Ko se srečajo sorodne duše, nastane nekaj lepega

Ljubljanapolis: S kiparko Dragico Čadež Lapajne o odnosu do skulpture, umetnosti in kulture nasploh.

tor, 17.04.2018, 12:00; spremenjen: 12:03
Sprašujem se, zakaj se pri nas ne moremo malo sprostiti, biti svobodni, igrivi.

Akademska kiparka Dragica Čadež je skoraj štirideset let ustvarjala v »templju slovenskega kiparstva«, kot sama imenuje Švicarijo. Tam je lahko nemoteno z motorno žago oblikovala svoje velike lesene skulpture. Potem se je preselila v manjši atelje na Gornjem trgu in se posvetila keramiki. V peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu so do konca maja na ogled njene olesenele sence.


Olesenele sence Dragice Čadež Lapajne bodo na Ljubljanskem gradu na ogled še do konca maja. Foto Igor Modic


Ko sva nazadnje obujali spomine na vaše delo v Švicariji, ste dejali, da odkar ste se leta 2014 od tam izselili, ne stopite več v tisti del Tivolija. Pa vendar v prenovljenem »templju slovenskega kiparstva« zdaj stoji tudi vaša skulptura ...

Da, res mi je bilo sprva zelo hudo. A ko me je arhitektka Maruša Zorec povabila k sodelovanju in sem videla, s kakšnim občutkom za zgodovino so se lotili prenove, sem se omehčala. V navpični svetlobni jašek skozi nadstropja je moje delo z naslovom Prehod skozi skulpturo lepo umeščeno. Delala sem na kraju samem, saj je bila tehnična izvedba, kako vpeti tako impozantno stvar v stene, precej zahtevna. Lepo je, da smo tisti, ki smo nekoč delali v Švicariji, dobili vsak svoj kotiček in prispevali svoje delo. Čeprav prostora, kjer sem imela kiparski atelje, ni več. Tam je zdaj restavracija.

Po novem sta v Švicariji samo dva kiparska ateljeja, umaknjena v stekleno-betonski prizidek.

Celotna Švicarija je namenjena sodobnejši umetnosti in ustvarjalcem. No, pa saj tudi kiparstvo ni več, kar je bilo. Vse več je multimedialnosti. Klasičnih kiparjev ni več. Ni več tipičnega ateljeja, ki je v bistvu delavnica. Generacija se je zamenjala, kar je prav. Tudi na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) zdaj poučuje nova generacija profesorjev, ki imajo drugačne poglede, nove vizije. Pogrešam sicer sodelovanje – med kiparji, slikarji, arhitekti. Tako se srečajo sorodne duše in nastane nekaj lepega.

Kakšno se vam zdi današnje umeščanje kipov in spomenikov v mesto?

Že pri postavitvi moje lesene konstrukcije v Tivoliju – šlo je za položeno drevo z letvicami, ki je tako skulptura kot igralo – nisem doživela posluha. Slovenija ima veliko lesa, ki ponuja neskončno možnosti za ustvarjanje, a ljudje raje kupujejo dizajnerska igrala iz drugih materialov. Pri lesenih postavitvah se pri nas vedno pojavi problem vzdrževanja. Vendar težava ni v denarju, ampak v odnosu do kulture. Pri naročilih se izogibajo bronastih kipov, češ da jih bodo takoj ukradli. To je z umetniškega vidika nesmiseln argument. Po evropskih mestih je veliko takšnih urbanih oprem in sprašujem se, zakaj se pri nas ne moremo malo sprostiti, biti svobodni, igrivi.


Dragica Čadež je že vrsto let znana kot ena najzanimivejših umetnic med tistimi, ki kiparstvo povezujejo z javnim prostorom. Foto: Tadej Regent

Pri nas primere dobre prakse očitno raje dupliciramo, kot se je to zgodilo z ribo iz Tivolija, ki zdaj stoji še na Gallusovem nabrežju.

Joj, Laka (avtorica kipa Vladimira Bratuž Furlan, op. p.) se obrača v grobu! Ali ne znajo postaviti česa novega? Veliko je mladih kiparjev ali oblikovalcev, če govorimo o nečem, kar ima uporabno vrednost. V tem pogledu ne razumem niti obsedenosti s Plečnikom. Zakaj to nenehno oziranje v preteklost? Živimo zdaj. Imamo drugačne potrebe in drugačne umetnike.

Sodobni spomin Plečniku so vam vendar postavili prav pred hišo v Eipprovi ulici ...

Pri postavljanju javnih spomenikov v prostor je treba upoštevati nekatere zakonitosti. Umetniki lahko delajo, kar hočejo. Odgovorni so tisti, ki objavijo razpis, umetnika izberejo in izvedbo odobrijo. Trnovo je bilo nekoč »solatendorf«, z obdelovalnimi površinami z zeljem, vrtninami. Zato bi se mi zdelo bolj smiselno tja postaviti sodobno umetniško asociacijo na to preteklo življenje.

Veliko potujete; kje so vas postavitve kipov v prostor najbolj navdušile?

Med številnimi kraji po svetu me je presenetil Santiago v Čilu. Tudi v New Yorku je veliko prostostoječih skulptur, nekatere so bolj dizajnerske, druge bolj umetniške, a so zelo lepo vpete v okolico, tako po višini, širini, materialu. Seveda govorim o kvalitetnem kiparstvu, ne pa takem, ki se ga gredo pri nas v rondojih, kamor vsak župan postavi skulpturo, ker ima ravno prijatelja, ki je nekakšen umetnik. To so skrajnosti, do katerih pride zaradi nekritičnosti. Potrebna sta prava mera in zavedanje, da umetnost preživi generacije.

Menite, da je pred takimi posegi v javni prostor premalo javne diskusije?

Javna diskusija je postala problem, ker se vsi na vse spoznajo in imajo o vsem mnenje. Sploh pa o umetnosti. Kje so umetnostni kritiki? Poniknili so. Včasih so postavitve kipov spremljale polemike, ki so stvari osvetljevale z več zornih kotov. Nad postavitvami je bedela komisija, ki je včasih zadevo tudi ustavila, če je bilo jasno, da ne gre v pravo smer. Kar bi se danes moralo zgoditi pri spomeniku Hribarju. A kje naj si ljudje sploh ustvarijo mnenje, če nimajo znanja? Nacionalne televizije v drugih državah predvajajo poglobljene oddaje o kulturi in umetnosti, pri nas pa predvajajo tu in tam kakšno, pa še to opolnoči. Potem pa pač dobiš spomenik sprave.

Imate o tem tudi vi enako mnenje kot večina stroke?

V tem spomeniku ne vidim nobenega smisla, ne v proporcih ne v simboliki. Jaz tam ne vidim nič. To so cesarjeva nova oblačila. Pa primerjajmo to na primer s Tihčevim Kojakom (spomenik borcem, padlim v NOB, v Mariboru; op. p.) ali pa s kocko Cankarja pred Cankarjevim domom. To so bili tedaj sodobni, inovativni pristopi. Kje danes lahko vidimo kaj takega? Vedno znova se čudim, kako so si pred šestdesetimi leti drznili namestiti na portal skupščine gole figure Karla Putriha in Zdenka Kalina. Kaj takega se danes ne bi moglo zgoditi. Smo preveč konservativni. Pa vendar, kiparstvo je poklic, razmišljanje, inovacija, ki gre v korak z razvojem tehnologije.

Posvečate se tudi keramiki. Je keramika v javnosti kaj na boljšem kot kiparstvo?

Odkar sem se izselila iz ateljeja v Tivoliju, sem se bila v ateljeju na Gornjem trgu, ki ni primeren za obdelovanje velikih kosov lesa, prisiljena začeti bolj ukvarjati s keramiko. Do odnosa do keramike pri nas sem kritična. Zdi se, da zanjo ni prostora v umetnosti. Zato je pomembno, da bomo letos imeli že četrti mednarodni trienale keramike Unicum, ki ga organizira Narodni muzej. Ta razstava je pomembna, saj postavlja ločnice med obrtjo, dizajnom in umetnostjo. Kot nekdanja profesorica za keramiko na ALUO si želim mlade navdušiti za izobraževanje na tem področju.

Povezane novice

Na Ljubljanskem gradu izbor Olesenelih senc Dragice Čadež
30. marec ob 18:00
Kiparka sodi med prve, ki so se na slovenskem umetniškem prizorišču posvečali skulpturi kot odprti formi in jo razširjali v prostor.
Prijavi sovražni govor