»En kozarček za na pot vedno pomaga«

Ljubljana – V torek se je v domačem zavetju lokala Daktari zgodil strašno prijeten večer, večer resničnih zgodb. Že tretji po vrsti. Pripovedovalci – povabljeni in naključni – se tam dobivajo enkrat na mesec. Pravila obstajajo, vendar so zelo prilagodljiva. Ogledalo je domov odšlo navdušeno.

Večer resničnih zgodb, torej. Sodeluje lahko vsak, število pripovedovalcev je neznano prav do konca, saj se lahko zgodi (in vsekakor se), da se kdo iz občinstva opogumi kar med samimi nastopi.

Za kaj gre? Takole so zapisali na vabilu, ki je pritegnilo Ogledalovo pozornost: »Če vas bo zaneslo (pred mikrofon), vedite, da mora biti vaša zgodba resnična, ne sme biti daljša od osmih minut, je fajn, če ima jasen začetek, napeto vsebino in markanten konec. Fajn je tudi, če je tema raztegljiva po svojem karakterju, zgodba pa je lahko tragična, komična, dramatična ali poetična.« In še: »En kozarček za na pot vedno pomaga.«

Interakcija z občinstvom

Z večeri resničnih zgodb sta družabno življenje v kotlini oplemenitila Tina Janežič, sicer klovnesa pri Rdečih noskih, in Američan Eric Dean Scott, igralec, dramatik, vsesplošni umetnik, ki živi v Sloveniji in je navdušen nad vsem, kar diši po gledališču.

»Želela sva si skupaj delati,« Janežičeva opiše začetek brstenja zamisli o tovrstnih večerih, »eden od skupnih projektov je bila tudi monodrama, zasnovana na Ericovih osebnih zgodbah, ena stvar je vodila k drugi in prišla sva na idejo, da bi mikrofon za osebne zgodbe ponudila še drugim.« Janežičeva se sicer kot klovnesa na odru, pravi, ukvarja predvsem z interakcijo z občinstvom, »pomembno je, da je gledalec s tabo«, zato se je želela še na takšen način interaktivno povezati z ljudmi.

(Samo) za eno noč

S Scottom sta torej v Daktariju našla pravi prostor za večere resničnih zgodb, ki doslej še niti enkrat niso razočarali. »Najbolj zanimivi so pripovedovalci, ki se prijavijo k sodelovanju med večerom, saj so med razlaganjem svoje zgodbe bolj spontani, zgodbo na neki način bolj doživljajo, saj jo prvič pripovedujejo tako, pred neznanimi ljudmi,« razliko med tistimi, ki se prijavijo prej, in naključnimi pripovedovalci pojasni Janežičeva. Pove, da ima tudi občinstvo nekako raje tiste, ki niso pripravljeni vnaprej, ampak zgodbo razvijajo sproti. »Gledalci se lažje postavijo v njihovo kožo, če je nekdo bolj negotov, so vsi z njim, navijajo zanj.«

Vsak večer ima svojo temo. V torek smo tako poslušali zgodbe, ki so se izvalile iz prvotne misli »(Samo) za eno noč«. In nasprotno od pričakovanega, ni niti ena opisovala seksualnih dogodivščin, pač pa smo obiskovalci ploskali ob povsem drugačnih peripetijah.

Zgodba z največ jajci

Od štoparske zgodbe o vozniku, ki je najstnici spraševal, ali imata s seboj najlonke, do popotovanja z gorskim avtobusom skozi mehiške vasi. Z na stežaj odprtimi očmi smo poslušali še o plesu kitov ob sončnem vzhodu na argentinskem koncu sveta, pa o aretaciji sredi Bavarske zaradi enega ekstazija in ščepca hašiša iz Amsterdama in o jam sessionu, ki se je učitelju zgodil s prodajalkami banan, pomaranč in biskvita na Madagaskarju.

Na koncu je vsak od pripovedovalcev dobil simbolično nagrado. Zvrstile so se takole: najbolj pokvarjena zgodba, najbolj mistična, pa najbolj italijanska, halucinogena, živalska in zgodba z največ jajci.

Naslednji večer resničnih zgodb se ima zgoditi 19. februarja. Ogledalo obisk toplo priporoča.