Tiskane izdaje
Ljubljana - Ker je ustaljen način mišljenja treba razparati in razgibati, so se dijaki bežigrajske, poljanske in gimnazije Jožeta Plečnika povezali v iniciativo Param dokso. Za začetek so Lucija Mihić Zidar, Živa Šketa, Laura Malnar Antončič in Svit Komel organizirali festival na temo beguncev.
Celotedenski benefit na temo beguncev, v okviru katerega ste marca v Ljubljani organizirali okrogle mize, literarne večere, ste poimenovali Čez vse meje. Kaj je po vašem šlo čez vse meje?
Laura: Begunce so predstavljali kot neka bajeslovna bitja.
Živa: Zelo hitro so bile tudi ustvarjene izredne razmere, še preden so sploh povedali, kaj se dogaja.
Lucija: In tudi to, kako hitro so dogajanje izkoristile posamezne skupine za svoje namene.
Svit: Tudi kar zadeva medijske prezentacije in splošni diskurz o beguncih so iz vseh smeri prihajala različna mnenja, kdo naj bi bili ti ljudje, obravnavani so bili kot neka celota ali masa. Kot da je to pač neka begunska kultura, ki prihaja k nam in prinaša takšne in drugačne posledice zaradi takšnih in drugačnih vzrokov. In vse te prezentacije so na neki način funkcionirale. Festival smo poimenovali Čez vse meje zato, da se to ustavi, hkrati je bil to poziv po stremljenju k odpiranju mej. Namen festivala je bil premisliti razmere, pogledati nanje z različnih zornih kotov in izpostaviti tudi vidik prosilcev za azil in azilantov. Ne da se zgolj govori o teh ljudeh, ampak da govorijo tudi oni. To ne pomeni, da je zgodba nekoga, ki je prišel iz Irana ali Sirije, objektivna resnica ali pomeni rešitev za vse probleme, ampak gre prav za to - paranje dokse, da ustaljen način mišljenja izpodbija pluralnost interpretacij.
Se je od takrat kaj spremenilo?
Živa: Ne, v bistvu je bilo vse samo odrinjeno. Tako kot so bili begunci odrinjeni v Turčijo, tako so bili odrinjeni iz diskurza. Prej smo o njih poslušali vsak dan, zdaj skorajda ne več, čeprav jih kar nekaj živi in deluje med nami. Če ni kaosa, očitno ne obstajajo.
Svit: Situacija ni povsem takšna, kot je bila septembra in oktobra, ko smo recimo že vedeli, da se je begunski tok preusmeril proti našim krajem, a še zmeraj nismo bili pripravljeni na to, in izbruhnila je panika. Z zaprtjem balkanske begunske poti je bil problem odrinjen, češ, naj se zdaj s tem ukvarjajo Makedonci, Grki in Turki. Pri nas ni več panike, toda po drugi strani je problem z integracijo in odzivom prebivalcev.
V enem od šolskih časopisov in na nedavnem protestu Revni za revne v Ljubljani ste ugotavljali, kaj imajo skupnega begunci in dijaki.
Živa: Ne gre za begunce in dijake, ampak za to, da se vsako manjšino homogenizira. Tako, kot se gleda na begunce, se gleda na vsako manjšino.
Svit: Za določeno skupino ljudi se ustvari neka kategorija z nekimi lastnostmi, na podlagi katerih jih analiziramo. Če v brskalnik google vpišeš begunec ali mladostnik, dobiš podobne rezultate; mladostniki in problemi, mladostniki in hormoni, kako se psihološko soočati z mladostniki, in na isti strani so tudi begunci.
Živa: In vsi smo v breme družbi.
Laura: Vsi smo neaktivno prebivalstvo, za katero davkoplačevalci plačujejo davke.
Lucija: In oboji smo potrebni vzgoje in civiliziranja.
Svit: Na oktobrski diskusiji o šolstvu, ki jo je pokrila univerzitetna redakcija Radia Študent, je bilo prav tako izpostavljeno to kriminaliziranje mularije, češ da samo hodijo ven, se ne potrudijo, se ne prekvalificirajo, podoben je odnos do beguncev. Neko zdravo jedro uveljavljene manjšine v družbi lahko obsoja vsako manjšino, zakaj je manjšinska oziroma marginalna. Begunci so recimo tam zato, ker so leni, ker so iz manj civilizirane kulture, dijaki pa se ne trudijo, so leni, zgolj jemljejo droge, imajo probleme, pijejo, masturbirajo in počnejo vsega hudiča, kot bi rekel Rugelj.
Kako se temu upreti?
Laura: Poskušamo pokazati, da smo aktivni in da nismo leni. (smeh) Da tudi mi prispevamo k družbi, čeprav se morda ne zdi tako. Hkrati hočemo preseči to štampiljko dijaka ali pa štampiljko begunca oziroma brezdomca, ker nam te štampiljke dajo, toda to nismo mi.
Živa: Ko se pogovarjaš z nekom, ki je proti beguncem, mu ne rečeš, da je idiot, ampak se pogovarjaš in ga povabiš na naš dogodek.
Laura: Naš namen tudi ni spreminjati mnenja, ampak aktivirati apatične ljudi.
Kakšni so vaši prihodnji načrti?
Lucija: Trenutno smo si vzeli krajšo maturitetno pavzo, se pa že pogovarjamo, kako naprej. Razmišljali smo o vzpostavitvi spletne platforme za bolj angažirano pisanje, ker to v okviru šolskih časopisov oziroma obstoječih meddijaških povezav zdaj ni mogoče. Hkrati smo se pogovarjali, da bi povabili več ljudi k sodelovanju. Zdi se nam tudi pomembno, da se odzivamo na dogajanje okoli nas.
Ali šolski časopisi ne spodbujajo angažiranega pisanja?
Lucija: Pogosto se je treba držati neke apolitičnosti, in takšno izražanje, kot se ga mi lotevamo, ni vedno najbolj zaželeno.
Laura: To ni samo pri šolskih časopisih, ampak je tak celoten šolski sistem. Samo da ne bi bilo kaj levega ali desnega, ali karkoli že.
Svit: Ko smo se pri šolskem časopisu nagnili precej v eno smer političnega spektra, so nas prosili, naj se malce uravnotežimo. Šola vzpostavlja apolitičnost kot normo, ker ima tako največ miru. So pa razlike med šolami. Vendar menimo, da je v meddijaški povezavi moč, da presežemo tudi te institucionalne okvire.
Ali torej uravnoteženje postaja modus operandi tudi zunaj množičnih medijev?
Svit: Da, in to ne samo v šoli. Če samo pogledamo tehnokratsko tendenco, s katero je bojda mogoče preseči levico in desnico. V resnici je to zgolj biooblast, svoboda trga, podreditev države trgu in tem vrednotam. Tehnokracija je verjetno najprimernejša beseda za današnjo politiko ekstremnega centra.
V zadnji izdaji šolskega časopisa Vtikač ste izračunali, da je zgolj za pripomočke za slovenščino na maturi treba odšteti 105 evrov. Tudi matura je tako, kot pravite, postala tržna priložnost. Kaj pa bi rekli o tistem, ki jo opravi?
Svit: Je produkt trga, subjekt tega mehanizma, se pravi, končane gimnazije. Kako ga to definira kot človeka? Potrošnik je in bo spet kupil pripomočke za faks. Vsota, ki sem jo izpostavil, spet ni takšna reč, čeprav je za koga že to lahko veliko, problem je dvig cene maturitetnih knjig, ki so občutno dražje od knjig primerljivega obsega. Izkorišča se torej situacijo, ko je skupina ljudi zaradi neke norme, v tem primeru je to matura, prisiljena v potrošnjo. Izobrazba in z njo osnovne človekove pravice, kot jih definiramo, postajajo vse bolj nedostopne oziroma odvisne od družbenega statusa.
Laura: Podobno kot so za pot z vlakom od Beograda do Ljubljane beguncem zaračunali več kot turistom. Dijakom pa več zaračunajo za maturo. Iz vsake situacije naredijo tržno priložnost, kar je narobe. Sploh, ko gre za ljudi v stiski ali na margini.
