Tiskane izdaje
Ljubljana – Draga Evropa, tik pred 63. rojstnim dnevom ti želimo, da … (vstavite svoje voščilo). Ivana Simoniti, študentka evropskih študij, meni, da bi njej in tudi nam dobro delo že, če bi se je manj bali. »Saj ni nujno, da postane naša najboljša prijateljica, že če v njej vidimo staro babo, ki ohranja otroka v sebi, ni slabo.«
… preden se je resno lotiva, bi še pojasnila primero s staro babo. EU je natančno razdelana organizacija, kar se vidi tudi po tem, kako hitro smo se integrirali vanjo, čeprav se razlikujemo od bolj »zrelih« držav članic, obenem pa dopušča raznolikost in spremembe, omogoča razvoj, se prilagaja globalnemu okolju. Prav to od nje pričakujem. Postati mora prostor, kjer si želimo živeti.
Majhen narod pa jo zlahka vidi kot razvejeno amorfno gmoto in si težko zamišlja, kako bi se v njej udomačil.
Dolgo, čeprav o tem študiram, je bila oddaljena tudi meni. Dokler se nisem pogovarjala z državljani, ki so dlje vpeti vanjo, in videla, kako delujejo institucije, je bila zame ideja na papirju, virtualen in neoprijemljiv projekt. Prav zato si predstavljam, da jo tako vidijo tisti, ki o njej vsaj nekaj preberejo.
Njeni državljani smo devet let. Smo že zgledno srečna družina, ali skupaj živimo kakor v muzeju prekinjenih ljubezni?
O njej razmišljam vsak dan, morda bolj kot povprečen Ljubljančan, živela sem v tujini in mi je dovolj blizu. Lahko bi nam postala prijateljica, a se mladi bojimo evropske identitete, starejši pa jo praviloma zavračajo. Proces vključevanja v evropsko družbo je počasen, ne zgodi se čez noč. Saj se skoraj nič ne. Smo na dobri poti, vendar dvomov nikakor ne prebrodimo. Hkrati jo ljubimo in sovražimo.
Predsednik parlamenta Martin Shultz se je lani spraševal, zakaj nas kriza deli, namesto da bi nas še bolj povezala. Mu lahko ponudite odgovor?
Kriza nas deli, zagotovo. Čar EU pa je, da kot zrela gospa zmore ohranjati solidarnost. To je jasno že iz tega, kako težko 27 držav članic doseže soglasje, a uspeva. Nič drugače ni med državljani Slovenije. Radi potarnamo, vsak bi poskrbel zase, nazadnje pa vidimo, da nas ideja le drži skupaj.
Ker je bolje jadrati z nekom kot sam?
Ni lahko, še posebej, če nas spremlja kriza. Nihče nam ni obljubil, da se bosta cedila med in mleko, vendar moramo stopiti skupaj, ko je težko.
Poglejva vox populi: 63 odstotkov prebivalcev se počuti Evropejce, najbolj učinkovito pa nas skupaj lepita ideja svobode in skupna denarna valuta.
Povezuje nas tudi to, da si želimo po krvavi preteklosti ustvariti mirno Evropo. Vsaj upam. Je pa res, da se včasih v družbo vklopimo šele, ko začutimo koristi od nje.
Koristi in pravice so lahko dve strani istega kovanca. Jih s pridom izkoriščamo? Jih vi?
Jih, ker jih poznam in sem precej potovala po Evropi. Ena najpomembnejših pravic, pri kateri se lepo vidi ideja solidarnosti, je diplomatska in konzularna zaščita katerekoli države članice zunaj EU. Kje se najbolj zavemo, da smo Evropejci? Ko zapustimo njene meje. Marsikdo pa se razsežnosti te pravice ne zaveda.
Kolegi s fakultete?
Večinoma z drugih fakultet in ostali, ki se s tem ne ukvarjajo, veliko jih je dobro izobraženih, pa ne vedo, kaj storiti, če izgubijo potni list. Bolj osveščeni so v zahodnih državah, kjer je EU prisotna že dlje. Vedo tudi, da nam pravice niso samo dane temveč so nekaj za kar se moramo boriti.
Mi sedimo na ušesih, da ne slišimo nagovora Evrope, ali je ona pretiha?
Ni tiho, a tudi ne hiti. Morda se evropske identitete bojimo, ker ne občutimo dobro niti nacionalne. Včasih se počutim kot ambasadorka evropskih študij, sogovornikom tako rekoč solim pamet, vendar praviloma ne vidijo smisla EU ali pa pravijo, da imam oprane možgane. Če nič drugega, je moj cilj, da jih vsaj spodbudim, da se zamislijo.
Jo tako odločno zavračamo, ker je ne poznamo dobro? Navsezadnje telebnemo že pri vprašanju, koliko je članic.
Bojimo se neznanega. Zato je pomembno, da se z njo pobližje seznanijo mladi. Do njih poskuša priti prek zabave, interaktivnih dogodkov, za kar menim, da je pravi način.
Če ne pridemo mi do nje, pa je »gora« ta teden na obisku tudi v Ljubljani …
… priti nam mora naproti. Mladi jo bodo počasi dobro spoznali, medtem ko so starejši, kot opažam, obupali nad idejo skupnosti zaradi svojih izkušenj.
In če nam niso blizu pravice, so nam nadnacionalne dolžnosti verjetno še manj.
Lahko redno obiskujemo evropske institucije, sodelujemo pri projektih, se izobražujemo ali pa se zgolj udeležujemo volitev, vendar bržkone niti ne verjamemo, da naš glas šteje. Marsikdo si misli, če me že v Sloveniji ne slišijo, kako me bodo v Bruslju?
Zaupanje v institucije najbrž ni naša vrlina. Včasih tudi upravičeno?
Nihče nam ni obljubil, da bo popolna. Najbolj uspešne države verjamejo v skupno dobro, v kolektivno moč. V skandinavskih državah se ne počutijo ogrožene, se pravi, da njihov individualizem ni ogrožen, če podpirajo kolektivnost. Nam sodelovanje še ne gre dobro od rok.
Bivši predsednik države je (v intervjuju za Sobotno prilogo) sicer meni, da je EU za nas še vedno idealen svet, predmet hrepenenja.
Razumem, kaj je hotel povedati, vendar hrepenimo po napačni ideji. Verjetno smo pred članstvom verjeli, da bo idealno. Potem nas je doletela kriza, a se še vedno sprašujemo, kako je možno, da nam ne gre bolje, čeprav smo člani EU.
Kako bi nam bilo brez nje?
Težko si predstavljam, prepričana pa sem, da težje. Ne bom trdila, da sami ne bi zmogli, skupaj pa je lažje. Že to, da imaš igrišče izven države, je dobro, ker ima posameznik več možnosti. Seveda je dobro prispevati, ker se nič ne bo izboljšalo, če bomo le čakali, da se bo.
