Tiskane izdaje
Marjanu je od statusa samostojnega podjetnika v avtoprevozništvu ostalo zgolj 15 tisoč evrov dolga. Zato ne more koristiti pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, čeprav ima to uradno urejeno. Ker ne plačuje prispevkov, je upravičen zgolj do nujne medicinske pomoči. Da mu pravice iz obveznega zavarovanja ne pripadajo več, ni vedel, dokler ni obiskal osebnega zdravnika. Ta mu je svetoval, naj si ga uredi. »Ampak kako naj ga uredim, ko pa imam nad sabo davčni dolg? Službo iščem, a jih ni.« Na zavodu za zdravstveno zavarovanje je prosil, naj ga iz obveznega zavarovanja izpišejo, da se mu dolg ne bi večal, vendar so mu povedali, da to ni mogoče, ker gre za statusno vprašanje, vezano na odprtje njegovega podjetja. Zdaj mu ni preostalo drugega, kot da se obrne na ambulanto za osebe brez zavarovanja, ker zdravnika zaradi ponavljajočih se zdravstvenih težav vendarle potrebuje.
S podobnimi zgodbami se na Mislejevi v Ljubljani srečujejo vsak dan. Leta 2002, ko so odprli ambulanto Pro bono, je bilo tam registriranih 89 pacientov brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, danes jih je več kot tisoč. Samo lani je ambulanto na novo obiskalo okoli sto ljudi, med njimi »največ propadlih samostojnih podjetnikov«, pove tamkajšnja socialna delavka Alenka Ugrin Vatovec. »Najprej je bilo mišljeno, da bomo v ambulanti pomagali zlasti brezdomcem, izbrisanim, torej tistim, ki nimajo urejenega statusa v Sloveniji, toda kmalu se je izkazalo, da oni niso edini brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Z gospodarsko krizo, predvsem pa po letu 2010, smo dobili novo skupino uporabnikov, espeje,« razlaga sogovornica, ki v ambulanti dela devet let. »Njihova stiska je velika. To so ljudje, ki so še nedolgo nazaj živeli dobro, z dolgovi pa pristanejo na tem, da jim odvzamejo stanovanje, po hrano in obleko pa hodijo na Rdeči križ. Zato so pogosto povsem ohromljeni, zaradi česar niso sposobni sami reševati svojih težav.« Stalni obiskovalci ambulante so, kot pravi socialna delavka, tudi migrantski delavci. »To so težki primeri. Gre za ljudi, ki so vajeni delati, imajo veliko delovne dobe, delovne navade, nazadnje pa so izkoriščani. Delodajalec jim ne plačuje prispevkov, zato do pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja niso upravičeni. Priti k nam po pomoč jim še zdaleč ni lahko.«
Pomoč za vse
V ambulanti Pro bono, ki deluje v okviru Zdravstvenega doma Ljubljana Bežigrad in jo sofinancira ljubljanska mestna občina, so zaposleni trije strokovni delavci, sicer pa njeno delovanje temelji na prostovoljnem delu. Trenutno tam pomaga 46 zdravnikov, od ginekologa do psihiatra, razen okulista in otorinolaringologa. Stalno je navzoča socialna delavka, ki pacientom med drugim svetuje pri urejanju statusa, prav tako jim omogočajo pravno svetovanje. Tam se lahko tudi stuširajo in preoblečejo.
Oblačila in zdravila donirajo humanitarne organizacije, posamezniki in farmacevtska podjetja. »Kljub gospodarski krizi z zbiranjem nimamo težav,« priznava medicinska sestra Tatjana Goričar. Sama prav tako opozarja, da po pomoč v ambulanto prihaja vse več samostojnih podjetnikov, ki ne zmorejo plačevati prispevkov. »Večina med njimi je dolžnikov, in ker dolga niso sposobni odplačati, ostanejo brez pravic iz zavarovanja.« V ambulanti sicer dobijo zdravniško pomoč vsi, ki tja pridejo, zagotavlja medicinska sestra. Vse storitve so brezplačne. Edini pogoj je, da je oseba brez zdravstvenega zavarovanja.
Podobne ambulante poznajo tudi drugod po Evropi. V ljubljanski so se zgledovali po tisti iz Gradca. »V mnogo evropskih mestih delujejo različne organizacije za pomoč brezdomcem, revežem in beguncem. Poleg kuhinj za razdeljevanje hrane in možnosti za namestitev ponujajo še zdravstvene storitve, v Ljubljani pa tega zadnjega ni bilo, razen posvetovalnice Karitasa,« razloži vodja ambulante Aleksander Doplihar. Sodelovanje med mestno upravo, strokovnimi službami in nevladnimi organizacijami je, kot pravi, leta 2002 obrodilo možnost za zagotavljanje vsaj delne pomoči ljudem v zdravstveni stiski.
V Sloveniji danes delujeta dve taki ambulanti, poleg ljubljanske še mariborska. Odprtje novih po Dopliharjevih besedah načrtujejo tudi v Velenju, Kočevju in Celju. »Politika nima nobenega posluha, da bi to področje uredila z zakonom, čeprav je to edina rešitev. Če hočemo biti socialna država, bo to treba urediti in vsem zagotavljati pravice iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja,« opozarja. »Vsi, od zavoda za zdravstveno do zavoda za pokojninsko zavarovanje, samo pobirajo denar od ljudi, ko pa obnemoreš, nimaš več nobene pravice,« je kritičen upokojeni zdravnik, ki mu je stanovska zbornica pred kratkim izrekla »zahvalo za življenjsko delo na področju organiziranega prostovoljstva«.
Uradno je nezavarovanih
Čeprav število samostojnih podjetnikov, ki ne zmorejo plačevati prispevkov za obvezno zavarovanje, narašča, pa na zavodu ugotavljajo, da se zadnja leta »število oseb s slovenskim državljanstvom in stalnim bivališčem v Sloveniji, ki nimajo urejenega zavarovanja«, znižuje, tako na ravni države kot v glavnem mestu. »Zmanjšanje je posledica dejstva, da ZZZS osebe brez zavarovanja z dopisi poziva, naj se zglasijo na zavodu in to uredijo,« pojasnjuje Damjan Kos, na ZZZS direktor sektorja za informiranje. Povečanje števila neplačnikov med samostojnimi podjetniki pa po njegovem sovpada z obdobjem, ko je država s subvencijami spodbujala samozaposlovanje.
Da so tistim, ki niso zmožni plačati prispevkov, zavarovanje zamrznili samo zato, da je statistika videti boljša, pa poudarja Doplihar. »To je igra skrivalnic,« je prepričan. »Čeprav imajo uradno urejeno zavarovanje, nimajo iz tega naslova nobenih pravic. Gre za umetno zniževanje števila nezavarovanih oseb. Oseba, ki ji iz zavarovanja ne pripadajo nobene pravice, ker ni plačala prispevkov, od tega, da je na seznamu tistih z urejenim zavarovanjem, nima čisto nič.« Če bi držalo, kar govori uradna statistika, nadaljuje Doplihar, ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja ne bi potrebovali, sploh pa ne bi bilo treba odpirati novih. Na to opozarja tudi socialna delavka Ugrin Vatovčeva. Po njenem je prav ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja »organizem«, ki hitro zazna, kdo pri zakonu potegne krajši konec.
