Goran Bogdanovski: Ljubljančani so bolj plesni kot smučarski narod

Ljubljana – V plesni improvizaciji išče umetniško kreacijo. Tega je sposoben vsak, le da so večini vcepili v glavo, da tega ne zmorejo. Podobno so jih prestrašili, ko je treba sprejemati pomembne življenjske odločitve. Naš sogovornik se jih ne boji.

Rekli ste, da bi se raje srečali zunaj kot v baru. Zakaj?

Ker sem raje zunaj.

Niso ravno ljubljanski lokalčki pogosto stičišče umetnikov?

So. Z veseljem grem kaj popit v bar, tudi veliko delam v njih.

Vaše predstave in treningi na prvi pogled niso baletni.

Ne, ker niso. So ples.

In tudi fička ni bilo. Od kod se je pripeljal v ime skupine?

Leta 2001, nekaj mesecev pred uprizoritvijo predstave Švic in Švarc, smo potrebovali ime za skupino. Goran Tatar je izstrelil: Fičo! Fičo balet! In smo rekli: Seveda. Takrat nas je to definiralo. Fičo je simbol dostopnega, je nekaj, kar smo vsi nekoč imeli. Obenem je aerodinamičen, z njim lahko prevoziš velike razdalje in vanj stlačiš veliko ljudi. Ponuja kopico asociacij, balet pa je naš »background«.

Bili ste zaposleni v ljubljanski baletni hiši. Kaj prepriča človeka, da pusti redno službo in krene na samostojno, bolj nezanesljivo pot?

Morda občutek svobode, kar pa je hkrati skok v prazno. Čutiš, da moraš naprej.

Brez strahu?

Seveda. Strah obstaja, če se zagledaš v prihodnost in si zastavljaš vprašanja. Ampak to sta zgolj energija in občutek. Če ju zaznaš, strahu ni. Vrneš se v sedanjost in se vprašaš, kaj me žene, kaj hočem, kaj me veseli, pri čem se dobro počutim. Če tega v tistem hipu ni, greš naprej.

Je fičo trening tudi rekreacija?

Da, a je več kot to. Naš trening je bodisi rekreacija ali umetniška izkušnja bodisi terapija ali duhovna praksa.

Kako vadite?

V prvih minutah iščemo fokus in se poskušamo spraviti iz vsakodnevnih skrbi, se pravi iz različnih stanj v skupno polje. Nato v petnajstih minutah z vajami srčni utrip pospešimo na okoli 120 utripov na minuto. Sklop energijskih vaj zbudi oči in dvigne zavedanje sebe, svojega telesa, čustev, uma, fokus na dih. To so vaje iz taj čija, či gonga in raznih dinamičnih meditacij. Takrat smo že zelo ozaveščeni, predihani in pretočni, nato se preusmerimo še na mišice in sklepe, tekočine, raztege. Za konec pa še naša sipa.

Ki je?

Predvsem je treba poskusiti. Zelo dolgo skačemo, tako, brez napora. Prvi del treninga človeka odpre, pripravi za kreacijo. V drugem pa vsakič predlagam novo orodje za improvizacijo ali temo, ki jo potem preizkušamo, obdelujemo in na koncu iz nje nastane kreacija.

Veliko je improvizacije.

Improvizacija je osnova.

Ima vseeno meje? Lahko nekdo drugemu potegne hlače dol in ga ploskne po zadnjici?

Seveda, vse je mogoče. To seveda ni namen. Pogoj za čisto improvizacijo je, da si v stanju tukaj in zdaj. Prisoten in ozaveščen. Takrat človek deluje na drugi ravni. Odpre se kreaciji. Vsaka improvizacija je dogovorna: lahko se držimo orodja, principa, časa, teme ... Vsi vedo, kaj delajo. Kako to počnejo, je prepuščeno njim.

Pravite, da je fičo trening trening telesa, uma in duha skozi ples. Vse to lahko dosežemo na različne načine. Zakaj bi izbrali ples?

Pri plesu moraš biti ves zraven. Brez instrumentov. Imaš le telo, čustva, um, zavedanje, pozornost in proces. Zanima me umetniška izkušnja. Da se dotakneš umetnosti, jo kreiraš, izkusiš in deliš z drugimi.

Ponujate možnost plačila s protiuslugami, kot so varovanje otrok, prevajanje, snemanje, kar ni prav pogosta praksa v mestu. Ali meščani raje plačajo, kot oddelajo?

Kakor kdaj. Velikokrat je denar ovira, da nečesa ne narediš, ali pa izgovor. Tega ne sprejmem. Če bi rad kaj storil, daj, ne glede na to, ali imaš denar ali ne. Če si tega res želiš, greš čez ovire in najdeš način. Vsak ima znanje, ki lahko koristi drugim, zakaj si ga ne bi izmenjali?

Živimo v mestu, ki pleše?

Plešemo, se gugamo, odkar smo na svetu. Nato nam vcepijo v glavo, da ne znamo plesati, če ne poznamo teh ali onih korakov. Če daš stran ves ta balast, smo vsi rojeni plesalci. Ljubljana je zelo plesno mesto. Ta kultura telesa po mojem izvira še iz sokolskih časov. Smo fenomen: v dvomilijonski državi imamo dve baletni hiši, ogromno koreografov, festivalov in plesnih šol. Lahko bi bili svetovna prestolnica plesa, samo državne in mestne institucije bi morale imeti več posluha za to. Ampak vse ob svojem času.

So Ljubljančani potemtakem bolj plesni kot smučarski »narod«?

Seveda. V smučanju imamo dva tekmovalca v vrhu, plesalcev pa veliko več.