Tiskane izdaje
Ljubljana – Več kot sto prosilcev za azil se je z aktivisti Socialnega centra Rog pred kratkim vrnilo z enodnevnega izleta na slovensko obalo. Pred tem so se spet zbrali na tradicionalnem pikniku, kjer so za begunske otroke pripravili gledališko predstavo.
Ahmed, ki je v Slovenijo pribežal iz Sirije, se je, preden je bil premeščen v integracijsko hišo, udeležil skupščine, ki je v Socialnem centru Rog v Ljubljani na sporedu vsak teden. Skupaj z njim je bilo tam okoli petnajst prosilcev za azil, večina od njih je nastanjenih v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi, nekaj v azilnem domu na Viču. Razpravljali so o azilnih postopkih, kakšno je življenje v azilnem domu in kje so težave. Ahmed je v roke dobil seznam aktivnosti, ki potekajo v socialnem centru: tečaji slovenščine in farsija, ki ga vodi eden od prosilcev za azil, delavnice in skupščine, namenjene pogovoru o težavah in načrtovanju skupnih akcij, kjer prosilci lahko dobijo tudi pravni nasvet. »Tu se dogaja več kot v azilnem domu,« je ocenil.
Zana Fabjan Blažič, ki je članica Delovne skupine za azil v Socialnem centru Rog, pravi, da so tam vzpostavili prostor, v katerem so begunci enakovredni del skupnosti in so vključeni v vse tamkajšnje aktivnosti, ki jih skupaj tudi ustvarjajo. »Naš cilj ni dajanje humanitarne pomoči nekim pasivnim prejemnikom, ampak opolnomočenje ljudi, da se bodo sami borili za svoje pravice in bodo lahko, brez posrednikov, delovali v družbi.«
Bivanje beguncev znotraj azilnih domov ne more biti dolgotrajna rešitev, so prepričani v Delovni skupini za azil. Foto: Voranc Vogel
Nimajo za hrano
Ahmedu je Slovenija pred kratkim priznala mednarodno zaščito in dobil je status begunca, zato so ga preselili v integracijsko hišo. Pravi, da je tam bolje, ker ima »vsaj svojo sobo«, življenja zunaj nje pa si niti ne bi mogel privoščiti. Zdaj čaka socialno podporo, ki naj bi na račun prišla konec meseca. Kdaj točno, kot pravi, ne ve.
Da se je položaj poslabšal z zadnjo spremembo zakona o mednarodni zaščiti, ko so ukinili enkratno denarno pomoč za begunce, opozarja Zana Fabjan Blažič. »Ko dobijo status, jim država nameni 288 evrov za najem stanovanja in plačilo stroškov, medtem ko dobijo prvo socialno podporo v višini 288 evrov šele po mesecu in pol, in to je bistveno prepozno. Ljudje do takrat nimajo niti za hrano.«
Čeprav jim v socialnem centru pomagajo pri iskanju stanovanja, Fabjan Blažičeva pravi, da to ni lahko. »Garsonjere za ta denar ne dobiš, torej ti preostane le, da si stanovanje s kom deliš, kar pa je za begunce precej težje. Pogosto so problem stanodajalci, ki jim nočejo oddati stanovanja prav zato, ker so begunci. Tudi za varščino nimajo, ki pa jo zahtevajo povsod.«
Stanovanja, ne azilni domovi
Kljub zaostrovanju nacionalnih azilnih politik poskušajo v nekaterih evropskih mestih ubrati svojo pot in tako pomagati ljudem, ki pribežijo iz opustošenih držav. V sosednjem Trstu so že pred leti uvedli sistem razpršenih nastanitev, ko begunce nastanijo v stanovanja, ki jih mesto najema na trgu.
Ko smo na ljubljansko občino naslovili vprašanje o njihovih načrtih glede dolgotrajnih namestitev za begunce, so poslali seznam začasnih namestitvenih centrov, ki so jih na pobudo vlade pripravili lani jeseni, in to čeprav so, denimo, v dvorani na Kodeljevem zložljive postelje že davno umaknili. Fabjan Blažičeva opozarja, da se s tem ne morejo hvaliti. »To ni primerna nastanitev, saj gre vendar za zložljive postelje v nekem hangarju za 500 ljudi. Pohvalna je ureditev v Trstu, kjer prosilce za azil naseljujejo v lastna stanovanja ali pa so pri družinah in posameznikih. Očitno pa se to razlikuje od mesta do mesta in je odvisno od pripravljenosti narediti kaj na lastno pobudo.« Po njenem mnenju bi vendarle moralo biti najpomembneje, da se prosilcem za azil omogoči bivanje zunaj azilnih domov: »V njih je stresno in depresivno. To je najslabša mogoča nastanitev«.
Begunci so v Socialnem centru Rog vključeni v številne aktivnosti. Želijo jim sporočiti, da so enakovredni del družbe. Foto: Tomi Lombar/Delo
MOL: Primernih stanovanj ni
Na občinskem oddelku za ravnanje z nepremičninami pravijo, da nimajo primernih nepremičnin, v katere bi lahko nastanili prosilce za azil ali begunce. Tudi v mestnem stanovanjskem skladu sporočajo podobno: »Ne razpolagamo s praznimi stanovanji, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za nastanitve prosilcev za azil in tiste, ki jim bo priznan status, saj trenutno ne moremo pokriti vseh potreb po neprofitnih stanovanjih in najnujnejših bivalnih enotah.« Toda osebe z mednarodno zaščito za nič od tega tudi ne morejo kandidirati, saj je pogoj za najem neprofitnega stanovanja slovensko državljanstvo.
Na ministrstvu za javno upravo so medtem prejeli 45 »popolnih vlog zasebnikov«, ki so pripravljeni nastaniti begunce in so skupaj tako ponudili 89 stanovanj, država pa bi, kot pravijo na ministrstvu, lahko dodala še 59 državnih stanovanj. Toda ni jasno, kdaj bo to mogoče. Čeprav je posebna medresorska skupina, ki jo je vlada imenovala konec marca, »podrobno pregledala ponudbe zasebnikov za namestitve«, mora zdaj, kot pojasnjujejo na ministrstvu, »pripraviti prednostni seznam kapacitet glede na različna merila, denimo, kje je stanovanje locirano in v kakšnem stanju je«.
Pridejo, da odidejo
Katarina Vučko z Mirovnega inštituta opozarja, da še vedno ne naredimo vsega, da bi človeku v stiski pomagali. Pravi, da je ta dolžnost določena tudi v pravnih predpisih. Njena sodelavka Maja Ladić ocenjuje, da je odnos oblasti do migracij že ves čas podoben. »Tudi v devetdesetih je bilo tako, čeprav se že ves čas prodaja zgodba, kako da je država solidarna. Razlika je le ta, da so ljudje, ki so takrat bežali, imeli v Sloveniji neko mrežo ljudi in sorodnikov, ki je zanje poskrbela zunaj državnih struktur.«
Od 612 prošenj za mednarodno zaščito, v zadnjega pol leta so jih največ vložili Afganistanci, Iračani, Sirci in Iranci, je notranje ministrstvo postopek ustavilo pri skoraj polovici, ker so že pred vsebinsko odločitvijo odšli iz Slovenije. Zana Fabjan Blažič pravi, da je podobno tudi pri tistih, ki jim status mednarodne zaščite odobrijo. »Nekaj časa vztrajajo, potem obupajo. In to se oblasti očitno zdi v redu.« Integracija, o kateri govori oblast, je po njenem mnenju hinavska. »To, kar se dogaja, ni integracija, ampak deportacija. Če nenehno živiš v negotovosti, integracija ni mogoča.«
