Tiskane izdaje
Ljubljana – Klavdija Zupan, dramaturginja in producentka, na področju gledališča ustvarja že 20 let. Sodeluje z različnimi režiserji v različnih produkcijskih hišah in gledališčih. Eno od področij, ki jo zanima, je tudi avdiodeskripcija oziroma opis dogajanja predstav za slepe. Prav jutri bo na odru Cankarjevega doma ena od predstav, pri kateri je sodelovala.
V Klubu Cankarjevega doma bo v petek ob 20. uri ponovitev predstave Hamlet pa pol, pri kateri je sodelovala, in ima v dialog vključen opis dogajanja za slepe in slabovidne.
Avdiodeskripcija je v svetu že razvita, pri nas se šele razvija, v kolikšni meri je razvita?
Uporaba avdiodeskripcije sega od filma in televizije, do opisa javnih dogodkov, športnih tekem in različnih kulturnih vsebin. Avdiodeskripcija oziroma zvočni opis dogajanja je pri nas bolj ali manj prisotna na področju filmske in televizijske produkcije, vendar ni sistematičnega izobraževanja. Praksa v večini evropskih držav je, da je avdiodeskripcija kot specializacija vključena v lingvistične študije oziroma na oddelke, ki so poučujejo tolmačenje in prevajanje.
Kaj vas je pritegnilo, da ste se začeli ukvarjati s tem področjem?
Ključni dogodek je bilo sodelovanje v projektu Film za vse, ko sem se kot mentorica srečala s slepimi in slabovidnimi ustvarjalci. Ogromno sem se naučila o njihovem vsakdanjem življenju in hkrati ugotovila, da bi jim želela približati tudi gledališče, moje prvo ustvarjalno področje. Tako sem se udeležila izobraževanja za avdiodeskripcijo, ki jo je organiziral Slovenski etnografski muzej in s pridobljenim znanjem začela prepričevati sodelavce pri gledaliških projektih, da ima zvočni opis dogajanja izjemno kreativen potencial.
Koliko predstav z avdiodeskripcijo ste že naredili?
Tako sta nastali dve predstavi. Lani Krhanje lepote avtorice Saške Rakef in letos Hamlet pa pol na besedilo in v režiji Jake Andreja Vojevca. V letošnji sezoni pa bosta nastali še dve predstavi: konec novembra otroška predstava Cirkus Printi Pravi in v začetku marca prihodnje leto mladinska predstava Platnomer.
V čem je ustvarjalni potencial metode zvočnega opisa?
Vsak opis je v prvi vrsti selekcija, izbor. Ker gre za izbor, je ta vedno subjektiven, prepuščen opisovalcu. Ostrenje besedišča, piljenje strukture povedi, krčenje opisanega na najmanjšo mogočo mero, vse to so ustvarjalni izzivi že pri klasični avdiodeskripciji. Pri vsaki avdiodeskripciji je bistveni element dialog s končnim gledalcem oziroma poslušalcem. Ključno je preverjanje povedanega oziroma odigranega s testnimi obiskovalci, saj so v doživetje predstave vključeni tudi zvoki z odra in iz dvorane. Način vključevanja zvočnega opisa pa je odvisen od uprizoritvenega koncepta. Pri predstavi Krhanje lepote smo se ukvarjali s kompleksno zvočnostjo dialoga: kaj se zgodi, ko je glas igralca slišen prek mikrofona, kako lahko lahko zvok definira prostor, kako zvok določa atmosfero. Zvočni opis dogajanja je bil del zvočne slike predstave in je dodal poetično dimenzijo dialogu. Pri predstavi Hamlet pa pol smo izhajali iz elizabetinskega gledališča, kjer so prostor in čas določeni z opisi v dialogu. Poleg dialoga je pomemben element glasba, saj so ponavljajoča se dejanja pospremljena z določenimi glasbenimi frazami. Skratka, dva popolnoma različna pristopa k istemu problemu in tudi rešitve so popolnoma različne.
Avdiodeskripcija v gledališču, kjer je živo dogajanje, se razlikuje od tiste za film ali denimo od tiste, ki opisuje eksponat v muzeju. V čem je razlika?
Bistvena razlika je v času, ki je na voljo za posamezen opis. Pri opisu za gledališče ali film je poleg dialoga potrebno upoštevati tudi pomembne zvoke oziroma glasbene poudarke, ki prispevajo k razumevanju dogajanja. Tako je v obeh primerih opis večkrat reduciran na polstavke ali celo samo na posamezne ključne besede. Pri opisu eksponatov gre običajno za nepremične predmete oziroma ni časovne omejitve, razen neke zdravorazumske logike, koliko časa je pripravljen obiskovalec nameniti posameznemu eksponatu.
Ne glede na opise dogajanja v dialogih pa imate pred predstavo Hamlet pa pol tudi poseben uvod za lažje spremljanje predstave. Kaj predstavite obiskovalcem?
Za lažjo predstavo, v več pomenih te besede, slepe in slabovidne obiskovalce povabimo na oder, kjer lahko ob opisu pretipajo scenske elemente ter rekvizite, igralci jim predstavijo vse like, ki jih igrajo. Opišejo kostum vsakega lika, obiskovalci lahko potipajo različne kose oblačil, lasulje, pa tudi maske. Ker v naši predstavi vsak igralec igra dva lika, vsak lik pa ima svoj dialekt, povedo tudi stavek ali dva v tem dialektu. Predstavimo pomembne zvoke – pok knjige ali konfetov, zvok poskoka, pa tudi zvočni signal za erotične poglede ali poljube recimo. S temi dodatnimi informacijami po naših dosedanjih izkušnjah vsi v dvorani lahko uživajo v predstavi. Seveda pa smo pripravljeni sprejeti kakršno koli dodatno mnenje ali predlog, ki bi vodila k izboljšavam, zato po vsaki predstavi obiskovalce povprašamo za mnenje.
Koliko časa je nastajala predstava Hamlet pa pol?
Predstava je nastajala štiri mesece. Najprej je bilo dobre tri mesece predpriprav, ko sva z režiserjem kovala in snovala strukturo, debatirala o klišejih, konvencijah, aktualnem dogajanju, pa premlevala Hamleta v različnih prevodih, postavitvah. Iz vsega tega je nastalo prvo besedilo, ki mu je do danes sledilo še 11 različic. Potem je v dobrih treh tednih vaj z igralci nastala predstava. Ekipa sodelavcev je kar številčna. Skupaj z igralci nas je 11 in prav vsak je dodal nepogrešljiv delež. Predstava živi in se razvija, saj jo pred vsako ponovitvijo malce aktualiziramo. Mogoče imamo tudi zato nekaj ponavljavcev, ki so si predstavo ogledali več kot enkrat.
