Tiskane izdaje
Ljubljana – Kaj nas lahko še preseneti? Marsikaj, česar nismo vedeli. Recimo, da so odbojko na mivki Ljubljančani igrali že pred osemdesetimi leti. Dokaz je na dlani oziroma na razglednici iz tistega časa. Zmago Tančič, zbiralec razglednic, jo ima v svoji zbirki, lahko pa iz rokava strese še kaj zanimivega, kar bi nas osupnilo.
Kaj bi nam torej vzelo sapo?
Morda to, da je že pred stotimi leti razglednica z Dunaja potovala en sam dan? Da je obstajalo približno 120 različnih motivov Šmarne gore? Da so že konec 19. stoletja poznali šaljiv motiv »Ljubljana ponoči«? In da so bile v Tivoliju poleti zasajene palme in agave?
Kjer je zdaj parlament, je bil travnik, poleg pa vrt in sadovnjak.
Spremembe so velike, na Trgu republike je bil seveda uršulinski vrt. Takrat je imela Ljubljana 35 tisoč prebivalcev, zdaj pa je skoraj desetkrat večja. Včasih, ko se sprehajam po mestu, ga opazujem, kot da sem zašel na začetek 20. stoletja.
Kako so lahko ti stari motivi še uporabni?
Razglednice so drobna kulturna dediščina. Prek svojega konjička, ki ga gojim več kot trideset let, sem spoznal fantastične ljudi, zbiralce, etnologe, zgodovinarje, muzealce; vidim, kako podrobno proučujejo motive, da bi razbrali spremembe na stavbah, spremljajo oblačilno kulturo, promet, dogodke in podobno. Ko so rekonstruirali vodnjake v Tivoliju, so si pomagali z mojimi razglednicami, pa tudi pri obnovi nasadov in fasad so že prišle prav.
Zbirka, kakršna je vaša, ne more biti prijetna za denarnico.
Res ne. Vesel sem, da imam v zbirki približno sedem tisoč starih razglednic in da ni več toliko novitet. Na trgu za eno odštejete evro ali sto evrov, tiste, ki so jih recimo podpisali Cankar, Jakob Aljaž, Rihard Jakopič, general Maister, pa je sploh težko ovrednotiti.
Sliko vedno dopolni tudi besedilo.
Dolgo nisem bral tekstov, kakor da jih ne smem, ker sam nisem vključen v pogovor. Ko sem nekoč domov prinesel razglednico Rožnika, me je oče opozoril, da jo je poslal Ivan Cankar. Ugotovil sem, da je le dobro, če jih kdaj preberem. Potem sem se sprostil in naletel na marsikatero osupljivo dopisovanje.
Razglednice so bile v tem smislu predhodnice telefonskih pogovorov?
Tako nekako. Spomnim se besedila na zelo stari razglednici. Hčerka je iz Idrije pisala očetu v Ljubljano: »Spoštovani gospod oče, prosim, če mi lahko pošljete tiste rumene čevlje s srednje visoko peto. Mama ve.« Danes bi mu verjetno poslala SMS.
Jih je takrat kaj bolj skrbela zasebnost?
Seveda, že ob pojavu dopisnic so bili sumničavi. Mlade dame niso mogle svobodno zapisovati kakšnih opravljivih tem, moški pa recimo opisovati ženskih čarov, in tako so si čustva simbolno izkazovali s položno, pokončno ali kakšno drugačno lego znamke (na fotografiji zgoraj, op. a.). Da so otežili prebiranje, so besedilo tudi stenografirali, včasih pa so si izmislili posebno pisavo.
Kako so se nato znebili predsodkov?
Kakor so bili pred leti skeptični do računalnikov, češ, na tej napravi pa že ne bom delal, so bili tudi do pisanja na razglednice, a so se zlagoma le omehčali. Moj zbirateljski kolega, gospod, ki je star 98 let, je prav vešč dela z računalnikom, kovance naroča kar po spletu. Si lahko predstavljate? Če je bilo nekoč treba kaj res na skrivaj spisati, so še vedno napisali pismo in ga zapečatili.
Sodobnih ne zbirate?
Povojne, ko so po mestu še vozili trolejbusi. Sodobne razglednice so sicer zelo lepe, fotografi imajo občutek za estetiko, par desetletij po vojni pa so bile nemogoče, grdih barv, klavrnih motivov ... Ne vem, kaj me je zadnjič pripravilo do tega, da sem pomislil, kako bi bilo, če bi moral prodati zbirko. Mislim, da si sebe ne znam več predstavljati brez nje.
Mislite, da boste našli kdaj starejšo od 14.8.1891?
Konec lanskega leta je zbiralski kolega v tujini kupil razglednico Ptuja iz leta 1889. Ta je doslej najstarejša znana upodobitev Ljubljane. Našli pa so jo v Trstu. Torej, nikoli se ne ve.
Ena zanimivejših (na fotografiji zgoraj, op. a.), iz leta 1906, prikazuje Ljubljano v prihodnosti: domišljija jih je odpeljala do tramvajev, letal in gneče v središču mestu.
Zdi se mi fenomenalno, kaj vse so imeli v mislih pred stotimi leti. Železnico po zraku, motorje, avtomobile. Napredek je na tej razglednici lepo viden tudi po zaslugi župana Ivana Hribarja. Ker je hotel mestu vdihniti velemestno podobo, je vpeljal tramvaj. Nesrečni potres je šel z roko v roki z njegovo vizijo. Zanimivo je, da so podobne motive uporabili tudi na razglednicah drugih krajev. Nad Mariborom letijo cepelini, pod solkanskim mostom pa recimo plujejo velike vojne ladje, kakor da bi z njimi napovedovali prvo svetovno vojno.
Kako obetavno prihodnost napovedujejo današnje razglednice?
V njih vidim predvsem nostalgijo. Ogromno je motivov preteklosti: nadstrešek Urbančeve hiše, Plečnikova tržnica, Ljubljanski grad, cerkveni zvoniki. Kažejo utrinke minulih časov, redkeje pa sodobno arhitekturo.
Ne bo minilo dolgo, ko bodo turisti pošiljali razglednice z motivom stadiona v Stožicah?
Prepričan sem, da. A ne prav kmalu, ker še ni dokončan. Veste, da na potovanju najprej stopim do trafike, kjer prodajajo razglednice? Iz njih razberem, kaj je najbolj vredno ogleda. Preproste kartice se lahko izkažejo za nadvse uporaben vodič po mestu.
