Tiskane izdaje
Dvajset evrov mu je ostalo, potem ko mu je uspelo pribežati v Grčijo. Ker, kot pravi, ni imel druge izbire, se je prijavil v program relokacije in bil po sedmih mesecih premeščen v Slovenijo, v ljubljanski azilni dom. Pred tremi meseci, sicer pa po več kot letu, odkar je zbežal iz Sirije, je 22-letni diplomant poslovne administracije in zdaj študent na ljubljanski ekonomski fakulteti, dobil status mednarodne zaščite.
V okviru projekta Blizu vas zdaj snemate dokumentarni film o beguncih v Sloveniji in Evropi. Tudi na petkovem protestu proti novemu azilnemu zakonu pred državnim zborom ste v rokah držali kamero. Kaj vidite skozi objektiv?
Razmere dobro poznam, toda ko slišiš vse te zgodbe posameznih ljudi, je strašljivo. Ena je hujša od druge. Nihče nima za sabo nekih normalnih razmer, ampak trpljenje in ovire. Večina jih je bila vsaj šest ali sedem mesecev na poti, in vsaj še toliko je trajalo, da so dobili odgovor o svojem statusu. Nekateri ga še zdaj nimajo. Ko slišiš, kaj vse so morali prestati in kaj še prestajajo, je naravnost noro, toda prepričan sem, da je prav o tem treba govoriti. To je enostavno treba vedeti. Sploh zdaj, ko begunce predstavljajo kot grožnjo in ne vem, kaj še vse. Namesto tega moramo spoznati njihove zgodbe, ker šele temu lahko sledi razumevanje. Treba je vedeti, zakaj smo tu in kaj se nam je zgodilo. Sam si, denimo, nisem izbral, da bi bil v Sloveniji. Nisem se odločil za to, ampak je to posledica evropske birokracije. V Slovenijo so me prepeljali. Če bi imel izbiro, ne vem, toda o Sloveniji prej nisem vedel ničesar. Kako naj bi jo torej izbral? Pripeljali so me sem, in kako me lahko zdaj krivijo za karkoli? Treba je razumeti, da to ni naša krivda. Jaz sem se zgolj prijavil v program relokacije in slovenska vlada je odločila, da me pripelje sem. Glavni problem je, da ne poznamo zgodb vseh teh ljudi, ki so prišli. Šele ko jih bomo, bomo lahko razumeli, kaj se dogaja in kakšni so razlogi za vse to in za vojne, ki smo jim priča.
Kako daleč je dokumentarni film?
Potrebujem morda še mesec ali dva, toda v glavnem ga končujem. Potem ga bo treba nekako prodati, pri čemer ne mislim komercialne prodaje, ampak bi rad zbral kakšno donacijo, ker potrebujemo denar za skupnost beguncev, da si bomo lahko pomagali med sabo. Meni je pomagalo veliko prijateljev, ki sem jih spoznal tu, na poti in še kje. Pomagali so mi, da sem bil lahko zadnje tri mesece normalen človek. Brez njih bi verjetno pristal na cesti. Potem ko so mi odobrili status mednarodne zaščite, je namreč minilo kar precej časa, preden sem dobil prvo denarno podporo. Denar za to, da sem lahko najel sobo in kupil hrano, so mi posodili prijatelji, in če jih ne bi imel, ne vem, kaj bi bilo. Če ne poznaš nikogar, je zelo težko. In prav zato bi s filmom rad zbral nekaj denarja, da bi si pomagali med sabo. Tako kot so drugi pomagali meni.
Kaj na vse to pravijo tisti, s katerimi ste se pogovarjali v filmu?
Veliko jih je jokalo. Zanje je bilo boleče o tem tudi govoriti. Zadnje štiri mesece, odkar pripravljam film, je težko in depresivno, tudi zato, ker sem sam del zgodbe. Hudo je, ko poslušaš druge, skozi kaj vse so šli, ko poslušaš o trpljenju.
V Evropi se že nekaj časa govori o »begunski krizi«. Kako to komentirate?
Države Evropske unije so financirale vojno v Siriji in z vojno pridejo begunci. In to je največji razlog, da so ti ljudje prišli v Evropo. Videl sem orožje v Siriji, na katerem je pisalo, od kje je prišlo. In bilo je ameriško, britansko, nemško, ukrajinsko.
Nastanjeni v viškem azilnem domu ste septembra s protestom opozorili na nevzdržne razmere, primerjali ste jih z zaporom. Ko je ta begunski center pred dnevi obiskal premier Cerar, je dejal, da so razmere normalne in človeške. Kako to komentirate?
Kaj pa naj reče drugega, saj je politik. Laganje je njihova služba. Je pa bil premier veliko bolj diplomatski od notranje ministrice, ki nas je po protestu napadla in govorila proti nam.
Kakšne so zdaj razmere v azilnem domu?
Nič se ni spremenilo. Po protestu so se začeli pogovarjati z ljudmi in hitreje reševati postopke, toda od takrat, ko so tisti, ki so bili na protestu, odšli, se postopki spet vlečejo, medtem pa ljudje lahko samo čakajo. In potem govorijo o integraciji. Toda za integracijo si morata dve strani biti blizu in enakopravni oziroma morajo biti zagotovljeni pogoji, da to lahko postaneta. Tu pa imamo na eni strani ljudi, ki so povsem na dnu, mnogi so lačni, premraženi, in nanje vseskozi letijo rasistične opazke. Kako naj se nekdo, ki ni dobrodošel in ki ga celo vidijo kot kriminalca, integrira in nauči jezika? To so ključna vprašanja, preden sploh lahko začnemo govoriti o integraciji. Ko so me pripeljali iz Grčije v Slovenijo, so me zaprli v azilni dom, dokler mi drugi dan niso vzeli prstnih odtisov. Slovenska vlada me je pripeljala in me potem zaprla kot kakšnega kriminalca. Če so me že prvi dan zaprli, sem se spraševal, kaj šele bo, kakšna bo prihodnost? Ko sem dobil prvo denarno podporo, sem začutil vsaj malo miru, in to je bilo šele pred kratkim, 21. decembra. Lahko sem nekaj vrnil, kar sem si sposodil.
