Ko je Keops gradil piramido, so bili na Špici koliščarji

Kulturna dediščina: na Špici je še mogoče predstaviti del naselbine koliščarjev, sta prepričana arhitekta Milan Kovač in Peter Kerševan.

Thu, 12.01.2017, 08:00
Kovačevi projekti in situ

Arhitekt Milan Kovač je in situ uresničil že več projektov. Med njimi je zaščita izkopanin v cerkvi sv. Jurija na Legnu, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, in v pastoralnem centru v Črnomlju, kjer sistem deluje že dvajset let. Na Kitajskem pa je realiziral projekt, v katerem so s posebno tehniko zaščite reševali dva tisoč let staro grobnico iz dinastije Han, v mavzoleju Han Yang Ling v Xianu, ki je največji podzemni muzej v državi. Kot pravi, bi lahko s to tehniko ohranili tudi izkopanine na Špici.

Ljubljana – Ljubljanska občina kot vodilni partner s še šestimi iz Slovenije in Hrvaške pripravlja prijavo na razpis Interreg za projekt arheoloških najdišč v mokrih okoljih, ki bo vključeval tudi predstavitev predurbane poselitve Ljubljane s poudarkom na kolišču Špica.

V Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGLM), ki je eden o parterjev, pravijo, da bodo prijavo oddali v tretjem delu razpisa, predvidoma marca.Na ljubljanskem oddelku za kulturo pravijo, da bodo projekt, če ga bodo uspešno prijavili, predvidoma izvajali v letih 2017 do 2020. Kdaj bodo izvedli razpis za projektiranje in oblikovanje prezentacije na Špici, pa bodo določili v načrtu izvedbe projekta, ko bo potrjen. K prijavi na razpis, ko bo objavljen, pa vabijo tudi arhitekta Milana Kovača in Petra Kerševana, ki si že dobrih sedem let prizadevata za ohranitev kolišča »Brkatega soma« na Špici »in-situ«, tako kot vse druge arhitekte, v skladu z razpisnimi pogoji, so zapisali.

Razpis bi moral iziti pred sedmimi leti

Ob tem se arhitekta Kovač in Kerševan sprašujeta, zakaj MOL ni podala vloge za takšen razpis že v letu 2009 ali vsaj v prvih mesecih 2010, še preden so kolišče s prenovo tega območja izkopali in odstranili ostaline. Kot pravita, je razpis sedaj, ko je mogoča le delna rekonstrukcija že uničenega kolišča, skoraj sedem let prepozen. Lani sta v samozaložbi izdala zvezek in na 49 straneh predstavila predloge in pobude za zaščito in predstavitev koliščarjev na Špici s predstavitvijo kolišča Brkatega soma »in-situ« v podzemnem muzeju, pri tem pa poudarjata, da nimata nobenih osebnih in finančnih interesov in jima gre predvsem za ohranitev kulturne dediščine.

Že konec leta 2009 sta MOL, Muzeju in galerijam mesta Ljubljane (MGLM) in Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) predstavila predloge o ohranitvi koliščarske dediščine, vendar so jih na MOL zavračali ter niso dovolili niti predstavitve v javnosti, pravita. Takrat sta tudi opozorila, da je izvedba projekta MOL, ki je bil izdelan pred ugotovljeno lokacijo kolišča, neizvedljiva, če nameravajo ohraniti kolišče ter predlagala natečaj, ki bo zagotovil njegov obstoj in prilagodil izvedbo parka arheološkim najdbam. V knjižici predstavljata mnenja več strokovnjakov s področij arheologije, kulture prostora in lesarstva, ki so podprli njun predlog, med njimi tudi akademikov.

»Nestrokovno zasutje«

Vendar je prevladalo mnenje arheologinje MGML Irene Šinkovec, ki je vodila projekt, in ZVKDS, s tem pa MOL in ministrstva za kulturo, v nasprotju s stroko, ki jo je predlagala SAZU, da mokrega lesa ni mogoče ohraniti »in-situ«, in so kole ponovno zasuli na drugi lokaciji, kar naj bi ustavilo proces degradacije mokrega lesa in tako najdišče ohranili za prihodnje obdobje, ko bodo morda na voljo boljše tehnološke rešitve. Le nekaj mesecev po zasutju, ki je po mnenju arhitektov Kovača in Kerševana uničilo ostanke najstarejše naselbine na območju ožje Ljubljane iz časa, ko je Keops v Egiptu gradil piramido, pa je Irena Šinkovec javno povedala to, na kar sta pred uničenjem kolišča opozarjala arhitekta, da je ohranitev »in-situ«, ki jo zagovarja tudi Unesco, mogoča, s številnimi alternativnimi procesi.

Razmetani in odrezani koli

Čeprav na mestnem oddelku za kulturo menijo, da so bili ob izkopavanju na Špici skladno s kulturnovarstvenimi smernicami in uveljavljenimi mednarodnimi standardi izvedeni vsi potrebni ukrepi za zaščito in ohranitev kolišča »in situ«, arhitekta pravita, da to ne drži. Ob njunem obisku so takrat ležali razmetani in odrezani koli in kamnite plošče. Ob nadaljevanju izkopavanj pa so odrezali in odstranili kolišče do same polžarice, ne da bi se zmenili za osnovne predpise o zaščiti ob izkopavanju mokrega arheološkega lesa, merjenje vlažnosti in jemanje paleobotaničnih vzorcev, kot sta ugotovila tudi strokovnjaka za mikrobiologijo, dendrologijo in paleobotaniko.

Na MOL tudi pravijo, da so bila za območje parka že med izvajanjem projekta prenove Špice pripravljena izhodišča za prezentacijo predurbane Ljubljane, ki poleg kolišča vključuje tudi bronasto- in železnodobno poselitev desnega brega Ljubljanice ter sledi celostnemu konceptu prezentacije kulturne dediščine Ljubljane. Arhitekta oporekata tudi temu in pravita, da so ostanki predurbane Ljubljane v glavnem odkriti na območju SAZU (žarna grobišča) ter na območju Kongresnega trga (gomile, grobovi ter ostanki naselbine), kar je »in situ« vse uničeno. Prezentacija na drugi lokaciji pa ni v skladu s priporočili Unesca in ICOMOS (mednarodno združenja za spomenike in spomeniška območja), ki zahtevajo prezentacijo »in situ«, na kraju najdbe.

Ni še prepozno

Arhitekta Kovač in Kerševan menita, da še ni prepozno in je z malo volje ter s pozitivnim odnosom do kulturne dediščine na Špici še vedno mogoče urediti predstavitev manjšega dela naselbine »Brkatega soma« in arheološki park, povezan z Botaničnim vrtom. Pravita, da je mogoča rekonstrukcija »in-situ« na podlagi zavrženih kolov in arheološke dokumentacije, ki jo zagovarja tudi ICOMOS. Menita, da je mogoče urediti leseni tlak s predstavitvijo lokacije požaganih kolov, predstaviti silhueto koliščarske naselbine in še vedno urediti arheološki park na podlagi arheobotaničnih raziskav na drugih istodobnih koliščih, za to pa je potrebna odločitev MOL. Predlagata manjši podzemni muzej, koliščarsko otroško igrišče, skupaj z Botaničnim vrtom pa bi lahko posadili rastlinje iz koliščarskih časov. Na te možnosti sta sicer opozorila že večkrat s pobudami za spremembe urbanističnega načrta OPPN, nazadnje junija lani. Decembra lani jima je MOL sporočila, da se OPPN za območje Špice v delu, ki se nanaša na način prezentacije, ne more spremeniti, dokler nosilec urejanja prostora ne spremeni smernic oziroma mnenja. To pa pomeni, da MOL čaka na spremembo smernic in mnenja od MGML in ljubljanske enote ZVKDS.

Na mestnem oddelku za kulturo pravijo, da skladno s širšim konceptom dostopnosti do kulturne dediščine Ljubljanskega barja potekajo priprave za obsežnejšo prezentacijo kolišč v območju, kjer so ta najbolj raziskana in prepoznavna, to je v občini Ig. Ob tem pa arhitekta opozarjata, da je uničenje najbogatejšega kolišča na Špici potekalo v času, ko sta bili leta 2011 dve skupini devetih kolišč v Mahu pri Igu vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine. Kolišča na Špici na tem seznamu ni, čeprav bi to lahko predlagala MGML ali ministrstvo za kulturo.

Pismo županu

Arhitekta sta lani pisala tudi županu Zoranu Jankoviću in opozorila, da mnogo stvari na Špici ni izvedeno po predpisih. Med drugim predlagata, da bi restavracijo na Gruberjevem nabrežju (Špica Caffe, ki je del gostinske verige Kaval Group in je odprta od 30. junija 2015) prestavili pod betonsko pergolo ob brvi čez Gruberjev kanal. To utemeljujeta s tem, da je preureditev Špice v skladu z zakonodajo na sedanji lokaciji restavracije težko izvedljiva in slabo premišljena, saj otežuje odvoz smeti, hkrati pa kavarna nima sanitarij; te so v skoraj 200 metrov oddaljenih javnih sanitarijah pri brvi čez Gruberjev kanal.

»OPPN za območje Špice ni upoštevan«

Kovač in Kerševan med drugim še pravita, da mora biti Park Špica namenjen tudi prebivalcem vseh starosti, invalidom in mamam z otroškimi vozički, ne samo turistom, česar pa arhitekt ni upošteval, kljub določilom zakona o gradnji objektov. Ker projekt in njegova izvedba ne zagotavlja neoviranega gibanja funkcionalno oviranim osebam, bi moral pristojni oddelek zavrniti uporabno dovoljenje. Na MOL pravijo, da OPPN za območje Špice (odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu) določa, da morajo »vse ureditve omogočiti dostope funkcionalno oviranim ljudem in biti primerno osvetljene«. Gradbena in uporabna dovoljenja izdaja krajevno pristojna upravna enota, in sicer glede na lokacijo posegov. Kot še pravijo na MOL, so gibalno oviranim z dveh strani dostopne tudi omenjene sanitarije ustrezne velikosti. Arhitekta trdita, da določbe OPPN za območje Špice ni upoštevan, na ljubljanski upravni enoti pa so jima pojasnili, da za Špico nimajo nobene dokumentacije.

Prijavi sovražni govor