Tiskane izdaje
Rim ni sinonim za mir, vsaj ne v 110-minutni tragediji Rim ≠ miR Katje Markič, letošnje maturantke z Gimnazije Bežigrad, ki je hkrati tudi dramaturginja in režiserka predstave. Čas igre, ki so jo pred dnevi uprizorili učenci latinščine z Osnovne šole Prežihovega Voranca, je postavila v leto 454 našega štetja, čas, ki ga zaznamuje zaton ene najmogočnejših sil, kar jih je svet poznal do tedaj.
Čerav je igro, ki jo je z manjšimi premori − če odmislimo čas za pripravo in popravke − spisala v vsega skupaj dobrem tednu dni, postavila na znana zgodovinska dejstva in je eno glavnih vlog napisala za tedanjega cesarja Valentinijana III. (igra ga Arne Varga) in magistra militum, poveljnika vojske Flavija Ecija (Martin Rigler), pa se v uvodu tudi pred občinstvom vpraša, kaj nam zgodovina pove o resničnem življenju ljudi. »Kaj izvemo o skrbeh in tegobah, veselju in upih ljudi, ki so takrat živeli? Nič. Ti ljudje so pozabljeni kakor mnogi drugi. Mi pa, ki brskamo po preteklosti, si domišljamo, da o njih vemo vse. Da jih lahko sodimo, ocenjujemo njihove napake in dosežke. Mislimo, da razumemo njihov vsakdan, ker smo našli okostja njihovih teles, predstavljamo si, da iz njihovih spisov razumemo njihovo dojemanje sveta, ker smo našli okostja njihovih misli. Ne vemo pa, kako je zvenel smeh otroka, ki je ptiča preganjal čez forum, ne vemo, kako je dišalo iz kuhinje v neki zakotni ulici, ne vemo, kako je mlado dekle z okna na skrivaj opazovalo trgovca s sadjem. Za kaj takega ne potrebujemo teorij in dokazov. Ti ljudje še vedno živijo med nami. Živijo v nas samih.«
Boj za oblast in iskanje poti iz suženjstva
Tako kot njihove ambicije, dileme in značajske poteze pa tudi njihov boj za oblast, iskanje poti za rešitev iz suženjstva, zahteve po dostojanstvu in povpraševanja o vrednosti človekovega življenja, ki jim lahko s pogledom skozi očala aktualnega dogajanja v družbi hitro najdemo vzporednice. In to je tisto, s čimer avtorica pred občinstvom, obrnjenim proti gomili (igralskih) trupel, sklene rdečo nit svojega sporočila. »Je to to? Se ta zgodba konča tu? Ali se morda nadaljuje še skozi stoletja, tisočletja? Omnia mutantur, nihil interit (Vse se spreminja, nič ne premine). Ta bitka je končana – pa je dobljena ali izgubljena? Kdo je zmagovalec? Kako neverjetni smo ljudje. Najbolj neverjetno pri vsem skupaj pa je, da ni več gospodarja, jaz pa se še zmeraj počutim kot suženj. Pa vi? Ste gospodarji ali sužnji?«
Nastopajoči so vključno z avtorico redki mladi Slovenci, ki še razumejo jezik Rimljanov in jezik Emoncev, čeprav je igra napisana v slovenščini in se le tu in tam utrne misel v latinščini. Latinščina je po padcu zahodnega imperija leta 476 še nekaj časa ostala uradni jezik v vzhodnem delu, cesar Justinijan (482−565) pa je bil zadnji vzhodni cesar, ki jo je uporabljal kot uradni jezik. Pozneje je to postala grščina. Kaj danes pomeni znanje latinščine, pa ne sporoča samo evropski parlament, ki priznava, da je latinščina skupna evropska dediščina in jezik posebnega pomena za Evropo, temveč navsezadnje tudi avtorica te igre. Katja Markič se je latinščine začela učiti na OŠ Prežihovega Voranca že v 5. razredu, in kot pripoveduje iz lastnih izkušenj, jo je ta klasični jezik poleg kulture, slovnice in besedišča naučil logičnega razmišljanja na vseh področjih. S humanistično-klasičnim programom je treba zrasti, latinščine se je treba začeti učiti dovolj zgodaj, če je le mogoče že pri 11 letih, dodaja njihova mentorica, profesorica Aleksandra Pirkmajer Slokan. Poudarja, da je pri pouku latinščine v osnovni šoli skoraj polovica učnih vsebin kulturno-civilizacijskih in le polovica jezikovnih, zato vsaka učna ura pomeni potovanje skozi zgodovino in primerjavo s sedanjostjo, s tem pa se prav na pragu najstniških let razvija tudi abstraktno, logično in kritično razmišljanje.
Upoštevala značaj nastopajočih
Dekle, ki namerava na študij dramaturgije, je lani za osnovnošolce prav tako v pičlih osmih dneh med poletnimi počitnicami napisala komedijo Sodobni dan Marka Tulija Cicerona ali družinska komedija, in ker so jo nastopajoči nagovarjali, da bi morala kateremu od likov na koncu le pripisati smrt, jih je letos razveselila s tragedijo. Že ko jo je pisala, je glede na značajske poteze nastopajočih prilagodila tudi njihove vloge in jim tako dala možnost, da se kar najbolje vživijo in izrazijo. Prav to so kot prednost potrdili tudi nastopajoči.
»Nekatere prizore sem morala popolnoma zbrisati, kakšne sem večkrat napisala na novo. Največ težav pa mi je delala Barbara, saj se nisem mogla odločiti, ali naj, ker je tujka, govori slovnično napačno ali naj sploh ne govori našega jezika. To vlogo sem gradila največ časa,« je povedala avtorica. Medtem ko je bila prvo sito za njene zamisli sestra Vesna, osmošolka, ki je zaigrala kot uporna sužnja Akris, pa so tudi drugi člani igralske zasedbe like in dogajanje dodelali na vajah. To je bilo mogoče tudi zato, ker so bili letos zaradi lanskega nastopa v komediji bogatejši za igralsko izkušnjo in se ni bilo treba več posvečati malenkostim, kakršna je na primer ta, da se gledalcem ne sme kazati hrbta. »Večina likov je izmišljenih, saj o sužnjih ni prav veliko podatkov, a cesar je pravi, saj sem si želela, da vsebina stoji na oprijemljivih temeljih. In ko sem brskala za najprimernejšim obdobjem, sem se odločila za dobo propada, pravzaprav leto 454 že spada v čas po razpadu imperija na zahodni in vzhodni del, ki se je zgodil po smrti Teodozija Velikega leta 395. Ko sem raziskovala, kaj se je dogajalo v tem obdobju, sem, zanimivo, našla, da so se cesarji menjali celo na en ali tri mesece, saj so pogosto končali kot žrtve zarot. No, sem si rekla, to obdobje bo pravo,« sogovornica pojasnjuje izbrani časovni okvir. Dodaja, da čeprav se nam zdi antika neznansko daleč, smo ljudje le ljudje, ne glede na to, v katerem obdobju živimo. »Lotevamo se vprašanj, ki so jih načeli že mnogi in jih človeštvo verjetno ne bo nikoli rešilo. Rešena pravzaprav sploh ne morejo biti, saj ima vsak posameznik nanje drugačen odgovor. In še dobro, da je tako!« je prepričana.
Težje kot pri lanski komediji
Navdušuje tudi vztrajnost osmo- in devetošolcev, ki so vse od oktobra torkove in sredine popoldneve (in še kakšno soboto) namenjali vajam, tekst pa so se morali učiti tudi doma. Po besedah Stelle Baričič (v vlogi temne strani vojaka Travstila, njegovo svetlo stran igra Lucija Ovsenik) je bilo pravzaprav najtežje dobiti vlogo, saj so si vsi želeli nastopati, a potem ko so malo prilagodili tekst, so priložnost dobili vsi, če že ne kot igralci, pa kot šepetalci (Isabella Menart, Ana Marija Snoj in Hana Kos) ali scenografi (Maks Mažgon in Sara Veber). Ema Pavešič, ki je zaigrala tujko Barbaro oziroma zamolčano hči trgovca s sužnji Perikula (Tevž Levstek), pa je opomnila, da je tragedija napisana tako, da vsi nastopajo v enakem številu prizorov in imajo približno enako število replik. Je pa res, priznava, da se je bilo letošnje besedilo težje naučiti kot lansko komedijo, ki je bila povrhu vsega še pol ure krajša. Toda tudi v letošnji tragediji je najti nekaj komičnih elementov, ki sta jih vnesla zeliščarka Herbera (Nina Ambrožič) in suženj Nemo, preoblečen v Glorio (Lovro Bobnar). Igralsko druščino pa dopolnjujeta tudi najmlajša sužnja Minima (Ela Hartman) in lepotica Pulhra (Eva Bizjak).
In kaj učenci izbirnega predmeta latinščine pričakujejo od 2000. obletnice Emone? »Da bomo še velikokrat v časopisu!« je dejala Stella Baričič in povzročila smeh, kakršnega ti domiselni in ustvarjalni učenci premorejo v izobilju. Njihova mentorica Aleksandra Pirkmajer Slokan pa je dodala, da je gledališka igra, ki so si jo ogledali tudi učenci razredne stopnje, povezala različne generacije njihove šole. In prav ta povezanost, kolegialnost je tista, ki daje njihovemu projektu prav posebno vrednost.
