Tiskane izdaje
Ljubljana – Če ne bi bilo civilnih iniciativ, bi to lahko pomenilo, da je vse urejeno, da so pripombe prebivalcev ustrezno obravnavane, da se oblast nanje odziva in da se na pobudo ljudi kdaj kaj spremeni na bolje. Toda to bi bila optimistična razlaga, pravi raziskovalka Mojca Golobič z biotehniške fakultete.
Pesimistična pa je razlaga, da se ljudje počutijo tako nemočne ali so tako zaposleni z lastnim preživetjem, da se sploh ne organizirajo in ne odzivajo. To bi bil po besedah prodekanje za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti tudi znak, da se ne zanimajo za svoje bivalno okolje. »Ni slabo, da imamo civilne iniciative. Se mi pa zdi, da velikokrat ne znamo kanalizirati njihove energije v nekaj konstruktivnega,« razmišlja Golobičeva. »Običajno se v primerih, kjer so vpletene civilne iniciative, stališča oblikujejo zelo izključevalno v smislu, ali ostane investicija takšna, kot si jo je zamislil investitor, ali pa projekt propade v celoti. Ne znamo pa s pomočjo civilnih iniciativ poiskati alternativ.« To je sicer splošna težava prostorskega načrtovanja in tudi širše, opozarja doktorica znanosti, ki med drugim raziskuje vlogo civilne družbe v prostorskem načrtovanju. »O alternativah sploh ne znamo razmišljati. Velikokrat je tako, da je ali po moje ali pa ni nič.« Zakonodaja z javno razgrnitvijo načrtov in javno razpravo sicer predvideva sodelovanje javnosti, ampak to je, dodaja profesorica, očitno premalo. »Pojav civilnih iniciativ je močen signal, da je v družbi neki demokratični primanjkljaj, da ljudje nimajo dovolj priložnosti, da bi v ustaljenih postopkih izrazili svoje mnenje.«
Vključeni prepozno
Projekt, ki je vsiljen in ni pripravljen v sodelovanju z lokalno skupnostjo, nikoli ne bo del lokalnega življenja, je prepričan Peter Rondaij iz koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih blokov. Odnos investitorja in mestne oblasti pri tem je po njegovem porazen. »Joc Pečečnik, ki načrtuje gradnjo novega bežigrajskega stadiona, se je samo enkrat sestal s stanovalci iz okolice, in še takrat je prišel povedat zgolj to, kaj bo kje stalo. Kaj sami menimo, ga ni zanimalo. Enako velja za župana,« je kritičen Rondaij, ki se je leta 2007, ko so se pojavile govorice, da bodo zelenico ob Fondovih hišah v Koroški ulici pozidali, s sostanovalci povezal v civilno iniciativo.
Najprej so od »velike večine sosedov« – podpisnikov je bilo okoli devetdeset – pridobili pooblastila za zastopanje, nato so se lotili prebiranja odlokov, aktov in prostorskega načrta ter pisanja pisem in pozivov za srečanja. »Vsekakor je bilo koristno, da smo se organizirali,« pravi danes. »Sicer bi bila naša zelenica najbrž že pozidana.«
Še zdaj se v ožji skupini sestanejo vsak teden. Tem za razpravo je veliko. »Zdi se mi, da je splošno mnenje o naši iniciativi negativno, vsaj kot razberem z raznih forumov. Ko pa se pogovarjam z ljudmi, ki poznajo naše težave in prostor, v katerem živimo, nas podpirajo.« Ključni problem je po njegovem to, da je lokalno prebivalstvo prepozno vključeno v postopke o posegih v prostor. »Soseda, ki živi nasproti bežigrajskega stadiona, je šele na javni razgrnitvi projekta obnove stadiona izvedela, da bodo njeno hišo porušili,« se spominja Rondaij.
Da pri nastajanju projektov vse prevečkrat okoliški prebivalci nimajo nobene besede, meni tudi Milan Mirkov, predsednik civilne družbe Spodnji Kašelj-Podgrad-Zalog, ki združuje okoli štirideset predstavnikov krajevnih društev in posameznikov. »Če bi uradne institucije delovale, kot bi morale, torej da bi bile servis za ljudi, civilnih iniciativ ne bi potrebovali,« je prepričan vodja iniciative, ki je lani na vladno službo za zakonodajo celo naslovila vprašanje o morebitni izločitvi iz ljubljanske in ustanovitvi lastne občine. Že desetletja, pravi, Založani prenašajo smrad iz okoliških obratov Kota, družbe za zbiranje, predelavo in trgovanje z živalskimi stranskimi proizvodi, ki jo s koncesijsko pogodbo podpira država, potem so tu še neurejen promet, kanalizacija in vodovod. »Nič se ne premakne, razen če pride opozorilo iz Bruslja,« pravi Mirkov. »Velikokrat se nam zdi, da niti stroka nima pametnih odgovorov, kaj šele politika.« Treba se je bilo organizirati in začeti opozarjati na težave, dodaja. Dobro pa je tudi zato, nadaljuje, ker so ljudje zdaj bolj ozaveščeni o dogajanju.
Pozabljena okolica
»Velikokrat se počutimo zapostavljene,« razmišlja stanovalka starega dela Šiške Nika Katnič, ki vodi Društvo za urbano okolje – odbor za lepšo Staro Šiško. Ta deluje že sedmo leto. »Središče mesta se ureja, medtem ko se na okolico pozablja.« Katničeva meni, da bi bilo nujno določiti prednostne cilje. Vendar ne glede na lokacijo, temveč glede na problematiko. V Spodnji Šiški je težav kar nekaj, opozarja, od prometne ureditve, propadajočega hotela Bellevue, do gradbene jame Energoplana. »Problem je predvsem kratkoročno načrtovanje, manjkajo pa celostne rešitve,« poudarja stanovalka in priznava, da zadnja leta dobro sodelujejo z vodstvom tamkajšnje četrtne skupnosti, povezujejo pa se tudi z raznimi okoljskimi inštituti ter prirejajo okrogle mize in delavnice. In to zato, dodaja, ker bi bili krajani sicer premalo obveščeni.
Že od vsega začetka delujejo kot društvo. Katničeva je prepričana, da imajo tako »večjo težo«, kot če bi delovali v okviru civilne iniciative. »Kdaj pa kdaj nam uspe kaj malega doseči, sicer pa je dobro tudi zaradi samega druženja,« odgovori na vprašanje, kaj prinaša povezovanje stanovalcev Spodnje Šiške. Njihovo zanesenjaštvo, zagotavlja, je tu še danes. Redno sestankujejo vsaj enkrat na mesec. Med deset in petnajst je takih, ki so najbolj dejavni. »Naš cilj je še vedno konstruktivno sodelovanje pri vseh procesih in prizadevanje za boljšo kakovost življenja.« Bi pa bilo lažje, nadaljuje, če bi bili prebivalci vključeni v sam proces urejanja prostora že veliko prej, kot so. »Ne želimo si, da prostor, v katerem živimo, namesto nas ureja nekdo drug,« opozarja Katničeva in dodaja, da se na civilne iniciative ne sme gledati kot na moteči element, ampak kot na pomoč.
Biti mora jasno, kaj je javni interes
Da bi civilne iniciative lahko prispevale k boljšemu urejanju prostora, je prepričana tudi Mojca Golobič z biotehniške fakultete. »Ne moremo jih diskreditirati, kot da so neki nebodigatreba, po možnosti nahujskane od druge politične opcije. So zelo pomemben del demokratične družbe, imajo pravico do obstoja in povsem legitimen interes.«
Mestu, nadaljuje Golobičeva, mora biti jasno, kaj je javni interes in da je v razpravo o tem nujno vključiti njegove prebivalce. »V interesu mesta ne more biti gradnja še petsto elitnih stanovanj, ampak kakovosten javni prostor. Tam, kjer je bil interes investitorja hkrati tudi interes mesta, imamo zdaj gradbene jame. Samo po sebi sicer ni slabo, če se ta dva interesa kdaj prekrivata, problem pa nastane, kadar tisti na občini ne znajo artikulirati javnega interesa in preprosto nekritično prevzemajo zasebne, profitne pobude,« opozarja profesorica. Po njenem imajo sicer civilne iniciative neko težavo. »V kontekstu demokratičnosti in participacije, o čemer se veliko govori, se kdaj poskušajo prikazati legitimne zgolj zato, ker se imenujejo civilna iniciativa. Malo pa naredijo za to, da bi dokazale svojo legitimnost.« To morajo po njenem dokazati s preglednim delovanjem, javnimi shodi in prirejanjem srečanj, ki so odprta za vse, pa tudi s tem, da ponudijo rešitve. »Ko ponudiš rešitev, pravzaprav pokažeš, da si pripravljen na konstruktivno sodelovanje.«
Golobičeva dodaja, da je sicer tisti, ki ima moč, tudi tisti, ki bi moral narediti več. »Od spodaj, iz civilnih iniciativ lahko pridejo želje in ideje, toda če ni pripravljenosti od zgoraj, je izkupiček bolj slab.«
