Gradbišče sameva, MOL in ZIL pa še kar v sporu

Ljubljana – Dobra dva meseca po tistem, ko je mestni svet dal soglasje za enostranski odstop od pogodbe za gradnjo garažne hiše Kozolec II, sta javni in zasebni partner še vedno na nasprotnih bregovih. Občina bi zadevo reševala z arbitražo, v ZIL Inženiringu so prepričani, da je enostransko razdrtje pogodbe neutemeljeno.

Javno-zasebno partnerstvo med ljubljansko občino in podjetjem ZIL Inženiring za garažno hišo Kozolec II je bilo sklenjeno konec leta 2009, a se je gradnja zaradi zapletov z dovoljenji in dokumentacijo začela šele sredi leta 2013. Že po dobrega pol leta gradbenih del pa je zastala, saj je zasebnemu partnerju zmanjkalo denarja. V začetku letošnjega leta, približno leto dni po prekinitvi del, je že kazalo, da sta partnerja vendarle našla sporazumno rešitev, a se na koncu niso mogli dogovoriti o podrobnostih. Zato je mestna uprava maja mestni svet zaprosila za soglasje k enostranskemu razdrtju pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu. Toda tudi to doslej ni prineslo napredka.

Na občini so pojasnili, da je pogodba o javno-zasebnem partnerstvu med MOL in ZIL na podlagi sklepa mestnega sveta odpovedana, »vendar pa je izpolnitev medsebojnih obveznosti zahteven postopek, še posebej zato, ker se zasebni partner na naše pozive po obračunu opravljenega dela še ni zadovoljivo odzval. Do tega trenutka smo od sodišča pridobili sklep o zavarovanju dokazov, in sicer z namenom, da bomo imeli jasno dokumentirano presečno stanje, ki bo lahko podlaga za medsebojni obračun med MOL in ZIL«. Dodajajo, da bodo postopek nadaljevali z arbitražo pri gospodarski zbornici, kot je bilo predvideno s pogodbo. V postopku arbitraže naj bi odločali tako o zahtevkih MOL proti ZIL kot o zahtevkih ZIL proti MOL (če bo zahtevek vložen), so zapisali. Najdaljši čas arbitraže je po njihovih navedbah praviloma devet mesecev.

ZIL: Pogoji niso izpolnjeni

Pogled zasebnega partnerja na zadevo pa je precej drugačen. Kot je pojasnila pomočnica direktorja ZIL Inženiringa Teja Mankoč Šolar, »še vedno iščejo poti in načine za sporazumno rešitev nastale situacije pri projektu«. Z enostranskim razdrtjem pogodbe se ne strinjajo, saj je po njihovem neutemeljen, »ker ne ustreza dejanskemu stanju in za tovrsten razdor tudi niso izpolnjeni pogodbeno dogovorjeni pogoji«.

Očitki o nekooperativnosti prihajajo tudi od zasebnega partnerja: »Na javnega partnerja smo naslovili več kompromisnih predlogov rešitve, s katerimi bi lahko rešili vse medsebojne odnose in odprte vsebine na podlagi pogodbeno dogovorjene dobre vere in poštenja, pa na konkretne odgovore še čakamo. Prav tako je bila javnemu partnerju večkrat dostavljena celotna preglednica vlaganj zasebnega partnerja ZIL Inženiringa v projekt, z vso spremljajočo dokumentacijo in obrazložitvami.« Mankoč Šolarjeva dodaja, da je glede na kompleksnost zadeve sporazumna razveza pogodbe »edina prava in najhitrejša pot«, zato še vedno pričakujejo, da bo »nastala situacija rešena v prihodnjih mesecih«.

Nad drugimi zasebniki hitro obupali

Popolnoma nasprotni pogledi javnega in zasebnega partnerja zagotovo ne pomenijo nič dobrega za nadaljevanje investicije. Na vprašanje, kako z neugledno gradbeno jamo v središču mesta naprej, na občini odgovarjajo: »Po pridobitvi dokumentacije in ugotovitvi presečnega stanja bomo lahko nadaljevali investicijo. Gradnjo bomo nadaljevali sami.« Medtem ko je dokumentacija, o kateri so maja odločali svetniki, še omenjala možnost nadaljevanja investicije z drugim zasebnim partnerjem, so, kot kaže, na MOL nad to možnostjo hitro obupali.

Niso pa odgovorili na vprašanje, kdaj bi se gradnja lahko ponovno začela. Glede na zaplete z razdrtjem pogodbe prav kmalu to verjetno ne bo. Občina bo morala tudi še zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Z odhodom ZIL bo treba spremeniti vsaj investitorja, ker bo šlo po novem za povsem javno investicijo, bodo morda potrebne še spremembe projekta. Nad garažo je bil namreč predviden manjši poslovni paviljon, ki bi bil v lasti zasebnega partnerja, ob kopici praznih prostorov v mestu in nepremičninskem krču pa je seveda vprašanje, ali je smiselno, da občina z lastnimi sredstvi gradi tak objekt. Naj še dodamo, da je občina del denarja za nadaljevanje gradnje PH Kozolec II, okoli 120 tisočakov, že preusmerila na projekt ureditve otroškega igrišča v Šmartinskem parku.

Dve napol prazni garaži?

Vse bolj jasno je, da smo priča še enemu neuspešnemu projektu. Ob precej višjih proračunskih sredstvih, kot je bilo predvideno (za dokončanje gradnje bi po grobi oceni potrebovali še vsaj 2,7 milijona evrov), velja opozoriti tudi na smiselnost investicije. V sosednji garaži Kozolec I se je število vozil, ki parkirajo v javnem delu garaže, od leta 2009 zmanjšalo za skoraj polovico. In razen če ne bo občina začela množično ukinjati cenejših parkirnih mest ob javnih cestah v okolici, ni pričakovati, da se bo krivulja obrnila. Ocene, kakšno zasedenost nove garaže z 249 parkirnimi prostori pričakujejo, pa od MOL tudi še nismo slišali.