Južna trasa daljnovoda od Beričevega do Divače v prednosti pred severno?

Država išče rešitev, kako speljati daljnovod z 2 x 400 kV po južni trasi, kjer je napoti krajinski park Ljubljansko barje.

Objavljeno
03. februar 2016 16.15
Janez Petkovšek
Janez Petkovšek
Ljubljana - Državni prostorski načrt za prehod z 220-kilovoltnega omrežja na 400-kilovoltnega na odseku Beričevo-Divača, ki naj bi ga začeli uresničevati okoli leta 2020, je zaradi ogorčenega odziva več kot pet tisoč prizadetih posameznikov in 15 občin še vedno v začetni fazi, vendar že iščejo alternativne rešitve za južno traso.

Konec preteklega leta so se sestali predstavniki Elesa, ministrstev za infrastrukturo ter okolje in prostor in civilnih iniciativ in se usklajevali, pod kakšnimi pogoji naj bi delovala posebna delovna skupina. A vse več je indicev, da se vsa energija usmerja k južni trasi načrtovanega 2 x 400-kilovoltnega daljnovoda. Pri tem ima gotovo velik pomen dopis, ki ga je Elesu kot investitorju načrtovane nadgradnje visokonapetostnih daljnovodov že julija lani poslala ljubljanska mestna občina.

MOL podpira južno traso

MOL je zapisala, da je južna različica zanjo primernejša od severne »zaradi manjšega števila hiš v bližini trase, manjšega vizualnega vpliva na okoliško prebivalstvo, na kmetijska zemljišča in ribolovna območja«. Predvsem pa si prizadevajo, da bi prebivalci gradnjo daljnovoda občutili čim manj. Zato občina podpira južno traso, vendar opozarja, da je treba traso popraviti tako, da se bo kar najbolj izognila naseljenim območjem. Kjer to ne bo mogoče, naj bi sicer nadzemni daljnovod pokablirali oziroma speljali pod zemljo. Podrobnejše utemeljitve ni dala, je pa dejstvo, da bi pri severni različici trasa tekla po 16 kilometrih znotraj občinskih meja, pri južni pa po skoraj 9 kilometrih.

Obenem je občina dala vedeti, da na območju RTP Kleče, Ljubljanskega polja in Črnuške gmajne, kjer je predvidena povezava daljnovoda po južni trasi z RTP Kleče v več podrazličicah, podpira tisto, ki poteka severno od Črnuške gmajne (A). Ta se jim zdi boljša kot podrazličica B, ki naj bi potekala skozi Gameljne. S prvo bi namreč rešili tudi sedanje stanje za območje Gameljn, saj bi tam lahko kasneje odstranili 220-kilovoltni daljnovod.

Ker je MOL občina, po kateri bi bil pri obeh različicah trase speljan velik del novega daljnovoda, je očitno prevladalo mnenje, da je med dvema slabima možnostma bolje izbrati tisto, ki bi bila lažje izvedljiva oziroma bi bil odpor prizadetih ljudi manjši.

Novo vodstvo in spremembe varstvenega območja

Da se država vse bolj nagiba k južni trasi daljnovoda, priča tudi dejstvo, da Barbara Zupanc od 29. januarja ni več v. d. direktorice javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje. Njeno mesto je kot v. d. zasedel Janez Kastelic, ki je bil prej zaposlen na ministrstvu za okolje in prostor kot vodja sektorja za politiko ohranjanja narave. In to kljub temu, da so Zupančevo v kandidaturi podpirali tako zaposleni kot svet krajinskega parka. Prav zadnji je državo že pred časom pozval, naj zaradi naravovarstvene, krajinske in kulturne neustreznosti načrtovani dodatni daljnovod Beričevo-Divača spelje mimo krajinskega parka.

Pri civilni iniciativi proti južni trasi, ki jo vodi Iztok Petrič, smo zvedeli, da trenutno poteka izdelava primerjalne študije severne in južne trase. Po njegovem se na jugu zatika, ker naj bi daljnovod prečkal krajinski park, med drugim tudi Unescovo dediščino - kolišča. Na Barju so naleteli na težavo, saj ne vedo, kako naj ga daljnovod prečka s soglasjem vseh deležnikov oziroma soglasodajalcev. Pri kulturni dediščini (kolišča) so se nekako dogovorili, da se mora umakniti skrajno južno, a so trčili ob novo težavo. V enem delu bi namreč moral prečkati prvo varstveno območje v dolini Draga pri Igu. Ker očitno, pravi Petrič, prostorsko nikakor ne najdejo skupnega jezika, je direktorat za okolje dal pobudo, da bi morda del zemljišč izvzeli iz prvega varstvenega območja in tako zagotovili prehod za infrastrukturni koridor. Zanj je najbolj sporno, da bi za potrebe gradnje spreminjali uredbo o KP Ljubljansko barje. S tem, poudarja, bi padla država vladavine prava.

Nova ovira: gozdovi na Krimu

To je za Petriča nesprejemljivo, saj obstaja alternativa - severna trasa. Tudi na tem območju je nekaj zemljišč zaščitenih z Naturo, prav tako je tam nekaj druge dediščine, a manj kot na južni trasi, pravi. Kjer se ne bi mogli izogniti naseljem, bi lahko daljnovod položili v zemljo. Mu je pa jasno, zakaj se nagibajo k južni trasi. Ljubljana se namreč širi proti severu, in če bi izbrali južno različico, bi lahko na severu odstranili zdajšnji 220-kilovoltni daljnovod in tako pridobili dragocena zazidljiva zemljišča. Zato ga močan politični pritisk v to smer ne preseneča. Sploh če upoštevamo, kdo so lastniki zemljišč na območju Glinc.

Če bo Elesu in ministrstvoma za infrastrukturo ter okolje in prostor s popravkom uredbe o KP Ljubljansko barje uspelo okrniti del 153 kvadratnih kilometrov od leta 2008 zaščitenega območja, pa jih v nadaljevanju umeščanja novega daljnovoda po krajinskem parku in drugih delih več deset kilometrov dolge trase čaka obilo težav. Ena največjih bo, da bi s povečanjem trase za vzporedni daljnovod morali na območju Krima posekati kar sto hektarov gozdov. Ker so ti večinoma v zasebni lasti, je pričakovati hud odpor lastnikov.

Ig: Drage ne damo

Ižanski župan Janez Cimperman pravi, da uradno še ni bil obveščen, da se pospešeno iščejo rešitve, kako prilagoditi južno traso. Je pa »iz druge roke« slišal, da naj bi tekla južneje od tiste, ki jo že pozna. Če naj bi ta res šla po Dragi, dolini s sedmimi ribniki, kjer deluje center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, namenjen odraslim z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, se bo občina temu odločno uprla.

Naj spomnimo, da so že pred časom člani civilne iniciative zbrali več kot tri tisoč podpisov proti umestitvi daljnovoda po južni trasi. Tudi društvo za opazovanje in proučevanje ptic je že opozorilo, da je tolikšen daljnovod veliko breme za okolje, saj ne vpliva le na krajinsko podobo, ampak tudi na zaščitene ptice. Pri tem so kot primer navedli velikega škurha: predstavnikov te vrste je pri nas le še deset parov in gnezdijo samo na Barju.