Kopališče Ilirija: Ljudje vedo, da delajo zase, za svoje otroke

Ljubljana – Med ljubljanskimi kopališči je Ilirija posebnost. Nizka stavba namreč skriva precej več od bazena, saj še živi zaradi danes redkega zanesenjaštva in prostovoljnega dela, predvsem staršev mladih plavalcev.

Ilirijo od drugih tovrstnih ljubljanskih objektov loči športno prostovoljsko srce. Kopališče je namreč dom istoimenskega plavalnega kluba , ki ga s svojim pogosto prostovoljnim delom vzdržujejo tudi starši plavalcev. Nekateri od njih sodelujejo že desetletja, živijo in rastejo s klubom in objektom. Poleg prostovoljnega dela so pripravljeni vložiti še svoj denar, da bi skupnost, ki morda kar nekoliko spregledano živi v središču mesta, uspevala še naprej.

Zanesenjake smo obiskali obla čnega jutra , ko je v hladni vodi tamkajšnjega bazena sicer dolžine premagoval en sam plavalec, vendar je tajnik društva Matic Lipovž povedal, da so z dozdajšnjim obiskom kar zadovoljni. Če ne drugega, pridejo stalni obiskovalci, mnogi med njimi so redni gostje Ilirije že desetletja.

Prostovoljna priprava mitingov, zbiranje denarja

Najdlje kopališče pozna Maks Papež, ki je funkcionar že 35 let; v tem času je spremljal vsa tekmovanja. Nekaj časa je bil tehnični vodja, nato upravnik, pravi pa , da je doslej poprijel prav za vsa dela. Je tudi vsakoletni udeleženec delovne akcije, na kateri trenerji, starši plavalcev in drugi privrženci Ilirije prebarvajo bazen. Z Ilirijo je povezan od leta 1977, ko je tu začela plavati njegova hči. Kot je povedal, se je že takrat zbralo po kakih petnajst staršev, ki so bili voljni pljuniti v roke, zastonj so pripravljali plavalne mitinge, pomagal i pri zbiranju denarja, iskanju sponzorjev, opravljali so sodniške izpite in kot sodniki sodelovali pri tekmovanjih. Po Papeževem mnenju so prav zaradi tovariškega duha res nekaj posebnega. Vedno se najde skupina ljudi, ki so pripravljeni pomagati . Da je prispevek prostovoljcev življenjskega pomena, pritrjuje tudi Lipovž – na bazenu so uradno zaposleni le trije in brez vložka staršev bi ga lahko takoj zaprli. Kaj pomeni bazen za neki mestni okoliš, je dobro pokazal propad Kolezije, ugotavlja Papež. »Ko taka skupnost propade, je manj druženja, družabnega življenja, zagnanosti. Ilirija nas resnično druži,« je zadovoljen povedal.

Tu delajo tisti, ki klub in klubsko življenje poznajo

Petra Mastnak je ena od staršev plavalcev na Iliriji, ki je tesno sodelovala pri vnovični oživitvi lokalčka, v katerem streže. Člani in podporniki so ga z delovno akcijo letos prenovili in tudi ona je sprva opravljala svoje delo prostovoljno, dokler ni začel prinašati dobička in se je izkazalo, da bo preživel. Prevzeli so ga nevzdrževanega, počistilo, prenovilo in pobarvalo ga je kak ducat ljudi, ki priskočijo na pomoč tudi ob prireditvah in drugih družabnih dejavnostih. Predvsem zato, ker vedo, da delajo zase, za svoje otroke, ki tu trenirajo, meni Mastnakova. Prav tako se pozna , da tu delajo tisti, ki klub in klubsko življenje poznajo, navsezadnje na družinski dopust hodijo v času , ko je v plavalnem športu zatišje. Največje bogastvo kluba pa je, da za otroke, povezane vanj , to postane zdrav način življenja .

Tomi Martinjak, ki je v klubu trinajst let, od tega devet kot vodja plavalne šole , je pojasnil, da tako rekoč vse dogajanje na Iliriji organizirajo sami, kontinuiteta pa se med drugim kaže v tem, da so skoraj vsi njihovi plavalni učitelji nekdanji plavalci Ilirije, ki živijo s klubom od mladih nog . Taki ljudje so zraven s srcem. To se vidi po tem, da se tudi v prostem času zadržujejo na bazenu, po opravljenem delu tu igrajo odbojko. Nanje lahko klub vedno računa. Sicer pa po M artinjakovih besedah devet desetin trenerskega dela zavzema posvečanje vzgoji, odnosom in komunikaciji, tudi med učitelji in starši. Svojo vlogo vidi bolj mentorsko kot vodilno, večina njegovega dela je vzgojnega. Prepričan je, da mora biti človek predvsem dober pedagog, šele nato dober učitelj plavanja.

Da športni rezultati – ki med člani Ilirije sicer niso slabi – le niso vse, poudarja tudi Lipovž. Čeprav starši morda pogosto pričakujejo, da bo njihov otrok recimo odlično govoril angleško, francosko ali virtuozno igral violino in si tako ustvaril neko bogastvo, pa je po njegovem mnenju pomembneje, da je otrok vzgojen v športnem duhu, naučen bontona, vljuden, pošten, skromen. To, pravi, je največ vredno, čeprav se pomen teh lastnosti pokaže šele čez desetletje ali dve.