Čistilne akcije brez ljudi malo vredne

Ljubljana – Spomladanska čistilna akcija v Črnučah, ki jo tamkajšnja četrtna skupnost pripravlja za 21. marec, je le ena od mnogih, ki jih v mestni občini vsako leto prirejajo društva, organizacije, šole, četrtne skupnosti. Pod okriljem občine in njenih javnih podjetij iz naravnega in urbanega okolja odstranijo na desetine ton raznih odpadkov. Žal pa se te akcije zdijo kot Sizifovo delo, saj je njihov učinek kratkotrajen.

Čeprav se vsak marec ali april v Ljubljani pod različnimi naslovi že desetletja izvajajo akcije za lepše in čistejše okolje (denimo Stop divjim odlagališčem na Barju 2011, Za čisto in zeleno Ljubljano, Očistimo Slovenijo ...), je njihova glavna pomanjkljivost to, da so izrazito kampanjske oziroma omejene le na eno veliko akcijo in da velikokrat potekajo na istih lokacijah kot pretekla leta. Divja odlagališča odpadkov so namreč v zavesti nemarnežev tako trdoživa, da jih že v nekaj tednih ali mesecih znova zapolnijo z novimi. Taka so recimo odlagališča ob Savi, ob lokalnih poteh na obrobju mesta (Zadobrova, Sostro, Zalog, Vič, Črnuče, Rudnik, Dravlje) in celo ob rekah in potokih.

Urbana odlagališča

Poseben problem, na katerega nihče ne opozarja, pa so urbana odlagališča. Eden takšnih primerov je deloma ograjeno zemljišče v Zeleni jami, kjer je že nekaj let velika gradbena jama. Podjetje SCT kot veliki nekdanji lastnik zemljiškega kompleksa je šlo v stečaj in zdaj ni nikogar, ki bi tam gradil namesto njega. Ker ne stečajni upravitelj ne občina ne vedo, kaj storiti na več hektarih zapuščenega zemljišča, se gradbena jama hitro zarašča, na njenih robovih, zlasti ob Rožičevi ulici, pa nastaja mini divje odlagališče gradbenih in drugih odpadkov.

Nič bolje ni pri drugih gradbenih jamah in ograjenih gradbiščih, kjer so se investitorji ušteli in ne morejo nadaljevati začetih stanovanjskih, poslovnih ali drugih projektov. Poskrbeti znajo le za postavitev ograje, ki jo zatem tržijo kot reklamni prostor, prav nič pa jih ne zanima, da se za njo razrašča plevel, da se tam nabirajo gradbeni in drugi odpadki in da se ponekod zbirajo uživalci mamil ali brezdomci.

Najbolj bodejo v oči nasmetena in neurejena zemljišča Emonike med Dunajsko, Masarykovo in Vilharjevo, Energoplanove parcele med Kotnikovo, Masarykovo in Resljevo, za Bežigradom pa zasebna parcela za Astro (nekdanje učne delavnice), državno zemljišče v soseski Bežigrajski dvor, kjer je nekdaj stala vojašnica Ljube Šercerja, zanemarjen Plečnikov stadion (skupaj z okolico ob Samovi in Koroški) in zemljišče na območju nedokončanega trgovskega centra Stožice ob Vojkovi. V središču mesta so taka območja v Knafljevem prehodu (Devetka), del Šumija ob Slovenski, Rog ...

Lastništvo zemljišč je zdaj sicer najbolj sveta stvar, vendar je treba v primerih čistilnih akcij tvegati tudi posege na tujo zemljo in jo očistiti odpadkov, saj je Ljubljana pojem, ki se ne konča pri javnem, temveč na njeno podobo močno vpliva tudi urejenost zasebnih parcel. To je najbolj očitno na »nikogaršnji« zemlji oziroma tisti, ki je del sodnega spora, denimo zaradi denacionalizacije ali stečajev podjetij. Nič bolje ni na velikih zemljiških kompleksih v nemestnih parkih, gozdovih ob cestah in poteh v mestni, državni in paradržavni lasti (Dars).

Stanje na terenu

Četudi lahko pritrdimo poročilu o stanju okolja v Ljubljani iz preteklega leta, da je po občini vse manj velikih nezakonitih odlagališč odpadkov in da je več manjših, s stanjem še ne moremo biti zadovoljni. Gradbenih odpadkov je sicer manj kot v preteklosti, vendar je zato vsepovsod videti več manjših plastičnih, kovinskih in drugih odpadkov, ki jih odmetavajo sprehajalci, ob cestah in obcestnih postajališčih pa nemarni vozniki.

K slabi podobi najbolj pripomorejo zapuščena ali nevzdrževana obvodna zemljišča, kjer se razraščajo invazivne rastline japonski dresnik, zlata rozga in ambrozija, pa tudi domači pleveli in grmovje.

Najhuje je ob Gruberjevem prekopu, Ljubljanici in njenih pritokih (Mali graben, Curnovec, Iška, Gradaščica, Glinščica), prav tako na širšem območju Barja in v nikoli do konca urejenem vrtičkarskem naselju v Črnučah. Po veliki akciji odstranjevanja vrtičkarskih ut in ograj je namreč tam še veliko njihovih ostankov, zapuščene vrtove pa prerašča plevel.

Možne rešitve

Kar zadeva divja odlagališča odpadkov in boj proti invazivnim tujim rastlinam, bi vidne rezultate lahko dosegli le s skupnimi prizadevanji države in občine. To pomeni, da bi morali takoj urediti več regionalnih centrov za brezplačno zbiranje in predelavo gradbenih odpadkov, občina pa bi morala po posameznih četrtnih skupnostih po vzoru tiste na Povšetovi postaviti lokalne zbiralnice za večje kosovne odpadke (les, pohištvo, belo tehniko, televizorje, gume). Prav tako ne bodo zadoščali le popisi odlagališč odpadkov in rastišč alergogenih rastlin (ambrozija) ter zatem še občasne prostovoljne akcije odstranjevanja teh nadlog. Te bi morale biti sistemske, torej redne, predvsem pa z velikim številom prostovoljcev, strokovnjakov in podpornih komunalnih služb, tako državnih koncesionarjev kot mestnih javnih podjetij.

Da je to uresničljivo, so dokazovale usklajene akcije pod naslovom Očistimo Slovenijo, ki pa so žal izgubile začetni zagon. Morda bi bil zdaj čas, da se nekaj podobnega na ravni vseh občin in regij izvede malo pred začetkom poletja tudi pri odstranjevanju dresnika in ambrozije. Lanske akcije treh ljubljanskih četrtnih skupnosti in posameznih društev za odstranjevanje ambrozije na širšem območju Črnuč, Tomačevega in dela Bežigrada se je namreč udeležilo le kakšnih deset ljudi, četudi smo pričakovali, da se jih bo vsaj večina zaposlenih v šeststočlanski mestni upravi.

Mestni uslužbenci bi lahko v takih akcijah delali za dober zgled, več desetim društvom, ki se v celoti ali deloma financirajo iz mestnega proračuna, pa bi lahko ob vsakoletni predložitvi programov naložili obvezo, da vsak njihov član opravi tudi nekaj javno koristnih del, sicer bi jim podporo znižali. Tako bi jih »prisilili«, da občini tudi nekaj vrnejo, saj je jasno, da prostovoljstvo, zlasti med mladimi iz urbanih okolij, usiha. Na akcijah namreč prevladuje starejša in srednja populacija, srednješolske in študentske mladine pa je vse manj.