»Kriza je postala tako osebna, da so nekateri res na robu«

Vprašalnik Ljubljanapolisa z Arminom Salihovićem: O organiziranju delavcev, utrujenosti in prostem času, ki ga ni.
Objavljeno
30. november 2015 19.11
Armin Salihović 27.11.2015 Ljubljana Slovenija [Armin Salihović,Ljubljana,Slovenija]
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Armin Salihović je pred dobrim desetletjem kot gradbeni delavec prišel iz Bosne v Slovenijo. Nekaj let je, odkar so se nazadnje sestali aktivisti iniciative Nevidni delavci sveta. Bil je njen aktivni član in je na glas opozarjal na nevzdržne razmere, v katere so pahnjeni številni migrantski delavci. In nekaj let je minilo, odkar je nazadnje spal v samskem domu na Poljanski v Ljubljani.

Kako se je začelo? Kako je nastala iniciativa Nevidni delavci sveta (IWW)?

Prvi stik aktivistov in delavcev ni bil namenjen organiziranju, ampak so aktivisti obiskali izbrisane v enem od samskih domov. Tam smo se spoznali in videli so, v kako grozljivih razmerah delavci živimo in delamo. Takrat se je pravzaprav zgodil IWW. Ko smo spoznali, kaj je socialni center Rog, kakšen je namen prostora in kakšne so tamkajšnje prakse, se je skupaj s terenskim delom začelo organiziranje. To je bilo konec leta 2007 in na neki način še traja, čeprav se je med vstajami in zasedbo borze vsa ta aktivistična scena razpršila na več področij. Sicer pa se je vprašanje migrantskega dela odpiralo tudi v okviru gibanja Sveta za vsakogar in Fronte prekercev. V okviru IWW pa se je vse to poskušalo združiti. Začelo se je z enim sestankom, nadaljevalo z drugim, potem so bili protesti in stavke, pogovori z ljudmi na terenu, in vse to nekako še traja, iniciative kot take pa ni več.

S čim povezujete to razpršenost?

Ko so propadla večja gradbena podjetja, je množica ljudi ostala brez službe. To nikakor ne pomeni, da se je z zlomom gradbenega sektorja karkoli uredilo, ker ljudje še vedno delajo prek slovenskih podjetij, toda zdaj nekje po Evropi. In tam se kršitve nadaljujejo, podobno kot so se dogajale tu. S to razliko, da se zdaj temu ne sledi več. Rekel bi, da je tu država nekako izvlekla svoj rep. Ves čas smo sicer opozarjali, da država ni omogočila delavcem pravic, ampak se je enostavno umaknila.

In kot da ji ustreza, da so delavci napoteni v Avstrijo ali Nemčijo, ker to potem ni več njen problem?

Da, in to čeprav mobilizacija delavcev še naprej poteka v Sloveniji. Delavce iz nekdanjih jugoslovanskih republik iščejo tudi prek slovenskega zavoda za zaposlovanje. Še vedno je prostor za te delavce, res pa je, da se ne ve, kaj jih potem čaka na drugi strani. Izgubila se je neka baza ljudi, ki so se srečevali in imeli skupni prostor, kot je socialni center Rog. Zdaj pa se je vse skupaj razpršilo in pravzaprav niti ne vemo, kaj se dogaja na terenu, razen na podlagi nekaj klicev prijateljev, znancev, po katerih pa vidiš, da ni nič bolje. Pokliče te šofer in se sprašuje, ali se bo ubil z gumami, ki jih ima na tovornjaku, nekdo drug pravi, da ne more več, da mu dolgujejo večmesečno plačo. Kak gradbeni delavec pa recimo opozori, da dobi pet evrov na uro, čeprav se ve, da če te zaposli nemško podjetje, je minimalna urna postavka okoli štirinajst evrov. Kje je potem razlika? Vse to je ostalo v zraku, se pa še vedno dogaja.

Vas delavci torej še vedno pokličejo kot aktivista iniciative IWW?

Da, te naveze so ostale. Tudi v času IWW so delavci opozarjali na svoje probleme, toda uspelo nam je sliko migrantskega dela predstaviti širše. Se je pa zgodilo, da so začeli še bolj kontrolirati delavce, namesto da bi jim omogočili pravice, da bi se lahko razvijali, dostojno živeli in se povezovali.

Bi bil tudi zdaj čas za delujočo iniciativo?

Težava je, da imaš na eni strani strukturo države, ki te ves čas preganja. Prej so bili protesti neka osnova, prišel si na ulico in izrazil svoje težave ali pa spisal peticijo in prišel na obravnavo v državni zbor. Tako si poskušal prispevati neko kritiko. Danes pa skorajda niti na cesto ne moreš, ne da bi pri tem dobil kazen ali se zapletel v konflikt s policijo. Po drugi strani pa nas je vse prizadela kriza, ki je postala tako osebna, da so nekateri res na robu. Za zdaj sicer država to nekako obvladuje, toda vprašanje je, do kdaj bo še. In ja, tu smo. Dobro jutro.

Pred časom so v Ljubljani zaprli infotočko za tujce, kjer so pomoč poiskali številni migrantski delavci, podobna je tudi usoda migrantske pisarne, ki deluje v okviru svobodnih sindikatov.

Mi smo sicer ob odprtju infotočke pred petimi leti opozarjali, da ne bo rešila problemov migrantskega dela, dejstvo pa je, da je tam veliko ljudi našlo pomoč. Rekel bi, da to samo še potrjuje smer, kamor gremo.

Kaj storiti?

Vse to, tudi kriza, je nekako vplivalo na ljudi. Vse spremlja šok. Mladi na primer postajajo stari, radi bi si ustvarili družino, a ne morejo. Šok je tudi zaradi vse te vprege. Vsi samo nekam bežimo in naenkrat smo začeli drug drugemu gledati pod prste. Ko se postavlja neka struktura oblasti, je po mojem vedno dominantna. In to je nevarno tako zunaj kot znotraj. Komu pa je sploh do tega, da bi sedel za volan? In varnost je hkrati odvisna od vseh nas, od tega, kako vplivamo drug na drugega, in zadnje čase vplivamo zelo slabo. Zato bi bilo ključno vzpostaviti sodelovanje med ljudmi.

Toda to sodelovanje se drobi tudi z različnimi statusi; eni so begunci, drugi ekonomski migranti, spet tretji brezposelni, pa samozaposleni, in potem se postavljajo še žičnate ograje.

Da, živimo sicer skupaj na enem planetu, toda očitno v tako arhaičnih družbah, da ne veš več, kako se odzvati. Cel svet je postal uzurpator celega sveta, na eni strani bolj izrazito kot na drugi. Ne vem pa, kaj bo rezultat vsega tega. Naenkrat bodo ljudje vse uredili … (smeh) … če bodo to potem sploh še ljudje.

Kaj se danes dogaja v samskem domu, v katerem ste živeli pred leti?

Veliko ljudi se je izselilo s Poljanske, so pa še tam. Podobno je v drugih domovih, s to razliko, da je bila večina razprodanih. Še vedno pa so ostanki Vegrada. Ja, delavci smo še tu. Aktivni ali ne, kolege vidim v vse slabšem stanju in staramo se. In prav na to smo opozarjali v IWW, da bo to družba invalidov in bolnih ljudi. Utrujeni smo. Mislim tudi, da preveč delamo. In to ne zgolj migrantski delavci, ampak na splošno preveč delamo.

Kaj bi torej morali početi namesto tega?

Ne vem, ampak preveč je zagrenjenosti, tudi prosti čas je postal delo. Od te tržne vrednosti smo vsi stalno vklopljeni in stalno se prodajamo. To bo treba spremeniti, sicer bomo vsi skupaj propadli.