Tiskane izdaje
Ljubljana – Tudi vrtovi so ogledalo človeka in njegove dobe. Ne samo na Japonskem, v Versaillesu ali kje na angleškem podeželju, lahko se ustavimo kar tu, v Ljubljani. Krajinska arhitektka in umetnostna zgodovinarka Ines Unetič je med pisanjem doktorskega dela raziskala, v kakšnem zelenem sijaju so se meščani kopali pred dvesto leti. Kaj pa danes?
Najprej pogled nazaj: čemu bi se Ljubljančani načudili, če bi se odpeljali v čas grofov Auerspergov ali pozneje barona Žige Zoisa?
Marsičemu. Auerspergi so, recimo, na svojem vrtu postavili jamo z vodnim motivom, v kateri je zaradi pršenja vode nastala mavrica, ko je posijalo sonce. Vrt je bil prijeten za oko in uho. In mogoče so šli še korak dlje in tako kot v Mokricah najeli človeka, ki je tam živel kot puščavnik in bil sam na ogled. Uspelo jim je ustvariti podobo fantazijskega sveta. Njihov vrt je bil eden največjih in najbolj impozantnih pri nas. V njem so se sprehajale gospodične, gospodje so medtem streljali v tarčo ali jahali v diru, ko si pogledal drugam, si videl dekleta na veliki gugalnici ali obiskovalce, ki so opazovali labode in drugo perjad ... Vrt je bil ogromen in pisan svet.
So bili vrtovi takrat skrajni domet v razkazovanju razkošja ali je bilo za elito pomembnejše, da so meščanom odprli prostor za druženje?
Bolj so z njimi dokazovali svoj status in razkazovali razkošje, hkrati pa tudi razgledanost. Grof Auersperg se je na primer zgledoval po knjigi arhitekturnega teoretika Josepha Furtenbacha, ko je na Fužinah postavljal zverinjak in grad obdal z vodnim jarkom. Takšne knjige si ni mogel privoščiti (ali prebrati) prav vsak.
Kaj pa vstop v vrt?
Plemstvo, sveto in posvetno, je gotovo smelo vstopiti. Meščani pa ...
So imeli zanje dneve odprtih vrat?
Sklepamo lahko, da je bil vrt vsaj deloma odprt. Žal nimamo na voljo dovolj virov, čeprav je Valvasor marsikaj zapisal o njem in ga označil za izjemnega in veličastnega.
Kam pa si šel, če te je mikal sprehod med zelenjem?
Če berete Valvasorja, izveste, da so Ljubljančani v 17. stoletju zelo radi uporabljali sprehajalne poti. Povezovalni element med njimi je bila lipa - na Gradu, v Ajdovščini, ob pomembnih cerkvah. Poleg tega je bil breg Ljubljanice urejen s topoli, ki so metali prijetno senco. Pozneje so začeli urejati poti na grajski grič. Zdravnik Marko Gerbec je leta 1710 sicer zapisal, da se mu zdi gričevnat del neprimerne za zdravje, saj se z njega dviguje vlaga, a je hkrati trdil, da je grajska brežina tudi primerna osvežitev in super za rekreacijo v poletnih dneh.
Če vrt nima občudovalca, tako rekoč ne obstaja. Brez vrtnarja pa tudi ne.
O vrtnarjih imamo navadno malo podatkov. Izjema so arhivski viri za Dol pri Ljubljani, ki so kar lepo ohranjeni in nam povedo tudi, da je imel dolski vrtnar spodobno plačo, gotovo več kot kuhar, vrtni vajenci pa precej manj. Iz tega je jasno, da je bil obseg vrtnarjevega dela v Dolu precej velik.
Jim je, sodeč po tem, denar zgolj odtekal v potokih?
Baron Erberg z Dola se je dobro znašel: imel je nasad kostanjev, ki so jih uporabili med gradnjo Tivolija. Poskusil je tudi gojiti ananas, buče in melone. Vsekakor mu je prodaja sadik prinesla nekaj denarja.
Ne pa prodaja vstopnic, vodeni ogledi ali spominki?
Zanimivo je, da so vrtove obiskovale tudi kronane glave, recimo neapeljska kraljica, avstrijski vojvoda, med kongresom svete alianse avstrijski cesar Franc II. s soprogo. Saški kralj Friderik Avgust II. je v Polhov Gradec prišel celo zaradi blagajevega volčina, naše avtohtone rastline.
Marsikdo pa tudi zaradi Zoisove zbirke mineralov in »zbirke domovinske flore ali pa zaradi človeške ribice v palači na Bregu in botaničnega vrta.
Drži, se je pa idrijski zdravnik Joannes Scopoli, ki ga je s Zoisom družil interes za človeške ribice, pritožil nad Kranjsko, češ da znanost tu nima svojega mesta in da trpi.
Se je iz tega obdobja ohranilo kaj takšnega, za kar morda sploh ne vemo, se nam pa zdi samoumevno?
Puščavnika in zverinjaka ni več, nunskih vrtov tudi ne ... Je pa zanimiva zelena zaplata pred Gruberjevo palačo. Nekoč so tu stale hiše, ki pa jih uničil požar, pogorišče je kupil Gabriel Gruber, jo očistil in hotel postaviti ladjedelnico, a mu ni uspelo. Ko je parcelo prodal, je v kupoprodajni pogodbi zapisal, da mora prostor ostati nezazidan. In skoraj 250 let pozneje je tako ostalo. Na tem mestu je nekoč stal Virantov vrt s kavarno in igriščem, na prelomu v 20. stoletje pa secesijski vrt, pa tega niti ne vemo.
Kako očitno se je od takrat spremenil naš odnos do parkov: smo občudovalci ali jih jemljemo za samoumevne?
Mislim, da imamo ambivalenten odnos do narave: jo že imamo radi, a tudi zamižimo, ko gradimo. Kot da bi še vedno želeli preganjati vse, kar je plemiškega, tudi vrtove. O tem priča na primer vrt pri Cekinovem gradu, ki je imel značilno baročno os, parter, ob strani drevesa, res lepo zasnovo, potem pa so se vanj vse bolj zajedle stavbe. Druga plat pa je, recimo, Severni park Navje, ki je dober primer sodobne krajinske arhitekture in kaže, da zelenja ne želimo vedno izpodriniti.
Ni pa več njegov namen to, da bo vzbudil osuplost, ampak da bo uporaben?
Pomislite na velike ameriške projekte pri oblikovanju parkov: zelene površine so namenjene preživljanju prostega časa, v duhu današnjega časa. Kot veliko delaš doma in veliko v službi, moraš tudi v parku izkoristiti vsako sekundo. Kam pa je poniknil zgolj užitek? Ko so v začetku 19. stoletja načrtovali program v Tivoliju, so si zamislil kavarniški vrt s paviljonom in urejeno okolico. Poudarek je bil na poslušanju godbe, torej na uživanju in brezdelju.
Smo znali uporabiti dovolj domišljije, ko je bila Ljubljana zelena prestolnica?
Še ena značilnost današnjega časa je ponuditi bogat program, posledici pa sta lahko preobilica in razdrobljenost. Morda je to moja poklicna deformacija, vendar bi mi bilo ljubše, če bi uresničili en, velik projekt, ki bi bil trajen, recimo rekonstrukcijo zgodovinskega vrta. Tako bi prebivalcem predstavili tudi zgodovino mesta in kako zelo so meščani včasih cenili zeleni prostor. Prav ta del zgodovine je namreč zaslužen, da je Ljubljana še toliko stoletij pozneje upravičeno dobila naziv zelene prestolnice.
Zdaj ni razloga, da bi dvignili roke. Čemu bi bilo dobro nameniti pozornost?
Gotovo bi se lahko lotili reinterpretacije zgodovinskega vrta: baročnega pri Cekinovem gradu ne moremo, bi pa lahko obudili vrt pred Gruberjevo palačo ali Miklošičev park, ki je bil nekoč secesijski vrt. Zanimiv je tudi škofijski vrt na Pogačarjevem trgu. Oblikovanje zgodovinskega vrta bi bilo mestu lahko v interesu. Morda bi se odzvali tudi meščani in pomagali pri njegovem vzdrževanju. Zakaj se ne bi povezali s šolami? Nekatere že zdaj skrbijo za eko vrtičke. Lahko bi preuredili tudi Plečnikov stadion: ograjen je že, postavili bi nekakšne babilonske vrtove, morda še vodno igrišče.
Se sodobni družbeni eliti vrtovi ne zdijo dovolj opazen statusni simbol, da bi se z njimi postavljali?
Nisem še naletela na nikogar, ki bi imel posluh. Morda pa se še ne gibljem v pravih krogih.
