Tiskane izdaje
Ljubljana – Zaradi polarnega zraka se Ljubljančani po dolgem času spet lahko drsajo tudi v naravi. Tako so vsa zamrznjena jezera in bajerji v mestu in okolici polni drsalcev. Veliko, še zlasti najmlajših, pa jih je od 13. januarja tudi na znova odprtem zunanjem drsališču v športnem parku Savsko naselje blizu stavbe Pop TV.
Čeprav je drsanje na naravnih drsališčih privlačno zaradi narave in dejstva, da na njih ne pobirajo vstopnine, se marsikdo zanje ne odloči. Varne drsalne površine namreč niso označene, poleg tega nihče ne skrbi za varnost in prevzema odgovornosti ob nesrečah. Tako drsalci nikoli ne morejo vedeti, ali se jim bo led udrl pod lastno težo, še manj pa, ali bo pomoč prišla pravočasno. Koseško in Rakitniško jezero sta namreč na posameznih delih dovolj globoka, da bi se lahko človek tudi utopil. Poleg tega na naravnih površinah navadno ni poskrbljeno za tehnično pripravo ledu in je ta zato pogosto precej rebrast ali zasnežen.
Premalo drsališč
V Ljubljani pa je za drsalce, ki si želijo varnega in organiziranega drsanja, žal na voljo le malo urejenih drsališč. Poleg dveh dvoran, v Tivoliju in Zalogu, ki sta zaradi treningov vrhunskih športnikov skorajda ves čas zasedeni, sta jim na voljo le še drsališči pod dvorano Tivoli (park Lumpi) in ob Stolpniški ulici na robu Savskega naselja, kjer so poleti teniška igrišča. Zadnjega in hkrati največjega v Sloveniji (ima kar tisoč kvadratnih metrov površine) je poleg tistega v Tivoliju razmeroma pozno oziroma šele pred nekaj dnevi odprla zasebna družba Lucky Luka.
V pogovoru z najemnikom Lukom Klasincem smo zvedeli, da se je za odprtje odločil šele, ko je dokončno padla v vodo ideja, da bi ga odprl na Trgu republike ali podobni lokaciji v bližini središča mesta. Tam je po vzoru Dunaja, kjer imajo sredi mesta na približno 3000 kvadratnih metrih površine urejeno veliko drsališče med drevesi okoli parka, hotel ustvariti »mali Dunaj«, saj bi s tem na drsališče poleg Ljubljančanov privabil tudi veliko turistov.
Zimsko sezono v Ljubljani bo tako ponovno reševal v Savskem naselju, kjer izvaja program učenja drsanja za najmlajše in organizirane športne dneve. V eni sezoni zgolj v dopoldanskem času gosti kar osem tisoč otrok, v drugih terminih pa je drsališče na voljo vsem rekreativcem. Vstopnina je enotna za otroke in odrasle – 5 evrov na termin. Odprto je vsak dan od 10. do 22. ure, rekreativci so na njem lahko med delovniki od 14. ure naprej, konec tedna, ob praznikih in med počitnicami pa od 10. ure.
Na vprašanje, kaj ponujajo obiskovalcem, je dejal, da ne le drsanje, temveč sta ponudba in program prilagojena tako, da spodbujata tudi druženje. Organizirajo animacijo na ledu, skupinsko ali individualno učenje drsanja, športno-zabavne programe teambuildinga za podjetja, kegljanje na ledu, počitniške drsalne vragolije, drsalne predstave, rojstnodnevne zabave na ledu, športno-zabavne prireditve ...
Posluha za drsanje ni
Kot eden tistih, ki drsališča organizira po vsej Sloveniji in zunaj države, je Klasinc prepričan, da bi glede na še vedno veliko zanimanje za to obliko poceni rekreacije (solidne drsalke se dobijo že za 50 evrov, trajajo pa vsaj nekaj sezon) morala tako MOL kot država za razvoj rekreacijskega in športnega drsanja nameniti veliko več denarja. Meni, da rezultatov v vrhunskem športu ne more biti, če ni dovolj površin in možnosti (prostih terminov) za rekreativce. Po eno 800 kvadratnih metrov veliko drsališče na teniških igriščih bi po njegovem morali imeti v vsaki od sedemnajstih četrtnih skupnosti (ena sezona na vsakem od njih bi stala od 50.000 evrov naprej, odvisno od velikosti ledne površine in ureditve okolice). Dejstvo je, da sta obe ljubljanski dvorani večinoma zasedeni zaradi hokeja in umetnostnega drsanja in da nova rekreativna drsališča potrebujemo. Nihče si namreč ne želi, da bi se drsal v gneči, ko je v ledni dvorani naenkrat petsto ljudi.
