Tiskane izdaje
Ljubljana − Zamislite si katero koli razglednico Ljubljane. Katero koli. Izrisali se bodo Grad, Nebotičnik, kak most, reka, Zmaj, Prešeren, stolnica, kolonade, morda grafit, v ozadju gore. Nič ni izpuščeno. Z Davidom Petelinom, zgodovinarjem, ki je doktoriral iz Vsakdanjega življenja v Ljubljani v letih 1945−1965, pa sestopava z nepremičnih podob in greva med tiste, ki ji vdihujejo življenje − med Ljubljančane.
Za las ste ujeli obdobje, ko je mesto sledilo idejam o bratstvu, enotnosti, neuvrščenosti, spoštovanju lika in dela predsednika, ste ga pa preučevali. Če bi se peljali nazaj, kje in kdaj bi ustavili časovni stroj?
9. maja, v trenutku, ko je mesto navdušeno pričakalo svoje osvoboditelje, ki so ga rešili okupatorjev. Napočil je čas miru in prišel je čas sprememb.
So vam o tem pripovedovali stari starši, ste si ogledovali stare fotografije?
Moja ljubezen do Ljubljane sega v čas študija zgodovine. Odraščal sem v Trnovem, se igral ob Gradaščici, na Gradu sem se naučil smučati ... Poleg tega se vsakič, ko se vrnem iz katerega od evropskih mest, sprašujem o demografskih, političnih, ekonomskih, zgodovinskih dejavnikih, ki vplivajo na razvoj mesta, umetnosti, naših vrednot, hotenj. Zlagoma sem tudi začel odkrivati Plečnika, Fabianija, moderniste ... Doma imam med drugim lepo zbirko knjig o Ljubljani.
Obstajajo predmeti, ki vas spomnijo na mesto?
Recimo trafike Saše Mächitga in smetnjaki žabe, Plečnikove zelene klopi, narejene po modelu z vrta njegove hiše, če dodam še zmaja, je videti, da je rdeča nit mesta zelena. Močni simboli so tudi stanovanjske stolpnice, Trg republike, če nam je všeč ali ne ... Je pa res, da dajo ljudje mestu smisel, dušo in zgodbo.
Kako dejavni so dejansko bili meščani pri soustvarjanju podobe mesta v obdobju, ki se je dvigoval iz prahu 2. svetovne vojne? Kaj vse so počeli za skupno, čeprav utopično idejo?
Bili so neverjetni, hodili so v službo, skrbeli za svoje vrtove, vzgajali otroke, a kljub temu v skupnih akcijah, zlasti med udarniškimi nedeljami, obnavljali hiše in infrastrukturo. Oblast je poudarjala kolektivnega duha in meščani so temu sledili v vseh segmentih javnega življenja. Prebivalci so objavljali, podirali žično ograjo okrog mesta, gradili bloke. Pogojno, z veseljem. Ne smemo pozabiti, da so delali tudi politični zaporniki in vojni ujetniki. Nekako se niso spraševali, koliko bodo zaslužili, ampak so verjeli v skupno dobro: kar je dobro za vse, je tudi zame.
Se pravi, niso gledali nazaj, ampak so gradili novo Ljubljano za novo družbo?
Ja, gradili so razmere za boljšo družbo in prihodnost. V tem primeru ima socializem pozitivne posledice. S precej samoodrekanja so delali za svoje otroke, potomce, z mislijo na večnost.
Kdo pa so bili nosilci ideje Ljubljane v povojnem času?
Med vizionarji in odločevalci ni bilo jasne razmejitve. Pravijo, da so Ljubljano gradili trije Edvardi: Ravnikar, Mihevc, ampak tudi Kardelj. Ambicioznih načrtov nisi mogel uresničiti brez politične potrditve − naj gre za gradnjo Hale Tivoli ali urejanje podvozov. Že v 30. letih so nameravali železniške tire, ki delijo mesto, poglobiti in izboljšati povezavo z obrobjem.
Zakaj je projekt padel v vodo?
Zaradi politične ideologije: naj se vidi parna lokomotiva, naša industrija. V socializmu sta bila napredek in modernizacija vidna predvsem v novih tovarnah, infrastrukturi, medtem ko so sočasno podpirali kult fizičnega dela in glorificirali delavca.
Aleš Debeljak v Tihotapcih piše o novih gospodarjih. »Prostor pomeni jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki. Jih vi vidite kako drugače? Kdo so novi gospodarji?
Gospodarji preteklosti so bili pogosto avtorji velike ideje, arhitekti in urbanisti pa so v njeni službi. Čeprav so postavljali spomenike tudi sebi, so veliko prinesli k pozitivni podobi mesta in k razvoju duha. Danes večinoma pogrešam vizijo. Moram pohvaliti župana in arhitekturnega dirigenta Janeza Koželja, ki znata oživljati, olepševati mesto in skupaj z mestno upravo spodbujati Ljubljančane k temu, da občudujejo svoje mesto. Ga pa kljub zakonu o glavnem mestu zanemarja država, ki nima prave ideje, kaj bi z njim počela. Nimamo državniške arhitekture. Kje so nova ministrstva, nove stavbe kulturnih institucij, novi trgi in avenije?
Kaj pa prebivalci? Videti je, da smo do sprememb pretežno zadržani oziroma jih zaviramo.
Tu živimo, delamo, umremo, mesto uporabljamo, zato se mi zdi nujno sodelovati pri urejanju prostora. Razumem pa civilne iniciative. Mestno politiko spremljam zadnjih 15 let in vidim, da je marsikdaj zadržek pravzaprav nagajanje, kar je posledica tega, da člani iniciativ ne razumejo, kaj mesto je. Mesto moraš imeti rad, ga razumeti, raziskovati, da lahko ohranjaš ali spreminjaš njegovo formo.
Saj je navsezadnje tudi prostor socializacije.
Če bi vsaka iniciativa zaustavila razvoj, bi verjetno živeli na koliščih, tako pa smo v preteklosti znali sprejeti tudi dobre odločitve z mislijo na prihodnost. Pogrešam pa, da ne razmišljamo vedno dolgoročno, temveč le od enega projekta do drugega. Odločevalec mora imeti zdravorazumsko in modro vizijo, prav tako pa bi tudi prebivalce napotil k premišljevanju o mestu.
Z izhodiščem, da se ne postaviš po robu, ampak dejavno ustvarjaš?
Da nisi le kritik, ampak imaš konstruktivne predloge, ki jih utemeljiš na srečanju z oblastjo. Saj ne bodo kar tako prišli in začeli rušiti. Treba se je pogovarjati. Mislim, da je Plečnik genialno razumel mesto, tudi Jakov Brdar ga danes, ko ga naseljuje s svojimi kipi.
Se Ljubljana prilega podobi, ki so jo prebivalci zamislili po vojni?
Pravijo, da je Ljubljana mesto neuresničenih projektov. Na Trgu republike bi morale stati višje stolpnice, ob severnih vratih, kjer gradijo hotel, naj bi bil sklop Miheličevih stolpnic. Bi jo prepoznali? Bi, seveda. A vsako obdobje na mesto naloži novo plast. Sem pa prepričan, da bi jih presenetila javna skladišča, današnji BTC, mesto v mestu, pravzaprav zgodba o uspehu. Pa tudi to, da se v mesto vrača življenje, ki ga, kot so ocenjevali Pankrti na albumu Dolgcajt, ni bilo.
Ima mesto po vašem kakšen svoj značilen vonj?
Ima, včasih me spomni na morje, ko iz Ljubljanice zadišijo alge. Na splošno pa se mi zdi, da vedno lepše diši, sploh zdaj spomladi.
