Hiša rešitev za mlade - servis s srcem

V zavodu SRCe študentkam v samem središču mesta ponujajo varen kotiček.

Objavljeno
17. september 2013 17.11
Hiša Srce,Ljubljana Slovenija 09.08.2013
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Ljubljana – V varni hiši, ki jo sami raje imenujejo prehodni dom, so trenutno nastanjena tri dekleta in mama z otrokom. Od leta 2011, ko so študentski svetovalnici dodali bivalne prostore, kamor se lahko zatečejo tisti mladi, ki so se znašli v hudi stiski, jih je tam bivalo vsaj trideset.

Nastanitev so v Hiši rešitev za mlade SRCe sprva nudili tako študentom kot študentkam. Zdaj tam bivajo samo dekleta. »Ugotovili smo, da se dekleta niso počutila dovolj varne. Lahko bi nastajali tudi kakšni incidenti, zato smo se odločili, da prostor namenimo samo njim,« razloži Mojca Majerle, tamkajšnja osebna svetovalka in psihologinja. »Bi pa podobne nastanitve potrebovali tudi študenti.«

Zgodbe deklet, ki se zatečejo v SRCe, so različne. Nasilje v družini, motnje hranjenja, finančna stiska. »Pri nas sicer imamo varne hiše, a so te namenjene pretežno ali mlajšim ali starejšim. Za vmesno generacijo, predvsem za študente, pa jih ni,« pravi Majreletova in poudarja: »Večina verjetno misli, da je to preskrbljena generacija, a to ni vedno tako. Težava je, če prihajajo iz družine, ki jim ne pomaga, ali gre za nasilje. Taki sploh ne vedo, na koga se lahko obrnejo. Še posebno, če so iz Ljubljane, ko do bivanja v študentskem domu niso upravičeni.«

Marko Orel, tehnični koordinator v zavodu SRCe, opaža, da zaradi gospodarske krize nastaja določen del populacije, ki preprosto ni kos stroškom, tudi minimalnim ne. »Če imajo pri tem še socialne, družinske ali osebnostne težave, je problem še večji. Gre za manjši del ljudi, za katerega pa država ne poskrbi in zato so servisi, kot je ta, nujni,« je prepričan.

Ni tipična varna hiša

Kot pravita sodelavca zavoda SRCe, ne gre za tipično varno hišo, zato se tega imena raje otepajo. »Lokacija ni skrita, ker gre za celostni center, kjer med drugim ponujamo tudi študentsko svetovanje s pravniki, imamo tudi posredovalnico sob,« pravi Orel. »To je bolj neke vrste prehodni dom za študente ali pa študentski dom z dodatno podporo.«

Stanovalke imajo svoj vhod, same skrbijo za red in čistočo, enkrat na teden imajo obvezen razgovor s svetovalko. »Pri nas imajo veliko svobode, da čim bolj same urejajo svojo situacijo. Jim pa pri tem pomagamo. Lahko se, če hočejo, vključijo v brezplačne psihoterapije in delavnice.«

Če na tedenskem razgovoru s svetovalko trikrat manjka, mora dekle prehodni dom zapustiti. »Glede tega smo strogi. Ker je premalo prostora glede na potrebe, spoštujemo pravila,« pove Majerletova.

So težave, ker lokacija doma ni skrita? »Bila sta dva manjša incidenta, težave z bivšimi partnerji stanovalk, ampak smo zdaj uredili tako, da se mora vsak obiskovalec najaviti in dobiti dovoljenje od preostalih stanovalk,« odgovori Orel.

Vrednotenje po točkovniku

V hiši sicer lahko biva do deset ljudi. Cena bivanja se giblje v višini stroškov, in sicer okoli 50 evrov na mesec, če gre za družino 75, psihoterapije in delavnice pa so za stanovalke hiše brezplačne. »Poleti jih je nastanjenih malo manj, porast pa je nekje januarja in februarja, ko je tudi veliko zanimanja za obisk psiholoških svetovanj,« ocenjuje Majerletova.

Tiste, ki potrebujejo pomoč, se na svetovalce zavoda SRCe, ki ga pretežno financira Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, čeprav sredstva zdaj znižuje, navadno obrnejo po telefonu ali elektronski pošti. S strokovno koordinatorico se nato dogovorijo za sestanek.

»Po točkovniku ovrednotimo, ali je oseba primerna za vselitev ali ne,« pravi Majerletova. Kdaj pa ni »primerna«? »Če ima na primer previsoko finančno stanje, če ima možnost bivati kje drugje. Velikokrat nam pišejo študenti erazmovci, ali lahko bivajo pri nas. Takšne seveda zavrnemo, ker prostor nudimo le ogroženim.« Okoli dvajset odstotkov vseh, ki pokličejo, je morda takih, ki jih zavrnejo.

Pridejo razsute, odidejo pogumnejše

Dekleta lahko v podporni hiši ostanejo največ leto dni. Tudi pri tem, kot pove Majerletova, je prav, da postavijo mejo, ker je povpraševanje veliko. »Hkrati so prisiljene situacijo urediti čim prej.« Z veliko od njih v ekipi SRCe, kjer za stanovalke prehodnega doma skrbijo strokovna koordinatorica, psihologinja in socialna delavka, ostajajo v stikih tudi po tem, ko od tam odidejo.

Večina se jih še vrača na delavnice. »Pridejo precej nemočne, razsute, z občutkom ogroženosti. Ko grejo, pa so bolj pogumne, imajo več informacij in poznanstev,« pravi Majerletova. »Nedolgo tega je hišo zapustila ena nekoliko mlajša punca. Ko je odhajala, je rekla, da smo ji pomagali odrasti, da se je tukaj naučila živeti samostojno.«