Irena Bačlija: »Najboljši recept je poslušati prebivalce«

Pogovor z docentko s katedre za analizo politik: Jankoviću je težko očitati, da nič ne dela, čeprav je to na račun demokracije.

tor, 29.07.2014, 15:00
»Če župan dela slabo, je čez štiri leta čas, da se mu reče nasvidenje. Je pa res, da če bi bila pri nas politična kultura višja, bi takšni župani sami odšli.«

Ljubljana – Tudi zaradi predstave, da so stranke »umazane«, se po besedah Irene Bačlija, docentke s katedre za analizo politik in javno upravo na fakulteti za družbene vede, med kandidati za župane pojavlja vse več nestrankarskih kandidatov. Takšnim kandidatom stabilno raste podpora. Predvideva, da bo tako tudi na oktobrskih volitvah.

Večina županov se odloči znova kandidirati, hkrati pa se je z vsakimi volitvami doslej povečevala tudi njihova volilna uspešnost. Kaj to pomeni?

Določene funkcije, in med njimi je vsekakor županska, so zelo otipljive in učinki hitro vidni. Če ste se v zadnjih tednih vozili po Sloveniji, ste lahko ugotovili, da se na veliko asfaltira. Rezultati so na lokalni ravni lahko hitro vidni in to ljudi prepriča, da takšnemu županu zaupajo ponovni mandat. Tak primer je ljubljanski župan Zoran Janković. Ljubljančani so bili desetletja lačni sprememb, a jih ni bilo. Imeli so mestni svet, kamor so se prenesla vsa strankarska razmerja z nacionalne ravni, in tako je mestni svet postal le še en prostor več za medstrankarsko obračunavanje. Zdaj se v Ljubljani nekaj dela, je pa vprašanje, kako. Jankoviću je težko očitati, da nič ne dela, čeprav je to na račun demokracije. Ljudje so siti strankarskega obračunavanja in si mislijo, raje delajte. In župan ima možnost in moč, da počne prav to.

Če ima hkrati večino v mestnem svetu, kot jo ima Janković, je to še lažje.

Tudi to lahko zelo vpliva. Po drugi strani pa imamo številne primere v Sloveniji, ko prihaja župan iz ene politične opcije, večinska sestava mestnega sveta pa iz druge. Posledice so lahko zelo zaviralne. Ponekod v tujini to rešujejo tako, da se župan voli posredno; ko je občinski svet postavljen, se ga izvoli izmed članov in potem je jasno, da ima župan zaledje sveta. Kohabitacija oziroma sobivanje, kot ga imamo pri nas, čemur niti ne moremo reči kohabitacija in kjer sta tako župan kot svet voljena neposredno, pa ustvarja trenje. Velika Polana je imela pred leti podobno situacijo, ko ni bilo konsenza niti glede proračuna in so se nekaj časa financirali z izrednimi sredstvi. Zakaj je zakonodajalec ustvaril tak sistem, da sta oba voljena neposredno, lahko samo ugibamo. Menim, da zato, ker smo se tako zelo bali, da bi imeli eno osrednjo vodstveno figuro, da smo vključili številne varovalke. Te so sicer pomembne na začetku, ko se sistem vzpostavlja, toda ko je zgrajen, je bistveno, da deluje. In sedanji, operativno gledano, deluje slabo. Kot župan se moraš ves čas bojevati z lastnim mestnim svetom, če hočeš, da se kaj naredi. Po drugi strani pa mestni svet težko naredi po svoje, če se župan s tem ne strinja. Ta soodvisnost je pri nas zelo velika in to bi morali spremeniti, da se župan voli posredno ali pa se uvedejo drugi mehanizmi.

V ljubljanskem mestnem svetu, kjer ima županova lista večino, se po drugi strani dogaja, da so njeni svetniki brez pobud ali vprašanj, čeprav je to med njihovimi pomembnejšimi nalogami.

Ljubljančani so bili tako lačni tega, da se v mestu nekaj naredi, da drugo ni bilo tako pomembno. Ko zadeve ne delujejo operativno, bodo ljudje to najprej zahtevali. Dejstvo pa je, da če župan nima večine v mestnem svetu, težko kaj naredi.

Kako pa je s civilno družbo? Iniciativ je bilo kar nekaj, ko pa pogledamo, koliko oblik soodločanja, ki jih predvideva mestni statut, so doslej uporabili, ugotovimo, da skoraj nobene.

Že zakon o lokalni samoupravi določa neposredne oblike sodelovanja prebivalcev pri odločanju. Je pa tako, da se uradno statistika o tem ne vodi. Po drugi strani pa obstajajo številne neformalne oblike, kot so razne iniciative, ki se rojevajo tudi po internetu. Civilna družba ni neaktivna, a dejstvo je, da ima lokalna raven pri nas malo pristojnosti. Ko imajo ljudje občutek, da oseba, na katero se obračajo, ne more veliko narediti, jo pač obidejo.

Kako naj si razlagamo, da ima lokalna raven, kot pravite, malo pristojnosti, županska funkcija pa je videna kot močna?

Po načelu subsidiarnosti naj bi se vse naloge, ki jih lokalna raven lahko izvede, prenesle na to raven. Pri nas pa lokalne skupnosti opravljajo malo nalog. To je najbrž odsev tistega dela zakonodaje, ki določa, da so vse lokalne skupnosti enako obravnavane. Malce drugače sicer velja za mestne občine, v splošnem pa naj bi bile vse enake. Ker imamo teritorialno in demografsko zelo neenakomerne občine, te ne zmorejo imeti enakih pristojnosti, kot je to zdaj. Hkrati raziskave iz tujine kažejo, da se naloge, ki jih opravi lokalna skupnost, pokažejo za dolgoročno uspešnejše, bolj kakovostne in cenejše. To, da je županska funkcija videna kot močna, pa je po mojem zgolj percepcija. Izhaja še iz časa, ko so bili župani dvofunkcionarji. Institucionalno gledano pa to danes ne drži več.

Če je lokalna demokracija eden glavnih kriterijev za presojo demokratičnosti neke države, kaj bi lahko rekli o Sloveniji?

Ti indeksi demokratičnosti so zelo suhoparni. Z njimi se preverja, institucionalno gledano, ali ima država to ali ono, in temu Slovenija zadostuje. Kako to dejansko deluje, pa je drugo vprašanje in je za indeks demokratičnosti nepomembno. Demokratični deficit, ki je posledica alienacije tudi marginaliziranega prebivalstva, denimo Romov ali revnih, ki jih lokalni odločevalci zelo redko naslavljajo, je zelo visok. Številne marginalizirane skupine niso vključene v nobeno gibanje, in ker se ukvarjajo z lastnim preživetjem, nimajo časa za lokalno politiko. Lokalna oblast pa sprejema javne politike, ki so velikokrat narejene po meri privilegirane večine.

Toda prav na lokalni ravni bi se to lahko zgodilo, saj naj bi bila vez med lokalno oblastjo in prebivalstvom tesnejša.

Tu se demokracija rodi in goji. Če ni na lokalni ravni demokracije, tudi na nacionalni ne more biti. To je nujno, je pa vprašanje, kako to sistem omogoča. Prepričanje je, da ko imaš izvoljene predstavnike, drugega ne potrebuješ, in potem se civilne iniciative posluša ali pač ne, prebivalci pa tudi nimajo možnosti veta na odločitve. Tovrstnih modernih oblik pri nas ni. Veliko je odvisno od tega, ali so se ljudje pripravljeni sami angažirati. Vprašanje pa je, kakšen učinek imajo njihovi predlogi. Lokalna oblast ima po statutu vso moč, da pobude in predloge posluša in jih upošteva ali ne. Potem pa mi kak župan kdaj reče, da to ni možno, ker če bi poslušal vse, ne bi nikamor prišli. Že, ampak temu se reče demokracija. Se pa kdaj pokaže, da ob visoki stopnji demokratičnosti peša razvojni program, ker če ni konsenza, se nič ne naredi.

Uvedba participativnega proračuna, ko prebivalci soodločajo o porabi občinskega denarja, kar so predlagali v Mariboru, v številnih mestih po svetu daje odlične rezultate. Ker gre za visoko stopnjo demokratičnosti, so se razmere tam izboljšale.

Drži. Pri nas neko obliko participacije predvidevajo razgrnitve prostorskih načrtov. Lokalno prebivalstvo se vključi in pove svoje mnenje. Toda na občini potem le rečejo, da so se seznanili, in to je vse. In se spet nič ne zgodi. Vedno rečejo, da je dobro vključiti ljudi, dejanske moči pa jim ne bi dali. Zelo redke so občine, ki dejansko vključijo in upoštevajo prebivalce.

S čim je to povezano?

Na papirju naj bi povsod delovalo, dejansko pa ne. Prihaja generacija mladih županov, ki so odraščali s tem, da se ni nič zgodilo, in hočejo s tem opraviti. Problem pa je, da sistem ne more biti odvisen od tega, kdo bo na oblasti. Sistem mora biti narejen tako, da deluje, ne glede na to, kdo je na oblasti. Županovanje ne more biti povsem odvisno od posameznika, ki to funkcijo opravlja. Drži pa tudi, da ni recepta, kako ustvariti dober sistem lokalne samouprave, ker se ponekod neka stvar obnese, drugod ne. V tujini je podobno. Edini recept, ki je najboljši, je, da se posluša prebivalce. To je edina sestavina, ki vam bo skuhala prave občine.

Po vstajah se je začelo govoriti o možnosti odpoklica župana. Bi to bila ena od izboljšav?

To je treba dobro premisliti, ker lahko nastanejo zlorabe. Načeloma je tako, da volimo župana vsake štiri leta, vmes pa so zakonske možnosti, da opozarjamo. V določenih primerih se ga že zdaj lahko odstavi. Sicer pa, spomnite se mariborskega župana, tako da se očitno to da narediti tudi drugače. Mehanizmi torej so, bodisi konvencionalni bodisi nekonvencionalni. Če župan dela slabo, je čez štiri leta čas, da se mu reče nasvidenje. Je pa res, da če bi bila pri nas politična kultura višja, bi takšni župani sami odšli.

Prijavi sovražni govor