Tiskane izdaje
Ljubljana – Ob prenavljanju ožjega središča mesta, še posebno Slovenske ceste s skupnim prometnim prostorom, kjer lahko ob strani vsakdo opazi talne taktilne oznake za slepe in slabovidne, smo tri predstavnice invalidov povprašali, kako uporabne so zanje novosti.
Skupni prometni prostor ali shared space je vedno težaven, pravilo je, da je najšibkejši pešec, pravi Polona Car z zveze društev slepih in slabovidnih. Ugotavlja, da je za slepe in slabovidne kolesar večja težava kot avtobus, toda tudi avtobusi, ki so vse bolj tihi, so problematični. Na območju skupnega prostora je treba poskrbeti za nekatere oznake, prav tako je zelo pomembna vsa nadaljnja infrastruktura.
Slepi potrebujejo semaforje
»Zagovarjam rešitev, da bi tam, kjer naj bi prečkali cesto, postavili semaforje, sicer to ne bo delovalo. Kot slabovidna se bom ustavila pri semaforju in čakala na zvočni signal, samo ponoči, ko bo popolna tišina, si bom upala prečkati cesto brez signala. Če ni prometa, marsikje tudi oznake niso potrebne. Za nas to zahteva nekatere prilagoditve.« Sicer pa ugotavlja, da so nekatera mesta, denimo London, ki je velika metropola, popolnoma neurejena. Oznake sicer so, vendar so tako razmetane, da je orientacija zelo otežena. »V Ljubljani nam ne gre tako slabo, vendar to ni razlog, da ne bi česa še izboljšali, dela je še veliko,« pravi Carova.
Ljubljana je že leta 2012 pripravila sistem varnih poti za slepe in slabovidne za središče mesta. Talni taktilni sistem s čepi in rebri, ki ga počasi uvajajo, je del varne poti in slepim in slabovidnim omogoča lažje gibanje, na Slovenski se skupaj s Čopovo končuje in se počasi dopolnjuje. Te oznake pa se ne pojavljajo od posamezne stavbe do druge, ampak so tam, kjer so nujne: »Na Slovenski boste opazili te oznake od določene stavbe, preko postaje ljubljanskega potniškega prometa, do določene stavbe, potem pa se spet prekinejo. Tam se počasi povezujejo. Ko gre slepi čez cesto, od ene oznake do druge, se mora poti naučiti. Od Pošte do Name, na primer, imate vozišče, kjer taktilnih oznak ne more biti. Ugotovili smo, da je to še tista razdalja, ki jo lahko slepi opravi po občutku, tako da pride na drugo stran ceste in tam poišče oznako. Drugi primer je recimo pot, kjer boste v vogalu stavbe videli čepasto polje, potem pa ni nič, ker se lahko slepi orientira po robu stavbe in tam oznake ne potrebuje.«
Ugotavlja, da bo še nekaj časa trajalo, da se bo urejanje zaključilo. Ko bo sistem končan, pa bo od vsakega posameznika, od njegove volje in možnosti za vaje in urjenje odvisno, ali ga bo tudi usvojil. »Nikjer v svetu ni takšnega taktilnega sistema, da bi se postavili na čepe, dali palico v rebra in šli. Niti najboljši, japonski sistemi tega nimajo. Opazili boste različne taktilne elemente na različnih krajih, kjer so nujno potrebni. Med seboj pa se tudi razlikujejo, na primer sistem oznak v središču mesta je nekoliko drugačen od tistih, ki bodo, upamo, da čim prej, na avtobusnih in železniških postajah.«
Carova opozarja, da je sicer ogromno neprilagojenih manjših lokacij, vsepovsod so napake, in marsikaj ni optimalno. »Dela je še veliko, ne bi pa bilo pošteno reči, da se nič ne dela. Za gibalno ovirane je sicer pomembno, da ni pragov, za slepe pa so nujne oznake, ki jih čutijo s palico ali podplati. Zagovarjamo rešitev, da so ti elementi v prostor umeščeni tako, da ne ovirajo gibalno oviranih. Po drugi strani je treba biti predviden, kjer se cestišča spuščajo, kajti tam se brez oznak slepi zgubi, ker nima nobene informacije iz okolja, ki bi ga opozorila, da je že na cestišču in sredi prometa. Tu je treba dosegati kompromise in poslušati drug drugega.«
Če bomo težili k temu, da bo prostor odprt in dostopen za vse, na neki točki tudi taktilne oznake ne bi bile potrebne, opozarja Carova. »Če je površina za pešce urejena tako, kot mora biti, brez miz, košev, koles in ni zaparkirana, ne potrebujemo čepastega polja, ki nas opozori na oviro ali spremembo smeri. Tu gre tako za urejanje arhitekturnega prostora kot tudi za vzgojo družbe. Počasi se odpiramo in se razvijamo.«
Nemoteči barvni kontrasti
Sama potrebuje barvne kontraste in je prepričana, da se jih da v okolje vgraditi tako, da niso moteči; ne gre namreč vedno za florescentne barve, zato pa je treba k zavedanju spodbujati tudi načrtovalce urejanja prostora. »Najboljši kontrast zame je trava – asfalt, pa denimo svetlo siva in zelo temna stavba. Kongresni trg denimo ima veliko možnosti za orientacijo, hodim po eni ali drugi strani, kjer sta park ali pa univerza, po sredini grem zelo težko.Vidim veliko pozitivnega in sem vesela, da je do tega prišlo. Ko sem prišla leta 2003 študirat v Ljubljano, ni bilo o tem ne duha ne sluha, zdaj so površine za pešce širše in tudi smetnjaki se umikajo. Počasi bodo tudi lastniki lokalov umaknili moteče stole. Ko sem se sprehajala po Cankarjevem nabrežju in sem jih na to opozarjala, nisem od njih čutila upora. Gre za to, da ne vedo, nekdo jih pač mora na to opozoriti. Tega je ogromno, okolje je vsepovsod zaparkirano, našli bomo različne stvari. To zavedanje je proces.«
Odpravljenih veliko arhitekturnih ovir
Mirjam Kanalec iz društva paraplegikov ljubljanske pokrajine, ki je tudi članica sveta za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir pri mestni občini, je na vozičku že 32 let in pravi, da je bilo v preteklosti za gibalno ovirane mnogo slabše.
»Ne pretiravam, če rečem, da je Ljubljana do nas prijazno mesto. V zadnjem desetletju je bilo odpravljenih zelo veliko arhitekturnih ovir.« Tako je za precejšen del populacije, invalide na vozičku, ljudi, ki hodijo z berglami, pa tudi starejše, ki večinoma težje premagujejo stopnice, poenostavljeno gibanje po pločnikih in čez robnike: »Zelo malo je prehodov, ki ne bi imeli spuščenih robnikov, poskrbljeno je za dvigala, denimo v mestni hiši, izobraževalnih ustanovah in podobno.«
Po njenih besedah je še najmanj posluha pri javnih sanitarijah za invalide, ki so velik finančni zalogaj, včasih pa jih omejuje tudi prostor. Ugotavlja, da je mesto bolj poskrbelo za dostopnost javnih zgradb kot država. Ugotavlja, da je mesto bolj poskrbelo za dostopnost javnih zgradb kot država. Prav tako je za invalide na vozičku že zelo dostopen mestni potniški promet, pravi, da veliko sodelujejo pri tehničnem delu in vzgajanju voznikov, kako pristopiti k invalidu in mu pomagati. Kot ugotavlja, bi bilo sicer še marsikaj mogoče izboljšati, vendar volja in posluh v mestni upravi obstajata.
Gluhi – nevidni invalidi
Frida Planinc z zveze društev gluhih in naglušnih, ki je tudi članica omenjenega sveta pri občini, pravi, da gluhi nimajo težav z gibanjem, prosto se lahko sprehajajo po mestu, zelo pa pogrešajo zvok. »Ne slišimo motorja, ki se pelje mimo, ali kričanja in smeha otrok, za nas je povsod tišina. Na prvi pogled morda ne bi rekli, da smo invalidi, toda ko pridete v stik z nami, vidite, da so ovire zelo velike pri sporazumevanju. Predvsem gluhi smo nevidni invalidi, ki pa nujno potrebujemo tolmača, če hočemo sodelovati, komunicirati in pridobiti kakšne informacije.«
Gluhi imajo od leta 2002 priznan znakovni jezik, pripada jim pravica do tolmača v vseh javnih ustanovah pri urejanju katerihkoli stvari. Poleg tega imajo priznan 30-urni vavčer na leto za zasebne potrebe, denimo frizerja in podobno. Vendar pa se v vsakdanjem življenju pojavljajo težave. Gledališča, na primer, so zanje večinoma nedostopna. »Če bi si želela ogledati predstavo, bi zraven morala imeti tolmača. Tolmač bi lahko stal na odru, delna rešitev bi lahko bili tudi podnapisi. Še boljša rešitev pa bi bile predstave posebej za gluhe.«
Gluhi imajo sicer priznano 70-odstotno telesno okvaro, ki pa jim žal ne daje nobenih posebnih ugodnosti, razen beneficirane delovne dobe, drugače so obravnavani kot slišeči, čeprav imamo velike ovire, razlaga Planinčeva. Poleg tega imajo različno stopnjo izgube sluha, od popolne gluhote do lažje naglušnosti, nekateri so gluhi od rojstva, drugi so oglušeli pozneje.
Naglušni imajo drugačne težave, lahko komunicirajo tudi sami, če pridejo v večje ustanove, pa je včasih pomembno, da je tam vgrajena indukcijska zanka. Ob treh šolskih zavodih za gluhe v Sloveniji pogrešajo, da znakovni jezik, ki je materni jezik gluhih, še vedno ni priznan kot poseben predmet, kar želijo spremeniti. O potrebah gluhih in naglušnih moramo ozaveščati javnost, sklene sogovornica.
