Tiskane izdaje
Ljubljana – Sedem let po tistem, ko so poslovnež Joc Pečečnik, ljubljanska občina in olimpijski komite ustanovili družbo Bežigrajski športni park, ki naj bi, kot trdijo, prenovila Plečnikov stadion, je Karmen Stariha postala predstavnica civilne iniciative, ki temu nasprotuje in predlaga ohranitev stadiona v izvirni obliki. »Nujno je treba iskati alternative,« poudarja.
Projekt, ki je ocenjen na 277 milijonov evrov, na nekdanjem osrednjem športnem prizorišču v mestu med drugim predvideva gradnjo podzemnih garaž, stolpnice in vil. Plečnikov stadion, na katerem so zadnjo nogometno tekmo odigrali leta 2004, so sicer leta 2009 razglasili za kulturni spomenik državnega pomena, toda danes je zaprt in propada. V Civilni pobudi za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki so pred časom v zapisu za javnost v šestih točkah povzeli, kot so zapisali, najpomembnejša dejstva o projektu. Pod prvo pravijo, da pomeni projekt Bežigrajski športni park uničenje Plečnikovega spomenika. Poudarjajo tudi, da sta obnova in rekonstrukcija legitimna in uveljavljena načina ohranjanja stavbne dediščine, toda ne tako, kot predlagajo na občini.
Kmalu se izteče veljavnost družbene pogodbe Bežigrajski športni park in mestna uprava znova predlaga njeno podaljšanje. Kaj to pomeni?
Še najslabše je to za Plečnikov stadion, ker se tako odmika možnost za njegovo obnovo v izvirni obliki, slabo pa je tudi za prebivalce, saj občina s tem javni denar izpostavlja morebitnim finančnim odškodninam. Hkrati je povsem jasno, da se je investitor znašel v nerešljivi situaciji, toda v njej še naprej trmasto vztraja in se ne išče rešitev. Po devetih, desetih letih, kolikor vse to traja – in to je hkrati že deveto podaljšanje pogodbe – je povsem jasno, da je projekt neuresničljiv. Mi vemo, da je škodljiv in sporen. Na to opozarjamo že leta.
Kako si potem razlagate vztrajanje oblasti pri tem projektu?
S tem kažejo, da jim je vseeno, kaj si mislijo arhitekti, urbanisti, Akademija znanosti in umetnosti, umetnostni zgodovinarji in prebivalci. Sporočajo, da naše mnenje ne šteje, ampak šteje samo možnost zaslužka nekaterih. Plečnikova gradnja je zelo kakovostna, zato prenese tudi to, se pa z vsakim nadaljnjim letom trmarjenja stroški povečujejo.
Na eni strani je zasebni investitor, poslovnež, toda hkrati je tu mestna oblast, ki naj bi zastopala širše interese in skrbela za dobrobit vseh prebivalcev. Kako opravlja to nalogo?
Nesporno je, da je sedanji župan v določenem obdobju pokazal določeno motivacijsko energijo, toda to se je sprevrglo v avtoritarno vladanje, ko se nekdo skorajda sam odloči za določen projekt in pri tem izključi javnost, krši predpise in poskuša vplivati z diskreditacijami drugih. In takšen način dela je Ljubljano prikrajšal za veliko dobrih priložnosti, predvsem pa za možnost razmisleka o boljših alternativah. Da to drži, namreč, da je Ljubljana v nekem krču, kaže tudi veliko število ustanovljenih civilnih iniciativ. Praktično v vsakem delu Ljubljane je vsaj ena. Največja škoda takšnega vodenja so izgubljene priložnosti. Menim, da se bo to spremenilo, ker marsikdo v Ljubljani to že prepoznava kot coklo razvoja. Cokla razvoja niso civilne iniciative, ampak je to mestna občina s svojim ignoriranjem pripomb in predlogov javnosti ter s svojim vsiljevanjem neprimernih in škodljivih projektov. In to kažejo tudi projekti garaža pod tržnico, v Rožni dolini, kamorkoli v Ljubljani pogledate, prihaja do upora ljudi. To je povsem logično, saj ljudje ne želijo, da se uničuje njihovo bivalno okolje, zdravje in kulturna dediščina. To so povsem legitimne pravice, ki so nam tudi pravno-formalno dane, treba jih je le še izterjati.
Pečečnik pravi, da gre za klevetanje in podtikanje peščice ljudi. Pogosto je v javnosti slišati, in podobno je bilo tudi pri projektu Magne v Hočah, češ da so civilne iniciative tiste, ki nagajajo.
To ne drži, in vsak projekt tudi ne pomeni razvoja. Civilne iniciative so pomembne za razvoj demokratične družbe in nastanejo takrat, ko ustanove, ki so pristojne za reševanje določenih vprašanj, ne opravijo svoje naloge, in ko gre za škodljive, nezakonite in nestrokovne projekte, ki pomenijo ogrožanje zdravja in okolja ali odtujitev javnega dobra, kot je kulturna dediščina. Če pogledate iniciative v Ljubljani, se vsaka bori proti projektu, ki ima vsaj eno od naštetih značilnosti. In nerazumljivo je, da investitorji še kar naprej pričakujejo, da bomo sklonili glavo ter žrtvovali zdravje, kakovost bivalnega okolja za njihove dobičke. Pravice imamo, treba je doseči, da se spoštujejo, ker bomo šele tako imeli boljši prostor in boljše rešitve, kar je na dolgi rok bolje za vse, tudi za investitorje, čeprav nekateri od njih kratkoročno vidijo samo lastni žep.
Toda zdi se, da je skrb za lastni žep, kot pravite, tudi sicer prevladujoča strategija.
Ne bi rekla. Slovenija je sprejela načela trajnostnega razvoja, ki so povsem v nasprotju z nekaterimi projekti, ki jih investitorji prinašajo. Imamo tudi relativno dobro urejeno okoljsko zakonodajo, se pa predvsem zadnja vlada trudi rahljati te predpise in jih ne spoštuje.
Na to so ministrstvo za okolje in prostor pred nekaj dnevi opozorili v uradu varuha za človekove pravice, ker je javnosti onemogočilo kakovostno sodelovanje pri pripravi zakona o varstvu okolja.
In to je ministrstvo, ki je skrbnik Aarhuške konvencije [konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah; op.a.], a jo krši praktično ob pripravi vsakega predpisa. Verjamem, da se bo to spremenilo, a za to potrebujemo aktivne državljane.
Poznavalec Plečnika in umetnostni zgodovinar Peter Krečič je na javni razpravi ob mednarodnem dnevu spomenikov dejal, da projekt Bežigrajski športni park »presega vsakršno domišljijo, kako je mogoče uničiti državni spomenik«. Po njegovem ne gre za projekt prenove stadiona, ampak za »velikansko novogradnjo, v kateri ostane le nekaj citatov Plečnika«.
Ta projekt je tudi edini razlog, da Plečnikovega stadiona niso uvrstili na nominacijsko listo Unesca. In vemo, kaj pomeni ta lista, saj gre vendarle za enkraten spomenik, ki pa je zdaj žal talec zasebnih apetitov. Glede na finančne rezultate Stožic je tudi jasno, da še en stadion v Ljubljani ne bi bil rentabilen. Poleg tega v civilni iniciativi že leta opozarjamo, da bi projekt pomenil resno ogrožanje zdravja in premoženja prebivalcev ter poslabšanje njihove bivalne kakovosti. In čeprav to ni bilo pogosto medijsko izpostavljeno, projektu že od vsega začetka nasprotuje celotna javnost, tako stroka kot prebivalci.
Toda to bi moralo pomeniti politični konec te zgodbe?
Seveda. Toda to kaže, da silnice demokracije v Sloveniji ne delujejo vedno in se je treba za njihovo vzpostavitev potruditi. To je projekt, pri katerem evidentno že deset let skupina investitorjev, med katerimi je tudi MOL – kar je sporno, kot so sporna tudi vsakokratna glasovanja večine mestnih svetnikov o tem projektu – postavlja parcialne interese investitorjev nad interese prebivalcev ter zaščiteno kulturno dediščino. Hkrati smo Plečnika dolžni ohraniti tudi za prihodnje rodove. Država in občina morata imeti projekte, toda dilema, ali uničujoči projekti ali nobeni, ni prava. Prava je, kakšen naj bo projekt, da bo povzročil čim manj škode, pri čemer je treba pretehtati posledice. Sicer pa je gradnja na območju spomenika državnega pomena nemogoča, in konec. Če bi se to dosledno upoštevalo, noben investitor na to ne bi več pomislil. Ne zagovarjam uradnikov, toda če imate na eni strani župana in milijonarja, na drugi pa nimate pritiska prebivalcev, ki bi se zavzemali za svoje pravice, se bo nekdo slej ko prej uklonil. Edino prebivalci s svojim aktivnim odnosom lahko to preprečimo.
Kako ste spremljali dogajanje okrog predloga postavitve lakirnice Magne v Hočah?
Žal je tako, da mediji pogosto ne odslikavajo resnice in pravzaprav sploh ne vem, kakšni so bili argumenti. Po mojih informacijah je bila javnost proti projektu ali pa je imela resne zadržke, in prav zato so tam tudi nastale civilne iniciative. Toda poskusi njihove diskreditacije in diskreditacije nevladnih organizacij kažejo na resnično nizek politični nivo, in so povsem v nasprotju z Aarhuško konvencijo. Preskok bomo naredili takrat, ko se bo prostor začelo dojemati kot javno dobro, in ne samo kot neko sredstvo za bogatenje peščice, ko se bo v odločanje vključilo prebivalce in začelo iskati alternative. Ker zdaj je tako, kot ponazarja tudi primer Plečnikovega stadiona; ali ga bomo obnovili na način, da ga uničimo in pozidamo, ali pa nič in se bo sam sesedel. Toda to ni nobena alternativa. Veliko je možnosti in dobro bi bilo o njih začeti govoriti, namesto da investitor in MOL že deset let vsiljujeta izključno samo eno.
