Fotografiranje mora imeti neki končni namen

Je tista fotografinja, ki na razstavah med svoje fotografije uvrsti dela svojih tečajnikov, pravzaprav je več njihovih kot njenih. In tista, ki namesto pretiranega šklocanja priporoča tehten premislek pred pritiskom na sprožilec. Po petnajstih letih fotografiranja za revije je nov izziv našla v predajanju izkušenj in strokovnega znanja ukaželjnim.

Berete časopise?

Kadarkoli dobim v roke kakršnokoli publikacijo, najprej pogledam fotografije in na podlagi teh se odločim, ali bom brala članek. Tako sem pregledovala že knjige v otroštvu, ustavljala sem se pri fotografijah in jih proučevala do zadnje pikice.

Kaj menite o fotografijah v našem časopisu?

Delo je za zdaj »top« med mediji, vedno so dajali velik poudarek dobrim fotografom in dobrim fotografijam. Menim, da so fotografije pri vas zelo kvalitetne, skoraj vse, včasih je sicer kakšna videti, kot da je bila posneta s telefonom, ampak to je redko.

Koliko so fotografije pomembne v medijih?

Zelo pomembne so. Z dobro fotografijo lahko poveš bistvo zgodbe, gora teksta brez fotografij pa po mojem mnenju privabi redke bralce.

Kako si razlagate veliko zanimanje za učenje fotografiranja v zadnjih letih?

Fotoaparati so cenejši, zato je fotografija postala dostopnejša. Poleg tega je 80, 90 odstotkov fotografiranja postalo avtomatika, treba je samo še pritisniti na sprožilec. To pa znamo vsi. Danes uspe vsak posnetek, nekoč si moral za to poznati fotografske zakonitosti.

Toda leta 2000, ko so začeli prodajati digitalne fotoaparate, in še leta potem tečaji niso bili vsakdanja stvar.

Povečanje zanimanja je posledica digitalizacije in vsesplošne rabe. Ljudje si kupijo dober fotografski aparat, na ohišju imajo množico kup gumbov in nastavitev, pa ne vedo, kako naj si z njimi pomagajo. In potem fotografirajo z avtomatskim načinom. Na tečaju se najprej naučijo, kako najbolje izrabiti možnosti, ki jih ponuja aparat.

Se vam zdi, da se je pomen fotografije z digitalizacijo razvrednotil? Veliko fotografiramo, skoraj nihče pa več ne natisne fotografij, ne ureja albumov, sploh redko fotografije pregledujemo …

Ja, veliko šklocamo. Preveč. Fotografij ne gledamo, ker je njihovo število neobvladljivo. Včasih je bilo na voljo 36 posnetkov in si moral dobro premisliti o vsakem, preden si pritisnil na sprožilec. Nihče ne dela izbora fotografij, ker ljudi boli glava, še preden se tega lotijo. Pri fotografiji gre za to, da ujameš trenutek, ki ti bo ostal v lepem spominu ali boš iz njega nekaj naredil, ga razvil, objavil na facebooku, ustvaril kolaž na steni ... Fotografija mora imeti neki končni namen, mora pristati še kje drugje kot v računalniku. Ampak za to bi bilo treba prevzgojiti ves svet.

In vi to delate?

Ljudi poskušam naučiti, da je treba predvsem gledati, kaj fotografirajo. Sem že ujela tečajnike, da mi niso znali povedati, kaj je na fotografiji, ki so jo pravkar posneli.

Fotografi ponavadi pripravljajo razstave svojih fotografij. Vi razstavljate fotografije svojih tečajnikov.

To je ena od mojih metod izobraževanja. Več truda so pripravljeni vložiti, če bodo njihovi izdelki kje vidni. Fotografije so pa tako ali tako namenjene temu, da jih opazujemo, razstavimo. S tem jim dam nekaj tega, v kar verjamem. Se pravi, da moraš najprej spoznati svoj fotoaparat, potem moraš veliko fotografirati, veliko opazovati in nato iz teh fotografij tudi nekaj narediti, da ne ostanejo samo v računalniku. Tako smo imeli na primer razstavo fotografij na treh potniških vlakih, fotodelavnico akt fotografije smo zaokrožili z razstavo v gostinskem lokalu …

Priporočate kakšno razstavo, ki je ne bi smeli zamuditi?

Junija bo v Ljubljani razstavljal Sebastiao Salgado. Obisk te razstave je nujen.

Kateri so trije nasveti za dobro fotografijo, ki bi jih moral vsak poznati?

Naj bo veliko svetlobe, prižgite luči, odgrnite zavese, svetle fotografije so videti prijetnejše. Premislite, preden pritisnete. Merim na to, da dobro opazujete svoj motiv. Občasno prestavite v črno-belo tehniko, da začutite brezčasnost fotografije. Včasih so črno-bele fotografije veliko bolj zanimive, kot če bi bile posnete v barvni tehniki.

Kot je v nedavnem intervjuju za Ljubljanapolis povedal Joco Žnidaršič, se Ljubljančani ne pustijo fotografirati oziroma se pri tem počutijo nelagodno. Imate tudi vi podobne izkušnje?

Niti ne. Ampak on je drugačen fotograf kot jaz.

Če to nelagodje povežemo z množico objavljenih fotografij na družabnih omrežjih, nekako ne gresta skupaj ...

Ljudje se ustrašijo, ko vidijo profesionalca. Ne vedo, kje bo fotografija objavljena, in mogoče zato dobijo slab občutek. Če jaz vidim, da me kdo fotografira, se nasmehnem.

Kakšno je vaše mnenje o obsedenosti s selfiji?

Meni se zdi super. Vsakršno ukvarjanje s fotografijo je zame pozitivno.