo, delajo pod slabšimi pogoji in z manj pravicami, da delajo za dobičke drugih, ko pa se jih ne potrebuje več, morajo oditi. Zidovi, žice in nadzor so zato, da ljudje prihajajo in odhajajo pod pogoji, ki jih postavlja kapital in vsa ta retorika okrog tega, da bodo tako zaščitili domače prebivalstvo in evropske vrednote, je mlatenje prazne slame. Gre za ustvarjanje policijske družbe nadzora, ki se na koncu seveda usmeri tudi proti domačemu prebivalstvu. Vodni top, paralizatorji in dodatna pooblastila policiji so namenjeni domačemu prebivalstvu. Ustrahovanje pred begunci je zgolj dalo moč ministrstvu, da je lahko vse to upravičilo pred javnostjo.

Sirski begunec Amhad Shamieh, ki je še vedno v zdravniški oskrbi in čigar položaj ostaja negotov, je avgusta v pogovoru za Večer dejal: »Vem, da moram biti močan. Tudi hrib je močan, a nato pridejo s stroji in mašinami in izvrtajo predor, in hrib ni več močan.«

Ahmad Shamieh nam je približal, kaj pomeni priti v tukajšnjo družbo in v njej poskušati zaživeti. Pokazal je, kako težko je iti skozi vso to birokracijo in kaj pomeni, če te premeščajo iz ene države v drugo. Marsikdo ni bil pripravljen razumeti, kako težko bi bilo zanj in njegovo družino, če bi se mu to zgodilo, in ni pomislil, da sam takšnih pogojev ne bi sprejel. Mislim, da nam je Ahmad približal krutost tega sistema, ki ljudi obravnava kot žaklje krompirja. To, da odločamo o svoji usodi in usodi svoje družine, je temeljno človekovo dostojanstvo. In pri tem je treba iti onkraj logike človekovih pravic, ki jim je zadoščeno, če damo človeku enkrat na dan nekaj v usta in je pod streho. To ni dostojanstvo. Živimo v sistemu, ki ne omogoča dostojanstvenega življenja vseh ljudi. Razumeti moramo te potrebe po boju za boljše življenje, ker je to potreba biti obravnavan kot enakopravni del družbe. Ahmadov boj, ki je nasploh migrantski boj, je boj za enakopravno obravnavo vseh ljudi, in ta mora postati temelj naše družbe.

Prijavi sovražni govor