Tiskane izdaje
To sredo je bila kavarna Slamič spet nabito polna. Pestro novembrsko koncertno dogajanje je odprl dvojni koncert, ki ga ljubitelji jazza niso smeli zamuditi. Pianist Milan Stanisavljević je predstavljal svojo novo ploščo, za njim pa je skupaj s posebnim gostom Juretom Puklom nastopil še ameriški bobnar Doug Hammond.
»Drži to noto, čeprav ni prava!« je med vajami v majhni sobici na Kersnikovi ameriški bobnar in profesor Doug Hammond podučil svojega, kot pravi, najljubšega basista Nikolo Matošića. »Motim se zato, ker nisem navajen igrati z lokom,« je odvrnil ta. »To ni nobeno opravičilo,« je bil kot vedno strog in nepopustljiv Hammond.
Bilo je pred dvema letoma, ko sta se pripravljala na koncert na enem največjih evropskih jazzovskih festivalov North Sea v Rotterdamu. Takrat je legenda progresivnega jazza, ki je svoje dni igral s Sonnyjem Rollinsom, Charlesom Mingusom, Paquitom D'Rivero, Nino Simone, Betty Carter in s svojim konceptualizmom vplival na nadaljnje glasbeno raziskovanje saksofonista Steva Colemana, veliko časa preživel v svojem (poleg Karlovih Varov) najljubšem mestu – Ljubljani. Zakaj mu je »green town«, ki ga je prvič obiskal v sedemdesetih letih, ko je nastopil na ljubljanskem jazz festivalu in pozneje še večkrat na povabilo Braneta Rončela, tako pri srcu, nima posebnega razloga. »Ko se zaljubiš, ne iščeš razlogov, zakaj.«
Ta teden se je iz Linza, kjer živi že več desetletij, spet napotil proti Ljubljani. Menda zato, ker Ljubljana swinga. »Zaželel sem si spet malo swingati. Zadnjih deset let s svojimi zasedbami igram drugačno glasbo, v Ljubljani pa so glasbeniki, ki ta stil obvladajo, in z njimi res rad igram. Poleg tega je v njihovem igranju neki drugačen občutek, neka slovanskost, ki je glasbeniki na Dunaju recimo nimajo.«
Na koncertu v kavarni Slamič so se v njegove kompozicije vživeli Nikola Matošić, italijanski trobentač Mirko Cisilino in posebni gost saksofonist Jure Pukl. »V svojih zasedbah imam rad glasbenike, ki so se kalili na odrih, ne pa v učilnicah. Rad delam s profesionalci, ki veliko igrajo in so izkusili življenje, ne pa z večnimi študenti, ki si ne upajo iz učilnice v svet,« pravi mentor in dolgoletni profesor na jazzovskem oddelku univerze Antona Brucknerja v Linzu. »Oder je življenjska šola, ki naredi iz tebe dobrega glasbenika,« še doda Hammond, preden se poda pred občinstvo, pri čemur mu zvesto sledita dva kamermana. Da, njegov ljubljanski swing bo ovekovečen tudi na filmu.
Avstrijski filmar Dieter Strauch in njegov snemalec sta pred pol leta postala senci Douga Hammonda ob nastajajočem dokumentarnem portretu bobnarja, ki je spremenil podobo avstrijskega jazza. »Ne morem reči, da sem poznavalec ali celo ljubitelj jazza, ampak ko sem prvič slišal igrati Douga Hammonda, mi je skoraj odpihnilo možgane,« pravi avtor številnih dokumentarcev, med njimi tudi uspešnega filma o legendarni avstrijski hiphop skupini Texta.
Uvod v večer, poln glasbe
Ta večer pa publike v Slamiča ni privabil samo gost iz tujine, pač pa tudi pianist Milan Stanisavljević, ki je s svojim triom predstavljal novo ploščo. Po prvencu Awakening se je podal na Soundquest – novo lirično zvočno potovanje. Glasba, ki na studijskem albumu ponekod le nakaže možnosti razvoja in potenciala, ki ga ima Stanisavljevićev trio, je zdaj v živo zares zaživela. Dobro uigrani prijatelji in nekdanji kolegi z graškega glasbenega konservatorija so se pokazali kot močna zasedba.
Basist Milan Nikolić je podpiral in poudarjal Stanisavljevićeva harmonična raziskovanja, bobnar Andjelko Stupar pa je z vodjo zasedbe padal v navdihujoče dialoge, vzel pa si je tudi čas za lastno nadgrajevanje zapisanih kompozicij. Gotovo bi Stanisavljevićeva pianistična artikulacija čustvenih stanj in reminiscentnih glasbenih pokrajin zvenela še bolje na klasičnem klavirju, za kar se bo, upamo, kmalu ponudila še kakšna možnost. Škoda bi bilo namreč, da nova glasba ne bi dobila priložnosti, da se do polnosti razvije skozi koncertno kilometrino.
