Tiskane izdaje
Ljubljana – Buljim v telefon, hkrati iz ene v drugo roko prestavljam vrečke, iščem izhod in skoraj preslišim. »Dober dan.« Odzdravim. »Te dni večinoma vsi gledajo v tla. Pa se mi ne zdijo prav zanimiva,« nadaljuje David, ki je brezdomec, prodaja Kralje ulice in si da praviloma bolj kot s tlemi opraviti z nami, ki od njih ne dvignemo pogleda.
Nekaj dni pozneje ... Čas je tako ali tako vedno korak pred nami, a ga še kar lovimo. Vi pa mirno stojite in opazujete, kako se za njim zgubljeno podimo. Takšne terenske razmere bi utegnile biti zanimive za raziskovalce naših navad. Namignete kakšno svojo, bolj splošno ugotovitev?
Ko sem recimo na rolerjih, poskušam predvideti, kam misli nekdo, ki je dvajset metrov pred mano, stopiti, da se mu lahko izognem. Vedno se trudim biti osredotočen na življenje, na ta trenutek ali tistega, ki mu sledi, ne pa na to, kaj me tlači. Vidim pa, da so ljudje, ko hodijo iz službe proti domu ali v drugo smer, z mislimi že na cilju. Dvomim, da se tega vsi zavedajo, zdi se mi, kot da korakajo v stanju delne zavesti. Nisem presenečen, da me na poti ne opazijo, če tu samo stojim.
Včasih nepričakovano vpadete v do minute načrtovan vsakdan mimoidočih. Se trudite biti čim manj vpadljivi ali poskusite z vnaprej pripravljenim nagovorom?
Kdor namerava kupiti revijo, jo bo; če jo vsiljujem, je zato ne bo nič prej. To vem. Ubiram drugačno taktiko, kot jo načeloma imajo prodajalci. Mimoidoče delno ignoriram. Meni je recimo neprijetno, če je drugim. Marsikomu ni všeč, da strmiš vanj, medtem ko razmišlja, kaj ga čaka doma. Stojim in čakam, da se kdo ustavi. Po eni uri, če mi nihče ne nameni kančka pozornosti, se odločim za nov korak. Pozdravim. Kar tudi ni enostavno. Najprej ujameš njegov pogled in morda ga sam najprej odvrne. Ali pa najprej on strmi vate in ne vem, naj pozdravim ali ne, nato oba pogledava stran. Kar srhljivo. Se nismo včasih znali pozdravljati na cesti?
Potrebujemo navodila za uporabo ljudi in negovanje meščanskih odnosov? Ne zadostuje že občutek za spodobnost?
Večkrat pozdravim mimoidočega in odvrne: Ne, hvala. In potem se sprašujem, kako naj si razlagam takšen odgovor, če sem ga nagovoril z živjo. Nisem poskusil z vljudnim: Živjo, prodajam revijo Kralji ulice, bi jo kupili? To kaže na to, da z mislimi niso pri koraku. Ni čudno, da zaradi zmanjšane pozornosti sledijo nesreče.
Če je ves svet oder, se kot igralci pred vami zvrstijo pretežno obiskovalci kulturnih prireditev, nakupovalci in kofetkarji. Kakšno predstavo igrajo? Kot značaji zbudijo vašo pozornost?
Kljub temu da je spekter slogov tako razgiban, imam občutek, kot da so vsi približno enaki.
Že od daleč veste, kdo se bo ustavil?
Težko … Včasih, ko gre mimo množica, se počutim, kot bi me povozil tank. Močan občutek je to. Seveda ne vem, kako je, ko te res povozi, ampak … juhu!
Kdaj pa se vam zgodi pravi juhu? Kaj vam ponudi občutke zadovoljstva in začasne zmage?
Enostaven pozdrav, ki pa ga ne pričakujem. Morda pokimaj, ko greš desetič mimo, razen če se resno trudiš biti jeklen v življenju. Imamo se za bistre in pronicljive, na cesti pa odpovemo in se vedemo, kakor da smo sami v vesolju. Kakor koli, odločil sem se, da prodajam revijo in svoje delo opravljam zunaj. Drugače ne gre. Zanimivo je, da bolj uživam v analiziranju dela kot v prodaji. Na kemijo se ne spoznam, a množico vseeno vidim kot molekule, ki se gibljejo vsaka v svojo smer, vendar po nekem krdelnem nagonu. Ko se tako giblješ, pride nehote tudi do verižnega spotikanja, nerodnosti.
Kar je lahko tudi prikupno.
Samo ne v nakupovalnem centru, kjer naj bi promet ljudi potekal tekoče kot v križišču. Na trimčkanju dosledno pazimo, kam stopamo, zakaj ne tudi na cesti?
Ste o Ljubljančanih, zdaj ko ste na ulici, spoznali še kaj, česar prej niste slutili?
Predvsem se je potrdilo, kar sem slišal že prej. Da nismo tako fajn, kot mislimo, da smo.
So med njimi izjeme? In kam bi sploh šli, da bi se jim izognili?
Ni treba bežati. Večkrat slišim Bejž iz te Ljubljane, tu ni prihodnosti. A neka trma me drži tukaj. Povsod je enako. Lahko grem drugam, ampak tudi tam bom vedno sam s sabo. Pomembno se mi zdi, da po mestu hodim odprtega pogledam in pokončne drže ter uživam v življenju. Vsaj trudim se. Me pa zvije, ko vidi, kaj si ljudje počnemo. Kdaj se bežna znanca srečata na ulici, se nasmehneta drug drugemu in potrepljata ter gresta naprej svoj pot. Prav posrečeni bi bili takšni. Nekakšni dobrodušni škrati.
Kaj vas zaposluje, medtem ko ne prodajate?
Na ulici je tako ali tako dinamično. Pripraviti se moram na poletje, zimo. Zadnje leto sem se zadrževal pred prodajo, odpor sem imel. Raje sem šel enkrat na teden nažicat 15 evrov za pasje brikete in v zavetišču kaj prigriznil, razen ob nedeljah, ko sem si privoščil obrok za pet evrov v menzi, če je še kaj ostalo. Ne morem reči, da imam dnevni urnik, me pa zanima ogromno stvari v življenju, ampak vem, da v njem nisem. Podedoval sem podnajemniško življenje in se mu tudi srečno odrekel. Leta sem hodil v službo, samo da sem sebi dokazal, da se da. Do konca življenja gotovo ne bi odplačeval kredita za stanovanje. Zadostovala bi mi preprosta lesena hiška. Že dolgo tuhtam o njej. Nič ne stane, razen truda. Zavihtiš sekiro čez ramo, jo postaviš v dveh tednih in potem do konca življenja uživaš v njej.
