Deset lokacij za dve potrebi

Manjše, neizstopajoče zelene table usmerjajo mimoidoče v te pred očmi skrite prostore.
Objavljeno
27. december 2017 10.55
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Ljubljana – Med reklamnimi sporočili, ki polnijo mestno središče, manjše, neizstopajoče zelene table usmerjajo mimoidoče v te pred očmi skrite prostore. Za čistočo večine od javnih stranišč – desetih skrbijo v javnem podjetju Snaga.

Medtem ko je zunaj centra - v Polju postavljeno zgolj eno javno stranišče, in še to premično, se jih od Špice do Plave lagune čez središče mesta zvrsti deset. V nekaterih je tudi previjalnica, niso pa vsa dostopna za invalide. Pri Snagi pojasnjujejo: »Sanitarije pod Tromostovjem in Zmajskim mostom so kulturnozgodovinski spomenik, kjer niso dopustni ureditveni posegi, na Kongresnem trgu - vhod Zvezda ni invalidskih sanitarij, vse druge sanitarije v upravljanju Snage so prilagojene potrebam invalidnih oseb.« Za čistočo in higienski material skrbi do štirinajst delavcev, zaposlenih pri Snagi, ter nekaj najetih prek zasebne kadrovske agencije. Ugotavljajo, da so stranišča pod Mesarskim mostom in Tromostovjem najbolj obremenjena. Ko smo jih tisti dan obiskali, je delavka ravno čistila tiste pod Tromostovjem. »To storim vsako uro,« je povedala, »in podobno je tudi z drugimi sanitarijami v centru.«

Javna stranišča v Ljubljani so sicer brezplačna (na Gradu za uporabo zaračunajo petdeset centov), omejen pa je njihov urnik. V decembru jih je večina v središču mesta na voljo do druge ure zjutraj, sicer jih zapirajo prej. »Urnik je določen na podlagi zahtev naročnika, to je MOL,« pravijo pri Snagi. Javne sanitarije, namenjene funkcionalno oviranim osebam, so zaklenjene, do njih je mogoče dostopati s posebnim evroključem, ki si ga posamezniki lahko priskrbijo pri invalidski organizaciji, ali s pritiskom na domofon, nameščen pred vrati v stranišče. »Želite?« je vprašal glas, ko smo zrli skozi zastekljena vrata v sanitarije za invalide na Pogačarjevem trgu. Na vprašanje, ali lahko stranišče uporabijo tudi invalidi, ki nimajo ključa, je po domofonu pojasnil: »Lahko.«

Takoj za najstraniščem

Od leta 2009 v društvu za kronično vnetno črevesno bolezen, ki združuje 1400 članov in je registrirano kot društvo v javnem interesu, ocenjujejo javna stranišča v slovenskih občinah. Pri ocenjevanju jih zanimajo dostopnost, urejenost, označenost lokacije, število sanitarij v občini, kakšna je oprema, ali je na voljo higienski material in ali so dostopna za invalide. Čeprav sta obe tamkajšnji javni stranišči plačljivi, so letos prvo mesto podelili občini Bled, medtem ko so na drugo mesto postavili Ljubljano. Maribor in Vrhnika pa sta dobila straniščno metlico za najslabše urejena javna stranišča. V društvu pravijo, da so si kot eno pomembnih nalog postavili odpravljanje ovir pri dostopu do stranišč na javnih krajih. Letos so obiskali 75 občin in ugotovili, da jih 36 ima javna stranišča, v preostalih 39 pa jih nimajo. Pri ljubljanski občini so opozorili, da ima eno javno stranišče manj, saj tisto na Krekovem trgu pri spodnji postaji vzpenjače ni več na voljo.

Pobude meščanov

»Če čez dan občani na postajališču Bavarski dvor potrebujemo stranišče, da opravimo fiziološko potrebo, ali gremo lahko v stranišča v parkirni hiši Kozolec?« se je pred časom pojavil zapis na spletnem portalu Pobude meščanov, ki ga upravljajo pri ljubljanski občini. »Če ne, kam lahko gremo? Območje Bavarskega dvora je zelo obiskano. Zakaj ni občina, potem ko je prevzela gradnjo parkirne hiše, zgradila javnega stranišča?« je nadaljeval meščan. Da sanitarije v garažni hiši niso javne, ampak so namenjene samo njenim uporabnikom, so mu pojasnili na občinskem oddelku za gospodarske dejavnosti ter odgovoru pripeli spletno povezavo, na kateri je seznam javnih sanitarij v mestu. Ob tem so zapisali, da po njihovem število javnih sanitarij zadostuje za potrebe meščanov.

Toda ob premajhno število javnih stranišč se je na spletnem portalu obregnil še nekdo: »Ali MOL razmišlja o večjem številu javnih stranišč v Ljubljani? Zdi se mi, da jih je premalo v primerjavi z drugimi mesti v tujini.« Na oddelku za gospodarske dejavnosti so ponovili: »Menimo, da število javnih sanitarij zadostuje za potrebe meščanov.«

Javna stranišča in privatizacija

»Če nisi podkovan v detektivskih spretnostih in ne poznaš vsakega kotička mesta, moraš imeti veliko srečo, da najdeš delujoče javno stranišče,« je med obiski Londona, New Yorka, Lizbone in Barcelone opažala antropologinja in raziskovalka Laura Korčulanin, ki je trenutno na doktorskem študiju oblikovanja v Lizboni. »Danes se za opravljanje potrebe v mestu lahko odločiš za stranišča korporacij v prehrambni verigi, seveda ne moreš na stranišče, ne da bi zaužil paket korporativnega sistema, ali pa zaužiješ servis bližnjega lokala ali restavracije,« opozarja. Pri tem se po njenem ne postavlja le vprašanje sporne privatizacije javnega prostora in javne sfere, temveč tudi, kako država ali mesto dojemata javno in kdo bi moral prevzeti odgovornost za ponudbo javnega servisa. »Ko so v Lizboni izpeljali večjo investicijo prenove starega mestnega predela, ob večmilijonski naložbi niso zgradili niti enega samega javnega stranišča,« opiše sodobne mestne politike, ki niso značilne samo za Lizbono.

Kaj se dogaja z javnimi stranišči v luči privatizacije javnih prostorov, je Korčulaninova ugotavljala v diplomski nalogi na ljubljanski filozofski fakulteti. »Vsako mesto, vsak lokalni prostor imajo svoje potrebe in svoje različice, je pa to vprašanje povezano s širšim dogajanjem v družbi, torej tudi s turistifikacijo in komercializacijo prostorov,« v telefonskem pogovoru pojasni raziskovalka. Poudarja, da bi morala biti javna stranišča del osnovne javne opreme v mestih, a opaža, da izginjajo, postajajo plačljiva ali pa jih urejajo zgolj v mestnem središču. To je po njenem povezano tudi s tem, da so stranišča in izločanje stigmatizirani in privatizirani sama po sebi: »So nekakšen tabu v današnji zahodni družbi, so namreč tisti 'nevidni' in 'umazani' del našega vsakdanjika, opravljen v osami.«