Tiskane izdaje
Ljubljana − Didžej in glasbeni urednik Borja Močnik fantom in dekletom že leta podaja elektronske ritme, jih zmami in tako zagrabi, da jih odnese na plesišče. Glasba pa ima enako v primežu tudi njega. Kar je samo po sebi dobra novica, navsezadnje je ravno pred kratkim izdal novi album Paleyr Pinao. A kratek oddih s tišino bi se mu prav tako kdaj prilegel. Njemu. Ne pa tudi mestu.
Pogovor ni potekal v tišini, marsikaj je še treba izreči na glas, sva se pa soglasno odločila, da bova sproščenost, ki naju je obdajala na kavi, zadržala tudi v intervjuju.
Je Ljubljana mesto, kamor bi šel, če bi te zanimala glasba?
Glede na velikost mesta bi ga verjetno spregledal, če ne bi tu živel. Gotovo pa ima Ljubljana kot manjše mesto veliko ponudbo koncertov, klubskih dogodkov ... Kar je videti junija, je too much. Prva postaja za marsikoga je še vedno Metelkova, ki jo je definitivno treba doživeti.
Njen sloves pripisuješ njeni dinamični preteklosti?
Živi v neskončnem stanju napetosti, ki za zdaj onemogoča komercializacijo, hvalabogu, ampak po drugi strani takšno stanje žal ohranja status quo. Če zelo poenostavim, producenti in upravljavci prostorov vztrajajo med javnim in zasebnim, občina pa prav tako niha v svojem stališču: dobro razume njen turistični pomen, malo manj način dela. Radi bi jo legalizirali in vplivali nanjo, obenem podpirajo nekatere projekte. Razumejo romantičnost tamkajšnih grafitov in drugih umetniških posegov v prostor, malo manj pa ves ta hrup.
Nerešljivo protislovje?
Na dolgi rok je nemogoče tako delovati. Upravljavci imajo omejena sredstva, zadnja leta jih še pogosto obiskuje inšpekcija. V začaranem limbu so. Če se bo kaj premaknilo, in prej ali slej se bo moralo, se lahko zgodi tudi najhujše, postala bo običajen prostor, kjer bodo grafiti le še ljubka fasada, vsebine bo narekoval dobiček, šanki bodo legalni, pred klubi pa sponzorski dežniki.
Kot obiskovalec praviloma ne vidiš v drobovje teh prepletenih odnosov. Kaj pa vidiš, ko pogledaš od daleč?
Še vedno mislim, da je blazno pomemben prostor. Ob petkih jo obišče tudi dva tisoč mladih, precej jih je še najstnikov. A to je varen prostor druženja. Incidentov je bilo le peščica. Poleg tega so ključni njena programska razsežnost, da glavno gonilo ni dobiček, da pripeljejo bende, o katerih že vnaprej vedo, da bodo privabili morda le sto obiskovalcev. A to je dovolj. Takšnih vsebin sicer ne bi bilo nikjer.
Še vedno ne?
Kje pa. Pojavijo se pobude, ki ali hitro poniknejo ali pa jih ne spodbujajo v prostorih z dolgoročnim potencialom. Kino Šiška je druga zgodba, je velika institucija, kamor večinoma prihajajo imena z naslovnic glasbenih revij. Sem ter tja se tudi tam pojavijo nišne vsebine.
Obiskala sva Metelkovo in Šiško, skočiva še v institucije, ki so v mestu še dlje zasidrane.
V Slovensko filharmonijo ne hodim, Cankarjev dom pa po mojem dobro opravlja svoje poslanstvo. Lahko si privošči vsebino, ki je izbrana, hkrati pa včasih tudi očarajo s čim povsem presenetljivim.
Če bi Metelkovo nenadoma prežarčili drugam, bi mladi izkoristili priložnost in bolj množično obiskovali Cankarjev dom?
Močno dvomim. Viseli bi ob Ljubljanici. Ni dobro, da nimaš prostora za srečevanje. Saj ni nujno, da se moraš povsod in ves čas blazno izobraževati, pomembno se je zadrževati na varnem kraju, ki je nestrpen samo do nestrpnosti, na kraju, ki hkrati ponuja raznovrstne in nujne vsebine.
Ko jih utegneš opazovati izza mešalne mize, lahko ugotoviš, kako se pred vami pretaka družbena energija?
Klubi so seveda pomembni prostori druženja. Za večino je najprej pomembno, da ne vstopijo v prazne klube. Kar ustrašijo se praznega prostora. Opažam pa zadnje čase, da izgubljajo pozornost, s tem ko tipkajo po telefonu. V klube prinesejo ogromno distrakcije.
Kar vpliva tudi nate?
Ja, ko vrtiš muziko in spremljaš publiko, izgubiš zalet, ko vidiš koga v prvi vrsti chatat z nekom, ki ga ni tam.
Kaj pa ti ga da?
Če vidiš interes. Da poslušajo in te spremljajo, ne nujno plešejo.
Si jih kot didžej želiš voditi in jim pokazati te dobrote, ki jih okušaš sam, ali se jim prilagajaš?
Postajam vse manj prilagodljiv, a ne nujno radikalen. Skoncentriram se, da bi jim posredoval idejo, ki sem si jo zamislil, čeprav ni nikoli zaključena, upam pa, da tudi ni predvidljiva. DJ-setov ne pripravljam vnaprej, poskušam pa najti rdečo nit. Didžej mora po mojem tvegati, ne sme biti ziheraški. K dobri atmosferi sicer veliko prispevajo glasba, kvaliteta ozvočenja, dovzetnost publike, kako vrtiš plošče. Včasih se iz nič zgodi veliko, drugič se dogodek podre, ne da bi vedel, zakaj.
Ko razmišljaš o glasbenem podtonu mesta, imaš občutek, da ga kaj posebej zaznamuje?
Če pomislim na ponudbo ploščarn, torej »starih« distribucijskih kanalov, ugotavljam, da je precej dolgočasna. Škoda je, da ne moreš nekam vstopiti, poslušati glasbe in medtem še kaj novega odkriti. Pa še to: mladi precej hodijo ven.
Zapuščat Slovenijo ali žurat?
Hodijo v klube, redko kdaj so zares prazni. Tako komercialni kot tisti bolj alternativni. Govori se, da je ljubljanska publika rahlo podobna avstrijski, da težko pride do odra, še težje začne plesati, ampak robotsko oživi, če frontman namigne, da si želijo ploskanja. Je pa dobro biti pazljiv pri takih posploševanjih. Vsekakor pa se mi zdi, da mestu manjka raznolikosti in preredko glasba stopi na ulico. Si predstavljaš, da bi imeli zvočni sistem na Trubarjevi? Glasba na ulici je možna, če spremlja, recimo, hostese, ki promovirajo novo pijačo.
Saj je tudi katera druga umetnostna zvrst praviloma spravljena za štiri stene.
Drži. Prvi refleks Ljubljančana je najbrž: Joj, kako naglas je. Ampak jaz jo pogrešam.
Ulični glasbeniki ne štejejo?
Igranje na ulici so omejili z odlokom, ne moreš biti kjerkoli in kadarkoli, niti ne smeš imeti zvočnika. Po svoje je sicer razumljivo. Ampak zakaj uspeva z glasno glasbo na ulicah živeti drugim mestom? Res je, da lahko naletiš na koga zanimivega, a je veliko amaterjev, ki niso prav atraktivni. Za začetek bi se morala v Ljubljani spremeniti definicija oziroma miselnost, kaj sploh je ulična glasba, in s tem mislim predvsem na njen družbeni pomen.
Rešitev?
Možnosti je več in nivo se dvigne tudi s konkurenco. V New Yorku je tako močna, da žene glasbenike, da izstopajo. Noro, kaj vse slišiš na podzemni železnici. Ne bi zagovarjal liberalne teze, da je konkurenca motor razvoja, niti nočem romantizirati in verjeti, da Ljubljana lahko postane New York. Je le glasbena periferija. Bi pa lahko našli boljši model.
Omenjaš, da lahko bolje razvije ulično sceno. Je smiselno, da se spogleduje s tistimi zunaj naših meja, ali je bolje prepustiti mestu, da najde svojo pot in svojo identiteto?
Mestna politika mora nujno upoštevati reference in se učiti na napakah drugih, pa tudi uspehih. A delovati mora seveda specifično lokalno. Če govoriva v kontekstu glasbe na ulici, za dober primer slabe mestne kulturne politike ni treba iti daleč. Na glavnem mestnem trgu kraljuje namišljena tradicija harmonikaša v narodni noši in zraven, v bivšem Konjskem repu so vsaj do nedavnega igrali izključno bendi obupnih priredb pop hitov. Vendar je treba po drugi strani tudi pustiti dihati. Ne smemo vsega formalizirati in institucionalizirati. Tako scena umre. Z njo pa ustvarjalnost. Prvo pravilo glasbenikov ali promotorjev je, če daš glavo v pesek, storiš samomor. Ohranjaj radovednost.
Se je mesto od tvojega vstopa vanj bistveno spremenilo?
Se je. Čeprav je hecno, da je recimo klubska infrastruktura precej stabilna. V Zagrebu je dinamika veliko bolj divja in marsikdaj nepremišljena. Ključno pa je, da center postaja cona površnega turizma oziroma je čedalje bolj sterilen.
Je bila pa Ljubljana še pred kratkim znana po praznih nedeljah …
Bila je zapuščena. Da se usedeš v travo na Kongresnem trgu, so nam prišepnili turisti. Ne bi rekel, da je Ljubljana mrtvo mesto, je pa ponekod zapostavljena. Če boš glasno ustvarjal na prostem, se bodo našli sosedje, ki bodo temu nasprotovali. Prepoved bodo dosegli z enim telefonskim klicem.
Kar je včasih razumljivo.
Seveda, vsak kovanec ima dve plati. Navsezadnje kar sočustvujem s stanovalci ob ljubljanski plaži, kjer se lokali borijo, da bi uveljavili svojo atmosfero. A kdo je razsodnik, ki bo postavil mejo med komercialnim poflom in glasbo z vsebino, ki po mojem ima svoje mesto na ulici? Kar je nekomu muzika, je drugemu hrup. In razprševanje »glasbenega hrupa« v mestu na žalost pogosto diktira kapital.
Najdeš kakšne zanimive prostore ustvarjanja?
Rog je zelo dobrodošel z vlogo, ki jo je imel na začetku in ki jo prevzema zdaj. Je pa izjema. Po tem vidim, da se trudijo tudi nekateri lokali. A vsak bar, ki poskuša ponuditi čim več, si hkrati nakoplje probleme. Tudi Vodnikova domačija ... poklon ljudem, ki imajo voljo in vizijo. Pa še iz središča so se prestavili. Vidim, da ljubljansko publiko težko premakneš na rob mesta. Tako daleč se zdi vsem. Če delaš vsebino tam, se moraš desetkrat bolj potruditi, da kdo pride.
