Kriminalizacija upora?

Ljubljana – Čeprav so na fakulteti za socialno delo odstopili od pregona dveh članic neformalne skupine Vstajniške socialne delavke, ker sta steno javne ustanove popisali z grafiti, lahko to razumemo kot poskus kriminalizacije upora, pravi Mirt Komel s centra za proučevanje kulture.

Ne bomo plačale vaše krize, Izobrazba ni naprodaj, Ven iz predavalnic, Hočemo feministično socialno delo, Vulva vas gleda je januarja pisalo na steni ob vhodu v fakulteto za socialno delo. Z grafitarsko akcijo so Vstajniške socialne delavke opozorile, da se breme odplačevanja krize prelaga na tiste, ki je niso povzročili, in da fakulteta ni naredila ničesar, da bi študente in zaposlene povezala v boj proti kapitalu in varčevalnim ukrepom. Akcija je bila po njihovem pomemben poskus politizacije in vnašanja kritike v učni prostor. Praksa socialnega dela se mora, kot pravijo, spremeniti že na fakulteti, da socialni delavci ne bi bili več aparat države, ampak v službi ljudi.

Skupino so pred dvema letoma, ko so se po Sloveniji začeli protesti proti politični eliti, oblikovale študentke in diplomantke socialnega dela, pozneje so se jim pridružile še druge. Razmišljale so tudi o ustanovitvi ženskega sindikata. To, kot pojasnjujejo članice, ki zaradi kriminalizacije ne želijo biti imenovane, ni boj za prevlado žensk, ampak za to, da bi ženska in socialna vprašanja postala tako pomembna, kot so druga.

Kot že nekajkrat prej so tudi januarsko akcijo plačale s položnico. Pisanje po objektih je namreč prekršek po zakonu o varstvu javnega reda in miru. Ko so vsoto sto evrov poravnale, se je zdelo, da je zgodba končana. Pol leta zatem sta dve aktivistki po pošti prejeli vabilo okrožnega državnega tožilstva. Fakulteta za socialno delo ju je kazensko ovadila zaradi poškodovanja tuje stvari in zahtevala poplačilo škode v znesku dva tisoč evrov. »Zaradi političnega izražanja smo bile obravnavane kot kriminalke,« opozarjajo vstajnice. S pregonom se je fakulteta, namesto da bi se uprla in se jasno izrekla proti odplačevanju krize in služenju državi, po njihovem pridružila procesu kriminalizacije upora.

Običajen postopek

Da gre za povsem običajen postopek, pravi dekanja fakultete za socialno delo Liljana Rihter. Grafite, ki se pojavijo na stavbi fakultete, kot so to storili že v preteklosti, očistijo in o tem obvestijo policijo. »Se je pa zgodilo prvič, da je policija osebe, ki so grafitirale, dobila pri dejanju,« nadaljuje Rihterjeva. Zato so tudi vložili ovadbo. »Nikakor s tem nismo nameravali kriminalizirati ali kogarkoli preganjati. Prav tako ovadba ne pomeni povračilnega ukrepa, saj do nedavnega sploh nismo vedeli, kdo stoji za grafiti in s kakšnim namenom.«

Rihterjeva se sicer ne strinja z načinom podajanja kritike, kakršnega so izbrale Vstajniške socialne delavke. »Prav zato, ker so socialne delavke, bi pričakovala, da se bodo najprej pogovorile o težavah, da bi torej izbrale pot spoštljivega pogovora,« poudarja dekanja. Po njenem bi lahko vstajnice namesto grafitov organizirale posvet. Ali ga je organiziralo vodstvo fakultete, potem ko so se na stavbi pojavila kritična sporočila? »Ne, ker tudi nismo vedeli, kakšen je bil njihov namen,« odgovarja dekanja. »Zdaj ga bomo, ker vemo, da je v ozadju neka skupina, ki je nekaj želela.«

Pravi in nepravi načini

Na senatu fakultete so se sredi tega tedna odločili, da odstopijo od pregona. Rihterjeva pravi, da čeprav so se nekateri sodelavci nad akcijo zgražali, so ji bili spet drugi naklonjeni. Tamkajšnja asistentka Romana Zidar pri tem opozori na po njenem problematično tezo, da obstajajo pravi in nepravi načini komuniciranja: med prave sodi pogovor, med neprave pa politični aktivizem, ki za sredstvo komunikacije izbere grafit in gverilsko akcijo. »Rosa Parks je leta 1955 prekršila zakon in se o tem prej ni pogovorila z zakonodajalcem. Verjetno je bela večina njeno dejanje ocenila kot nepravi način komuniciranja,« spomni Zidarjeva. »Pogovor je seveda najboljša izbira, a ta ni vedno možen ali učinkovit, saj ljudje vanj ne vstopajo enakovredno.«

Ker naj bi fakulteta od pregona odstopila zaradi socialne ogroženosti obeh aktivistk, so jim s tem, kot pravijo Vstajniške socialne delavke, odvzeli status političnega subjekta in enakovrednih sogovornic. Opozarjajo, da so tako zreducirane zgolj na socialno stisko, s čimer se je samo njihovo dejanje depolitiziralo.

Moment slepe pege

Da gre ovadbo vendarle razumeti tudi kot kazen za pretekle aktivnosti Vstajniških socialnih delavk, razmišlja Mirt Komel s katedre za kulturologijo na fakulteti za družbene vede. Medtem ko se je del vstajniškega gibanja institucionaliziral – nastale so nove stranke, iniciative in društva, so nekateri, med njimi tudi socialne delavke, ostali zunaj teh okvirov. »Celo pogumnejši so, v tem smislu, da vztrajajo pri neki poziciji, ki je bila v času protestov bolj varna kot danes, ko ni več množice,« pravi Komel. »Oblastniki so med vstajami poskušali zadevo atomizirati tako, da so protestnike enega po enega ovadili, da bi ustrahovali druge. Vstajniške socialne delavke se niso pustile ustrahovati in nadaljujejo upor.«

Pri grafitarski akciji gre po njegovem za izražanje jasnega sporočila, ne za vandalizem. Meja je, kot pravi Komel, vsaj politično gledano, če že ne zakonsko, nedvoumna. »Kritika, ki nima prostora v javnem diskurzu, najde svoje mesto na zidovih kot neka praksa, ki ni v skladu z veljavno politično kulturo. Toda ta izključuje, ne zgolj same prakse grafitarstva, ampak predvsem sporočila, ki so tako podana.«

Čeprav vstajnice kritizirajo kapitalizem in liberalno tržno gospodarstvo in je njihova kritika podobna tisti, ki prihaja z univerze, pa je ta po njegovem slepa za dogajanje v lastnih vrstah. Tudi na to po njegovem opozarjajo vstajnice. »Univerza kritizira kapitalizem v družbi, hkrati pa ne postavlja pod vprašaj kapitalizma znotraj nje same,« meni Komel. Pri tem, kot pravi, ne gre za hipokrizijo, ampak za slepo pego. »Moment te slepe pege je ovadba vstajnic na podlagi golega dejstva, da so grafitirale. Ne da bi upoštevali vsebino sporočila na steni.«