Javna dela: »Ko mu poteče pogodba, pač vzamejo naslednjega«

Ljubljana – Glede na število dolgotrajno brezposelnih na zavodu za zaposlovanje ugotavljajo, da je »potreb po javnih delih bistveno več, kot je možnosti«. Dolgotrajno brezposelnih je danes že polovico vseh, ki so v njihovi evidenci. Tudi v glavnem mestu je podobno. Vanja se je v desetih letih, kolikor je bila v evidenci brezposelnih, prek javnih del zaposlila trikrat.

Samo opravljanje dela v okviru javnih del je ni razočaralo, vsakokratna ponovna vrnitev na zavod za zaposlovanje pa še kako, pravi štiriinpetdesetletnica, po izobrazbi usnjarski tehnik. V desetih letih, kolikor je bila prijavljena v evidenci brezposelnih, se je v program javnih delih vključila trikrat. Vsakokrat je bila to enoletna zaposlitev v socialnovarstvenem programu; dom upokojencev, vrtec in osnovna šola. »Na samo delo imam lepe spomine. Bolje je tudi delati kot sedeti doma,« priznava Vanja. Problem, kot pravi, pa nastane proti koncu programa. »Upaš in čakaš na zaposlitev, sploh ker so bili s tabo zadovoljni. A vsakič je bilo zaman,« priznava. »Ve leto se trudiš, da bi po koncu programa lahko ostal. Namesto tega pa pride razočaranje, ko ti rečejo, da moraš iti k tajnici podpisat pogodbo o končanju programa. Svet se ti sesuje.« Vsakokrat je namreč sledila vrnitev na zavod za zaposlovanje. Tam, kot pravi, ni prijetno. Tam si zgolj številka. V vseh desetih letih, kolikor je bila v evidenci brezposelnih, je niso niti enkrat poslali na razgovor za službo. Ko je program javnih del zapustila še v tretje, so jo menda celo vprašali, kako da je še vedno brez službe.

»Upam, da ne bom nikoli več ostala brez dela,« pravi Vanja, ki si je pred tremi leti našla zaposlitev, prav tako v enem od socialnovarstvenih programov. Priznava sicer, da če ne bi opravljala javnih del, znanja za svojo sedanjo službo ne bi imela. Povsem pa se zaveda, da se program javnih del najbolj splača predvsem delodajalcem. »Nekaj da država, nekaj občina, ustanova pa tako nima velikih stroškov z delavcem, ki je zaposlen prek javnih del. Ko se mu izteče pogodba, pač vzamejo naslednjega.«

Število niha, ker niha vsota

Prek javnih del se je v okviru ljubljanske območne službe letos zaposlilo 391 dolgotrajno brezposelnih, ki so ciljna skupina programa tako imenovane aktivne politike zaposlovanja. Po zakonu o urejanju trga dela so javna dela namreč namenjena spodbujanju socialne in delovne vključenosti brezposelnih, ki so več kot eno leto neprekinjeno prijavljeni v evidenci brezposelnih. Zadnji podatki kažejo, da je dolgotrajno brezposelnih že približno polovica vseh prijavljenih. Prek javnih del pa se jih je med njimi letos zaposlilo nekaj manj kot sedem tisoč. Število vključitev, kot pojasnjujejo na zavodu za zaposlovanje, iz leta v leto niha, saj je odvisno od vsote, ki je v državnem proračunu namenjena za izvajanje javnih del. Letos so namenili okoli 43 milijonov evrov.

Na ljubljanski mestni občini pojasnjujejo, da največ denarja za javna dela namenijo iz vsote, ki je predvidena za socialno varstvo. Lani so za vse programe skupaj tako predvideli okoli dvanajst milijonov evrov, kar je polovico več kot, denimo, pred šestimi leti. Toda vsota, ki jo namenijo za socialno varstvo, še vedno znaša zgolj šest odstotkov celotnega občinskega proračuna.

Ponekod javnih del »praktično ni«

Za sofinanciranje stroškov zaposlitve brezposelnih se lahko prijavijo neprofitni delodajalci na področjih socialnega varstva, izobraževanja, kulture, varstva narave, komunale, kmetijstva in sorodnih. Na ljubljanski občini so za letos izdali soglasje za izvajanje javnih del v 35 socialnovarstvenih programih, s čimer so omogočili 69 zaposlitev, še za 59 udeležencev pa so v 44 preostalih programih zagotovili sredstva za kritje deleža plač. Na področju vzgoje in izobraževanja, kar izvajajo vrtci, šole in nevladne organizacije, so na MOL podprli 20 programov in tako prek javnih del zaposlili 18 ljudi.

Čeprav na občini program javnih del ocenjujejo kot pomemben, zato sodelujejo »kot naročnik javnih del na več področjih, kot so kmetijstvo, vzgoja, izobraževanje, šport, okoljevarstvo, komunala, kultura in socialno varstvo«, pa na zavodu za zaposlovanje ugotavljajo, da ni čisto tako. Kot pojasnjujejo, »v naravovarstvu, komunali in kmetijstvu programov javnih del v MOL praktično ni«. Po njihovem bi jih bilo lahko veliko več, če bi občina za to zagotovila več denarja, ki bi ga namenila potencialnim izvajalcem. Tako bi bilo, kot pravijo, verjetno več programov tudi na tistih področjih, kjer jih zdaj ni.

Omejitve

Da so pri izvajanju programa omejitve, saj javna dela izvajajo v partnerstvu z izvajalci in naročniki, kar opredeljuje zakon, priznavajo na zavodu za zaposlovanje. »Ker so izvajalci lahko le neprofitni delodajalci, med katerimi so predvsem nevladne organizacije, društva, zavodi, ustanove in izvajalci s področja javne uprave, praviloma ni veliko možnosti za sofinanciranje programov. Poleg tega javna uprava zaradi prepovedi novega zaposlovanja tudi ne more zaposlovati,« pojasnjujejo. Med tistimi redkimi, ki se jim je doslej po izteku programa javnih del vendarle uspelo zaposliti, je večina to storila pri drugem delodajalcu.

Na zavodu sicer poudarjajo, da učinkovitosti programa ne gre meriti zgolj z izhodi v zaposlitev, saj da je njegov glavni namen predvsem socialna vključenost dolgotrajno brezposelnih: »Ljudje si v času vključitve v javna dela pridobijo nova znanja, izkušnje in ohranjajo delovne navade ter si tako omogočijo lažji vstop na trg dela, tudi če po končanem programu morebiti ne dobijo zaposlitve pri istem izvajalcu.«

Tudi vprašanje motiviranosti

Da je delež tistih, ki v zaposlitvi ostanejo tudi po izteku programa javnih del, zelo majhen, priznava Irena Kuntarič Hribar, ki na ministrstvu za delo vodi sektor za vseživljenjsko učenje in štipendiranje in je tudi ljubljanska mestna svetnica. Po njenem to kaže, da delodajalci z javnimi deli krpajo luknje. »Javno delo bi moralo dolgotrajno brezposelnega pripraviti na ponovno vključitev v delovni proces in mu omogočiti, da se lahko zaposli. Torej bi se vendarle moralo končati z zaposlitvijo,« je prepričana.

Kritična je tudi do programa javnih del v ljubljanski občini, ki s svojimi javnimi službami ni vključena v program javnih del, čeprav bi lahko bila, saj izvaja storitve za občane. »Javna dela bi se lahko opravljala, denimo, v Snagi, Vo-Ki in še kje, a se ne,« opozarja svetnica, ki bo, kot obljublja, na eni od prihodnjih sej mestnega sveta govorila prav o tem.

Po njenem pa bi bilo najprej treba povečati vsoto, ki jo občina nameni za javna dela. »Vedeti je treba, da se dolgotrajna brezposelnost povečuje in da smo hkrati v urbani regiji, kjer so brezposelni deprivilegirani. Lahko so v veliko slabšem položaju kot tisti z ruralnih območij, ki si hrano lahko pridelajo sami.«

Romana Zidar s fakultete za socialno delo pri tem opozori na probleme, ki so povezani z javnimi deli v socialnem varstvu, kjer se po njenem vse prevečkrat izkaže, da gre predvsem za pokrivanje potreb. Zaposleni prek javnih del se tako stalno menjajo, medtem ko uporabniki socialnega varstva ostajajo. »Iz leta v leto se v programu zamenja veliko ljudi, kar pomeni, da ni neke stalnice in stabilnosti, kar je problem tudi strokovno. Pri tem se odpira še vprašanje motiviranosti delavcev, ki se zaposlijo prek javnih del, kar lahko vpliva tudi na opravljanje dela znotraj socialnega varstva. Je pa verjetno podobno tudi drugod.«

Čeprav Zidarjeva javna dela na splošno ocenjuje kot koristen program, je po njenem temeljni problem prehod iz njih v zaposlitev. »Podatki kažejo, da se večina tistih, ki so vključeni v javna dela, potem spet vrne na zavod. Torej so spet brezposelni.«