Družbenokoristni projekti le kratkega diha

Ljubljana – Informacijska točka, na kateri je v petih letih njenega delovanja pomoč, predvsem ob zlorabah delodajalcev, poiskalo več deset tisoč migrantskih delavcev, je dober teden dni zaprta. Tako bo tudi ostalo, saj se je financiranje projekta izteklo. Medtem ko nekateri opozarjajo, da bi bilo treba delovanje svetovalnice okrepiti, in ne zapreti, na ministrstvu za delo pravijo, da to ni med prioritetami.

Da je svetovalnica za migrantske delavce z osrednjo pisarno na Slovenski cesti 55 v Ljubljani in mobilnimi enotami po državi »popravljala pomanjkljivosti delovanja sistema, ki dopušča zlorabe delavcev in jih ne preprečuje in ne kaznuje«, meni Nataša Posel iz humanitarne organizacije Amnesty International Slovenije: »Ne predstavljamo si institucije, ki bi imela kapacitete ali strokovno znanje in bi lahko nadomestila delovanje svetovalnice. Če kaj, bi jo bilo treba kadrovsko okrepiti in urediti kot stalno in trajno dejavnost, nikakor pa ne zapreti.«

Da je bilo odprtje Info točke za tujce, ki je od maja 2010 delovala v okviru ministrstva za delo in zavoda zaposlovanje, pomemben projekt, ki je migrantskim delavcem »v času gospodarske krize in izkoriščanj omogočal dostop do informacij in svetovanja«, pogosto pa tudi povsem človeško pomoč pri reševanju zapletenih birokratskih težav in urejanju njihovih življenjskih situacij, menijo v Slovenski filantropiji. Po njihovem je »škoda, da se tako dobri projekti ne morejo nadaljevati potem, ko so se uspešno vzpostavili«.

Na zavodu za zaposlovanje poudarjajo, da se je število uporabnikov informacijske točke povečevalo iz leta v leto, kar pomeni, da se je pisarna »ustrezno umestila v prostor« in da so z njo pomagali najbolj ranljivim skupinam.

Ni med prioritetami

Info točka za tujce je bila projekt, sofinanciran iz evropskega socialnega sklada, za njegovo izvajanje pa je bilo v petih letih namenjenih skupaj slabih milijon in pol evrov. Tako kot vsi projekti iz stare finančne perspektive se je tudi ta zdaj končal. V operativnem programu za obdobje od 2014 do 2020 bodo, kot pojasnjujejo na ministrstvu za delo, vsebine »nekoliko drugačne«, zato info točke v dosedanji obliki ni mogoče nadaljevati: »Pripravljamo več projektov, ki bodo pokrivali podobne vsebine, vendar bodo namenjeni vsem ranljivim skupinam na trgu dela, ne samo migrantom.« Na ministrstvu sicer zatrjujejo, da bodo v prihodnje podprli podobne vsebine, kot jih je izvajalo šest zaposlenih na info točki, »le da bo ciljna skupina širša«. Izvajalci pa da bodo izbrani na javnem razpisu »do poletja 2016«.

Zoran Kotolenko, ki na ministrstvu za delo vodi urad za izvajanje kohezijske politike, na vprašanje, kaj bo v vmesnem času skoraj enega leta med zaprtjem info točke in razpisom, odgovarja: »Prehod iz stare finančne perspektive v novo je vedno zahteven proces. Iz operativnega programa tudi ni nobenega projekta na trgu, čeprav je program potrjen že od začetka leta 2014. Tudi ko smo leta 2007 začeli sedanjo finančno perspektivo, smo prve programe objavili šele leta 2009. In zgodba se bo ponovila tudi leta 2020.« Po njegovem je ob zaključku projektov, tako tudi ob zaprtju info točke, ki »ni med prioritetami nove finančne perspektive«, vedno »slaba volja in razlaga, da bo s tem konec sveta«. »To je razumljivo, a treba se je zavedati, da vsi, ki vstopimo v projektno financiranje, vemo, da je to časovno omejeno in da se enkrat konča. Toda potem pridejo novi in drugačni projekti.«

V Slovenski filantropiji pri tem opozarjajo na širši problem: nezmožnost države, da bi trajno financirala dejavnosti, ki se razvijejo iz projektov in se hkrati izkažejo za nujne za zagotavljanje splošnih družbenih koristi. »Za uporabnike programov to gotovo ni dobro,« poudarjajo. »Takšno nestabilno financiranje, v zadnjem času pa celo skoraj nič razpisanih sredstev za programe, ki jih izvajamo nevladne organizacije, nas sili tudi v to, da ne sodelujemo med sabo in smo tako le konkurenti, ki se borijo za resnično malo sredstev. Ali se hkrati kdo od odgovornih zares vpraša, zakaj v Sloveniji še ni na voljo sredstev iz nove evropske finančne perspektive, ki je sicer za črpanje na voljo od začetka leta 2014?«

S sredstvi EU reformirajo sistem

Slovenska raziskovalka z Univerze v Greenwichu Barbara Samaluk, ki je med drugim proučevala položaj delavcev migrantov, je migrantsko pisarno Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki je v zadnjem času opravljala storitve za Info točko za tujce, v raziskavi za Evropski sindikalni inštitut ETUI navedla kot primer dobre prakse v Evropi. Po njenem je bila svetovalnica na Slovenski cesti skupaj z migrantsko pisarno, katere financiranje se je prav tako izteklo, namreč zasnovana mnogo širše; ne zgolj na informacijah o zaposlovanju, ampak na »opolnomočenju, zagovorništvu in socialni vključenosti«. Raziskovalka, ki trenutno proučuje družbene učinke vpeljave tržnih zakonitosti v različne sektorje, pri tem opozarja na problem samega projektnega financiranja.

»Med organizacijami, ki se prijavljajo na projekte, je vedno večja tekmovalnost. Hkrati so prisiljene svojo dejavnost prilagajati projektom, namesto da bi jo prilagajale potrebam. To doživlja tudi migrantska pisarna, ki bo, če bo hotela preživeti, morala delovati v okvirih tega, kar bo zdaj na voljo, ne pa v skladu z resničnimi potrebami.« Po njenem se tako nakazuje tudi vse večja odvisnost socialnega varstva od evropskih sredstev, kar je, kot opozarja, povezano z varčevanjem. Pri tem Samalukova spomni, da Nemčija in Avstrija, denimo, porabljata evropska sredstva za nadstandardne storitve, medtem ko se v Sloveniji porabljajo za to, da se spreminjajo institucije države blaginje. »Namesto da bi z evropskim denarjem zviševali obstoječe kapacitete, širili programe in razvijali dobre projekte, ki jih nato spremenimo v trajne programe, se uporablja bolj za to, da se reformira sistem, krči javni sektor in da se nekatere stvari počasi privatizirajo.«