EMONA 2000: Kvantaško družabno življenje emoncev

Emona je svoje zlate čase doživljala v prvem in drugem stoletju našega štetja, javno življenje pa je bilo živahno, barvito in tudi kvantaško.

tor, 29.04.2014, 12:00

Družabno življenje prebivalca Emone se ni kaj dosti razlikovalo od tistega, ki ga je živel rimski človek drugod po imperiju. V provinci, ustanovljeni ob koncu vladavine prvega rimskega cesarja Avgusta Oktavijana, se je – vsaj po imenih sodeč – naseljevalo prebivalstvo severne Italije, ki je prišlo v stik z lokalnim prebivalstvom, to pa se je relativno hitro romaniziralo.

Emona je tipično rimsko mesto, s klasično pravokotno zasnovo in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom.

Forum na Ferantovem vrtu

Med zadnjimi izkopavanji na najdišču Nuka II, ki je v času Emone predstavljal jugovzhodni del mesta, so bili odkriti predmeti, ki kažejo na željo po zabavi. Našli so kocke za kockanje iz kosti, črno-bele žetone in veliko novčno najdbo, ki predstavlja takšno najdbo, kakor da bi danes pod kupom knjig odkrili kovček z dvema milijonoma evrov v majhnih bankovcih. Vse to je pripeljalo do domneve, ki ni dokazana, da bi tam v eni od faz lahko deloval kazino. Ve se tudi, da so poznali namizne igre in igre z žogo, ki so izhajale iz vojaških iger, spominjale pa bi lahko na današnjo igro med dvema ognjema.

Sicer pa je bila za antiko značilna kultura govorjene besede, ki se je uresničevala na javnih površinah, tako imenovanih forumih. Marsikdo ne ve, da je imela Emona forum tam, kjer zdaj stoji stanovanjska soseska Ferantov vrt, v svoji arhitekturi pa je ta forum na površini med bloki ponazoril tudi arhitekt, ki je Ferantov vrt zasnoval, Edvard Ravnikar. Tam torej, kjer se zdaj niza vrsta lokalov, je bila ena od stranic foruma, ki pa je bil v času Emone seveda veliko večji.

Gre torej res za klasično rimsko mesto s klasično infrastrukturo, izjemno visoko bivalno kulturo in kanali za nesnago, katerih ostanke vidimo še danes. Družili so se tudi v javnih termah in latrinah, ravno tam, kjer poteka današnja Emonska cesta, pa so odkrili tudi ostanke kopališča. Terme so bile menda v eni od faz tudi za Osnovno šolo Majde Vrhovnik, ki pa so bile pozneje predelane v poznorimsko krščansko krstilnico.

Vsako rimsko mesto je imelo tudi teater, a pri nas niso odkrili še nobenega ostanka, ki bi pričal o tem. Obstaja pa zanimiva teorija, po kateri bi bilo možno, da se je antični teater naslanjal na grajski grič. Domneva se je razširila, ker so bile nekatere poznejše srednjeveške hiše sezidane v polkrog, kakor da bi sledile starejši arhitekturi. Ta domneva seveda ni potrjena, prav tako ni ohranjenega nobenega drugega indica, ki bi pričal o tem.

Cesaričina nova pričeska

Marsikdo prav tako ne ve, da je tam, kjer je današnje Tromostovje, že v času Emone stal most, tam pa je delovala carina. To je bilo živahno mesto na stičišču več poti, ki je, celo za antične razmere, obstajalo izjemno dolgo.

V provinco so se stekali novci, kovan denar, na katerem je bil upodobljen cesar, ki je tudi na ta način komuniciral z ljudstvom in se utrjeval v njihovi zavesti. Na novcih se je pogosto pojavila tudi cesaričina podoba, katere obraz je vsakič krasila druga pričeska po najnovejši modi, tako so emonske dame lahko videle, kakšna pričeska je moderna.

Šund

Ker takrat še ni bilo revij, so gospe do modnih informacij prišle na različne načine, kot že rečeno, tudi s pomočjo novcev, sicer pa so zadnje modne novosti v Emono pripeljali tudi prišleki, ki so potovali skozi mesto. Velik vpliv so imeli še trgovci, ki so ponujali blago po zadnji modi.

Rimljani so imeli zelo radi barve in antika ni bila, kot mnogi mislijo, črno-bela, tudi kipi, ki jih danes poznamo kot bele, so bili nekoč pisani, pobarvani kolikor mogoče realistično, za nekatere skulpturne dosežke pa bi skoraj lahko rekli, da so bili že kičasto pobarvani.

Težko bi rekli, da je bilo v Emoni kaj drugače kot na primer v Pompejih, kjer obstaja odlično ohranjen bordel, okrog njega pa grafiti, iz katerih lahko še danes razberemo samohvale strank iz bordela, kako zelo uspešni da so bili. Med izkopavanji pri Šumiju so ob cesti tudi pri nas našli glinen falus iz antičnega obdobja, kar bi lahko namigovalo na tovrstno obrt na tistem koncu današnje Ljubljane.

Pri plesu so bili Rimljani dosti bolj zadržani kot, denimo, Grki; nekateri avtorji (na primer slavni rimski govornik Ciceron) so bili do njega naravnost kritični, nikakor pa o plesni kulturi v današnjem smislu pri Rimljanih ne moremo govoriti.

Kako je bil videti ples v Emoni, je težko ugibati. Vemo sicer, da so Rimljani poznali obredne plese (razni svečeniški plesi), medtem ko se ples kot oblika druženja najverjetneje – razen na kakšnih ljudskih praznovanjih – ni obstajal. Se je pa ples udomačil kot oblika zabave za občinstvo, a ta umetnost je bila rezervirana za poklicne nastopače, pogosto sužnje.

Rimski novoletni žur – saturnalije

Tako za Rim kot za njegove province je bilo značilno salonsko druženje premožnejših prebivalcev v njihovih razkošnih vilah. V njih je bil eden pomembnejših prostorov triklinij, neke vrste obednica, ki pa bi ji zaradi svojega družabnega značaja danes lahko rekli že kar salon. V trikliniju so bila na sporedu skupna obedovanja, šlo pa je za omikane, literarne in poetične dogodke, ki so trajali od poznega popoldneva do kadar so glave zdržale. Tam se je tudi intenzivno politiziralo, nekateri viri pa pišejo tudi o tem, da je bila priljubljena oblika zabave na tovrstnih dogodkih tudi rokoborba. Premožni Rimljani so jo spremljali, ne pa izvajali.

Antični viri so do nižjih slojev precej krivični, saj jih pogosto kar prezrejo, zato se morajo zgodovinarji pogosto zanašati na historično antropologijo, ki podatke o tem, kako se je zabaval navadni človek, izlušči iz sekundarnih virov.

Zelo pomembni so bili različni festivali, izjemno pomembne so bile, denimo, saturnalije – novoletno rajanje. Tudi današnji novoletni žur je tako ostanek rimskih saturnalij, ki jih ni mogla izkoreniniti niti Cerkev. Rimljani so tudi sicer imeli veliko prazničnih dni, razmerje med delovnimi in prostimi dnevi je bilo skorajda ena proti ena. Veliko so se torej zabavali, obiskovali festivale, organizirali verske praznike, ki pa so bili večinoma zgolj še eden od izgovorov za pijančevanje. Rimljani niso bili izključujoči do lokalnih verovanj, ampak so lokalne značilnosti z veseljem sprejeli za svoje, kar ni bilo nič nenavadnega. Tako je bilo še v Emoni: tudi rimski priseljenci so posvojili čaščenje boginje Ekorne, ki so jo na Barju častili daleč pred prihodom Rimljanov.

Pijača in jedača

Imeli so ulične lokale, tako imenovane taberne. Vzdolž ulice so potekale stavbe, ki so imele v zadnjem delu stanovanjski del, tisti del, ki gleda na ulico, pa so lastniki oddajali gostincem. V tabernah sta bili na voljo predvsem pijača in hitra hrana. In če smo že pri hrani: medtem ko so se premožnejši sloji lahko precej izmišljevali, so nižji sloji jedli predvsem jedi na žlico. In če rečemo, da je Evropo pred lakoto rešil krompir, lahko rečemo, da je antiko pred tem rešila leča, precej priljubljene so bile tudi klobase. Tipična jed gladiatorjev, sestavljena iz zmesi leče, boba, kremenatlov in klobas, je še danes jed, ki jo pripravljajo v Dalmaciji.

Prijavi sovražni govor