Ko steza in pločnik postaneta spretnostni poligon

Ljubljana – V MOL vsako leto porabijo več milijonov evrov za vzdrževanje in prenovo mestnih cest in ulic. Žal včasih pri odpravi slabih prometnih rešitev iz preteklosti niso uspešni, in namesto da bi zgradili manjkajoče ali razširili preozke pločnike in kolesarske steze, slabo rešitev nadomestijo le z nekoliko manj slabo.

Čeprav v mestni prometni strategiji podpirajo sodobni evropski trend trajnostne mobilnosti, ki predvideva, da tretjino prometa predstavlja avtomobilski promet, tretjino javni (avtobusni in železniški), preostanek pa pešačenje in kolesarjenje, pri gradnji in rekonstrukcijah nekaterih cest in ulic zmanjka prostora za pešce in kolesarje. MOL pri gradnji novih cest uredi dovolj široko vozišče, eno- ali dvostranske pločnike in kolesarske steze le tam, kjer ima na voljo dovolj široke pasove svoje zemlje. Kadar je treba zemljišča odkupiti od zasebnih lastnikov, pa se velikokrat zalomi pri višini odškodnine, ki naj bi jo občina plačala.

Še huje je v gosto pozidanih delih mesta, kjer bi morala občina pred rekonstrukcijo cest poleg zemljišč odkupiti še stavbe, ki so napoti predvidenemu pločniku ali kolesarski stezi. Odškodnine, ki jih zahtevajo lastniki, so namreč tržne in nekajkrat presegajo tiste, ki jih je pripravljena plačati občina. Zaradi opisanega se dogaja, da občina ceste po evropskih standardih gradi oziroma širi le po delčkih in ne v vsej dolžini. Namesto zaključene celote dobivamo le urejene posamezne krajše ali daljše odseke, kar je najbolj vidno v primerih najdaljših mestnih cest, kot so Celovška, Dunajska, Slovenska, Tržaška, Litijska, Zaloška, Dolenjska in Vodnikova.

Primeri dobre prakse

Rešitev, ki so blizu idealnim predpostavkam urejanja prometa iz strategije trajnostne mobilnosti, je največ v središču mesta. V območjih za pešce (in deloma kolesarje), ki obsegajo predvsem Staro Ljubljano, idilo kvarijo le še vedno pogosta vozila za dostavo, intervencijska in službena vozila, marsikje pa je MOL ustvarila tudi umetna ozka grla, ki ovirajo vse prej naštete. Gre za veliko število gostinskih letnih vrtov, ki v posameznih ozkih ulicah (denimo na Mestnem trgu) zasedajo prevelik del pločnikov in je v njih oteženo že srečevanje pešcev, kaj šele pešcev in kolesarjev. 

Pohvalimo lahko tudi primerno ureditev prometa na delu Slovenske ceste med Figovcem in Kazino, pa nedavno urejen del Zaloške ceste v Polju in ureditve na večjem delu Barjanske ceste. Nekaj podobnega bo kmalu na večjem delu Kajuhove in Letališke, k temu pa lahko prištejemo še novo cesto pod železniško progo od Tržaške ceste proti naselju Vrhovci. V vseh teh primerih so namreč v ustrezno širokih gabaritih poskrbeli tako za pešce, kolesarje kot avtomobiliste in voznike avtobusov in drugih težjih vozil.

Primeri slabe prakse

Zgoščevanje mesta, ki ga z gradnjo stolpnic in velikih stanovanjskih, trgovskih in poslovnih blokov (zlasti ob glavnih vpadnicah) podpira tudi ljubljanski podžupan Janez Koželj, pa kupce novogradenj spravlja v obup. Medtem ko večina svoje avtomobile še lahko parkira v podzemnih garažah, se povsod okoli njih pojavlja problem dnevnih migrantov (parkiranje na tujih zunanjih parkiriščih), obiskovalcev lokalov in tistih, ki so v njih zaposleni (večina jih pride z avtom).

Promet vseh vrst se povečuje, rekonstrukcije ulic pa so največkrat omejene s posegi v že obstoječe prometne površine. Eden od ukrepov je uvajanje enosmernega prometa v tranzitnih in lokalnih ulicah, saj to rešuje pomanjkanje parkirnih prostorov (MOL v njih zelo hitro uvede plačljivo parkiranje za polnjenje proračuna), hkrati pa daje možnost za ureditev manjkajočega pločnika ali kolesarske steze. 

Ker MOL rekonstrukcije cest izvaja večinoma brez gradbenega dovoljenja (izkorišča zakonsko izjemo, da jih lahko prenovi tudi brez njega, kadar gre za vzdrževalna dela v javno korist), te velikokrat izvajajo tako, da mini izvedbeni projekt prilagajajo prostorskim zmožnostim.

Kolesarji, pešci in avti si na Vodnikovi delijo cesto in pločnike na zelo vijugav in prometno nevaren način. Foto: Janez Petkovšek/Delo

Primer izrazito sporne prometne prakse je Vodnikova cesta; ponekod je pločnik dovolj širok na obeh straneh ceste (pri osnovni šoli Valentina Vodnika), spet drugje pa je ozek oziroma so ga del označili kot rezervirano površino za kolesarsko stezo. Ta potem na nekaterih delih zavije na cesto, v preozkih delih pa spet nazaj na pločnik, ki je povrh vsega ponekod spremenjen v plačljive parkirne prostore. Pri Vodnikovi domačiji tako pešcu ostane le ozek pas med hišami in parkiranimi vozili, kolesarji pa morajo zapeljati na cestišče, kjer se lahko znajdejo v nevarnem sendviču med avtobusom in parkiranim vozilom ob robu pločnika.

V sosednji ulici Pod hribom, ki so jo pravkar prenovili, so projekt prilagajali zahtevam lastnikov bližnjih hiš kar na terenu. Pločniki zato ne dosegajo niti minimalnih standardov po širini oziroma so večkrat prekinjeni in jih za nekaj metrov preprosto zmanjka. Tudi ožina pri križišču z Vodnikovo je zaradi neodstranjene barake pri vulkanizerstvu (menda se lastnik in občina nista mogla dogovoriti za primerno ceno) ostala enaka kot prej.

Na bližnji ulici Draga so prav tako nedavno zgradili mini pločnik, ki je na najožjem delu širok le 65 centimetrov (z robnikoma 86), drugod pa 94 centimetrov (z robnikoma 115). S pločnikom imajo težave zlasti mame z otroškimi vozički in invalidi na vozičku. Drugod v tej ulici so pločniki široki (okoli dva metra), žal pa na več krajih zoženi zaradi kovinskih količkov. Pločnik iz Koseške ulice pa se pri gostilni Avšič, kjer se priključi ulici Draga, zoži na pol metra, nato pa izgine v nič.

A je to na Eipprovi

Posebna zgodba je urejanje Eipprove: četudi se z njo ukvarjajo že več mesecev, je projektantom uspelo narediti še eno prometno neumnost. Že 6. oktobra je na spletni strani MOL v rubriki Pobude meščanov občan opozoril, da so nizki konfini oziroma kamniti stebrički, ki preprečujejo parkiranje vozil ob cesti, težko opazni, ponoči pa povsem nevidni in zato nevarni tako za sprehajalce kot kolesarje.

Predlagal je, da jih odstranijo ali pa nanje namestijo odsevnike. Z občine so najprej pojasnjevali, da je območje Eipprove ulice še vedno gradbišče, da so predvidene dopolnitve urbane opreme ter da je javna površina osvetljena z okolju prijaznimi svetilkami, da preprečijo svetlobno onesnaževanje. Po dveh mesecih pa so uvideli, da so pripombe o konfinih umestne. Prav včeraj so jih začeli odstranjevati in nadomeščati s kovinskimi količki.

Nevarna urbana oprema

Za pešce in kolesarje je na številnih ulicah smrtno nevarna tako imenovana urbana oprema. Kovinski količki, parkomati, reklamni izveski, ki stojijo ali segajo nad pločnik in kolesarsko stezo, namreč niso le ovire ali objekti, ki zmanjšujejo preglednost (denimo z reklamami zastrta avtobusna postajališča), v nekatere se človek lahko zaleti ob belem dnevu.

Zaščitno prozorno steklo na urbanomatu, ki sega na pločnik in kolesarsko stezo, je nevarno zlasti ponoči. Foto: Mavric Pivk/Delo

Tak primer je ob Aškerčevi cesti, kjer sredi pločnika stoji urbanomat. Ker je zaščiten s pleksi steklom, ki sega nad pločnik in celo nad kolesarsko stezo, je prozorno zaščito kaj lahko spregledati, in če se to zgodi kolesarju, je trk lahko usoden.

Ponekod povzroča težave tudi prekinitev gradbenih del zaradi težav s pridobivanjem zemljišč. Tipičen primer je gradnja pločnikov in kolesarskih stez na Zaloški cesti med Poljem in Zalogom. Od odcepa za Kašeljsko cesto do odcepa za Rosno pot se namreč kolesarska steza ob cesti (v smeri Zaloga) začne z minimalno širino, nato pa se vseskozi oži in se na dveh tretjinah izgubi v nič.