Igrajo za Ljubljančane, toda dobrodošli so vsi

Ana Desetnica bo ta teden že dvajsetič poživila ljubljanske ulice. Kljub pestri igralski karieri sogovornik ostaja predan uličnemu gledališču, ki se mu je pridružil pred več kot 35 leti. Ulica je prostor, ki ga ni mogoče povsem nadzorovati, vendar ga to ne moti. Nasprotno, zato je vsaka uprizoritev drugačna, in prav to je čar uličnega gledališča.

Kaj vas po vsem tem času še vedno drži na ulici?

Všeč mi je, ker je najbolj neposredna in živa. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, jaz pa kot igralec nisem obseden z nadzorom. Na ulici se s publiko vidimo iz oči v oči in takrat oživim.

Ali bo predstava na ulici uspela, je torej odvisno tudi od gledalcev.

Seveda. In verjetno je to za marsikaterega umetnika grozno, ker smo zelo egocentrični. To je sicer dobro, ker drugače težko nastopaš, vendar pa marsikoga pretrese, da je odvisen od občinstva. Odgovornost za uspeh predstave si deliš z ljudmi, ki jih srečaš prvič. Predaš jim del svoje umetniškosti in z njimi zgradiš igro.

Ob omembi uličnega gledališča mnogi pomislijo na zabavljaštvo. Toda v resnici je veliko več kot to.

Ni nujno zabavljaštvo. Ljudem se zdi, da ni poglobljeno, ker se odvija na ulici. Ulično gledališče ni gledališče intelekta in katarze, ampak gledališče mesa, čustev, vonjev, zato se gledalca laže dotakne in ni težko razumljivo. Danes je zabavljaštvo sicer del vseh umetnosti. Navajeni smo na močne dražljaje, toda zabavljaštvo v uličnem gledališču razumem kot plemenito formo.

Letos festival uličnega gledališča Ana Desetnica organizirate že dvajsetič. Kakšna je vloga sodobnega uličnega gledališča?

Od nekdaj smo se zavzemali za to, da je javni prostor namenjen druženju, komunikaciji, da je prostor brez meja. Danes pa se pospešeno zapira in vprašanje je, kakšna je vloga uličnega gledališča v tem času. Sam še vedno mislim, da je njegova kvaliteta v tem, da združuje ljudi, jih spodbuja h komunikaciji in druženju. V teh digitalnih in virtualnih časih celo k fizičnemu druženju. Opažam, da mladi večkrat ne vedo, kako se družiti.

S festivalom Ljubljano odkrivate Ljubljančanom. Vsako leto namreč oživite tudi spregledane lokacije. Katere boste letos?

Letos bo festival v Parku slovenske reformacije, parku Zvezda in na Slovenski cesti. Morda se zdi nenavadno, ker je prostor v središču mesta, a v resnici ne velja za prostor druženja. Prenovljeni del Slovenske ponuja ničkoliko možnosti, obenem pa se ne ve, čemu je ulica namenjena. Obljubljali so, da jo bodo spremenili v dnevno sobo mesta, ampak realnost je drugačna. Postaja glavna nakupovalna ulica, natrpana z oglaševalskimi panoji, in na to problematiko bomo tudi opozorili. Med festivalom bomo pozno popoldne Slovensko cesto zaprli. V petek bomo na njej postavili dnevno sobo, uredili prostor druženja, v soboto pa pokazali njen drugi, komercialni obraz.

Festival se začne v juliju, ko je Ljubljana preplavljena s turisti. Toda sami pravite, da je namenjen predvsem domačinom.

Komu pa? Urbani prostor je bil zgrajen zato, da ga nekdo uporablja, in ta nekdo so večinoma lokalni prebivalci. Namenjen je ljudem, ki tu živimo in delamo. Dogodek je zato za domačine, ampak to ne pomeni, da drugi niso dobrodošli. Opažam sicer, da je družba začela skrbeti za marginalne skupine tudi na področju kulture. To je pozitivno, vendar imam občutek, da smo pri tem nekoliko pozabili na precej velik del družbe – na njeno jedro, ki je prepuščeno samemu sebi. Ne mislimo, da smo tako močni in revolucionarni, da bomo spremenili svet, se nam pa zdi, da lahko tem ljudem ponudimo nekaj lepih trenutkov.

Kot ulični gledališčnik ste med drugim nastopali v Turčiji, Latinski Ameriki in Ukrajini. Kakšno je ljubljansko občinstvo v primerjavi s tujim?

Ugotovil sem, da je publika vsepovsod dobra. Jasno pa je, da je ljubljanska, ki je na ta festival navajena že dvajset let, bolj sproščena. Po drugi strani je zato bolj zahtevna. Slovenci – Ljubljančani pa še posebej – veljamo za bolj zaprte, toda ko nas enkrat osvojiš, nas imaš. V resnici smo topla publika, zato tudi tujci radi nastopajo pri nas. Ljubljanska publika na splošno velja za odzivno in darežljivo. Ljudje cenijo, da so nekaj dobrega dobili, in so za to pripravljeni tudi nekaj dati.

Se pri nas da živeti od uličnega gledališča?

Zaenkrat še ne. Naša sezona je omejena na poletne mesece, trg pa je premajhen. Še en razlog so zelo nizki honorarji. Organizatorji so za predstavo v dvorani pripravljeni plačati od 1500 do 2000 evrov, za enakovreden nastop na ulici pa se jim zdi, da je celo desetkrat manjši honorar povsem primeren. To nam po drugi strani omogoča, da kot ustvarjalci nismo preveč fokusirani. Nastopamo na različnih prizoriščih in imamo bogastvo izkušenj, ki se kaže tudi v kakovosti predstav.