Ljubezen razkazujmo navzven, a ne kot trofejo

Valentina smo uvozili razmeroma pozno, toda na Slovenskem dan zaljubljencev ni neznan praznik. Ptice so se ženile že na gregorjevo in tudi na vincencijevo, kakšno pozornost namenjamo praznovanju ljubezni, pa je odvisno od posameznika. Enako kot pri drugih praznikih, pravi magistra filozofije ljubezni, čustev, veselja in sreče Katarina Majerhold. Doživeti ljubezen je ena največjih človekovih želja, a prav tako se moramo naučiti živeti z njeno odsotnostjo.

Najverjetneje sledimo trendu praznovanja valentinovega drugje po svetu. Smo mu dodali še kakšno svojo začimbo?

Pošiljamo si manj čestitk, kot si jih v tujini, druga ponudba je podobna: romantične večerje, obiski koncertov, čokoladna presenečenja, obdarovanje s cvetjem. Vse več je tudi organiziranih srečanj strokovnjakov o ljubezni, ki se jih lahko partnerji skupaj udeležijo.

Torej nas valentinovo le gane?

Zame je to eden od trenutkov, ko lahko še bolj izrazim čustva in naklonjenost do ljubljene osebe. Navsezadnje imamo dan, namenjen ljubezni, le enkrat v letu in zakaj si ne bi namenili dodatne pozornosti in časa? Na ta dan je v mestu lepo videti več srčkov, poljubov in zaljubljenih ljudi.

Se pa zaljubljencema na zmenku pridruži še tretja oseba, trgovec, ki običajni pozornosti doda še pridevnik »romantična«. Gre ljubezen bolj skozi denarnico kot skozi želodec?

Lahko pa razmišljamo drugače: da smo drug drugega najprej prepoznali kot vrednega in šele nato, koliko bomo odprli denarnico in kaj si ta dan želimo prigrizniti, pojesti, spiti in kje preživeti skupen čas.

Ljubezen si znamo izkazovati že od nekdaj, denimo s podoknicami. Si raje zapojemo, kot pa da bi pisali ljubezenska pisma?

Ni skrivnost, da si znamo kaj ljubkega in žgečkljivega tudi napisati, in ob kopici pesnikov in pesnic, ki jih imamo, je res nenavaden podatek, da si izmenjujemo manj pisem. Toda podatek se morda nanaša na komercialne voščilnice za valentinovo. Drži tudi, da sta ljubezen in njeno izpovedovanje lahko lokalno zaznamovana, če pri tem upoštevamo italijansko in francosko predstavo o ljubimcih. Zgodovina pošiljanja ljubezenskih pisem je sicer dolga. Med bolj znanimi so pisma med Pierrom Abélardom in Heloizo v 11. stoletju, zelo znana so tudi romantična, ljubezenska pisma med ženskami v 19. in na začetku 20. stoletja, na primer med Eleanor Roosevelt in Loreno Hickok.

Skozi čas, kot pišete v knjigi Ljubezen skozi zgodovino, se pojavljajo vedno novi koncepti ljubezni. Je kakšen, ki prav posebej zaznamuje našo dobo?

Še pred desetimi leti bi trdila, da na nas vplivata hkrati romantični in tragični koncept, danes pa menim, da so na pohodu predvsem novi koncepti, ki se ne ozirajo toliko v preteklost kot na to, da iščejo sodobne izraze. Današnja mladina si želi pristno začutiti in okusiti, se dotakniti ljubezni brez zgodovinske ali tradicionalne navlake; izumljajo svoje besede, svoja čutenja, svoje spolne izraze, usmerjenosti in celo spolne identitete. Gre bolj za obdobje sotočne ljubezni – aktivne in refleksivne ljubezni, ki temelji na iskanju pravega razmerja – in 'plastične' seksualnosti, kakor to imenuje Anthony Giddens: se pravi, da gre za odnose, ki so utemeljeni na vzajemnosti, zaupanju, obojestranskem užitku, varnosti, lojalnosti in zavezanosti določenemu odnosu ne glede na spolno usmerjenost in spolno identiteto.

Kako močno podobe iz literarne, filmske, popularne kulture zaznamujejo naše predstave o tem, kako naj čustvujemo?

Učenje čustev je popolnoma drugačno kot učenje matematike in filozofije. Skozi fiktivne zgodbe aktiviramo svojo domišljijo, čustva, ki nas pri tem obdajajo, pa zavestno ali nezavedno ponotranjimo in jih mimikriramo v vsakdanjem življenju. Zgodbe, kot so Tristan in Izolda, Romeo in Julija, Ana Karenina, nam pomagajo razumeti sebe v odnosu do drugih in ponudijo rešitev, da nekaj, česar ne maramo, ne želimo, primerno spremenimo, se naučimo in nadgradimo.

Je po vašem dekleta lažje zazibati v romantične sanje?

Ker se ženska zaljubi z ušesi, moški z očmi, bi lahko trdili, da smo bolj vezane na besedno in duhovno raven in nas je morda lažje zapeljati z lepimi, vzvišenimi besedami. Toda besedam morajo slediti dejanja, če ne, se sanje razblinijo.

Kako pomembno je, da ljubezni ne izražamo le partnerju, ampak jo razkazujemo navzven?

Pomembno je, da drugim pokažemo, da smo v partnerskem odnosu, s tem pa tudi osebi, da jo spoštujemo, cenimo, prepoznavamo kot nam najdražjo. In seveda, da je ne razkazujemo ravno kot trofejo.

Pa v ljubezni postajamo bolj površni? Ali je ravno razmerje varno zatočišče?

Hiter ritem življenja močno vpliva na naše izražanje ljubezni v smislu, da nimamo veliko časa za ljubezenski odnos, po drugi strani pa nam ravno današnji čas dovoli izkazovanje globokih čustev, iskrene komunikacije, čas za nežnosti, ljubkovanje in seks, v katerem je pomembna obojestranska zadovoljitev. Vse to povečuje razgledanost, vzbuja občutek samospoštovanja, cenjenosti in zaželenosti.

Je danes zaradi svobode pri izbiri partnerja tudi več ljubezni med ljudmi?

Željo po svobodni izbiri partnerja so izrazili že trubadurji v 12. stoletju in devetsto let je trajalo, da se je njihova želja uresničila, pred njimi so o tem govorili že stoiki. Za svobodno izbiro istospolnega ali biseksualnega partnerja pa so se dejavno začeli boriti šele na začetku prejšnjega stoletja.

Življenje brez ljubezni je kot vrt brez sonca, ko so vse rože ovenele, je zapisal Oscar Wilde. Koliko je ljubezen pomembna za naš obstoj?

Naučiti se moramo živeti z njo kot tudi brez nje. Pri tem je pomembno živeti dobro in srečno.