Tiskane izdaje
Ljubljana – Ljubhospic bo odprl vrata 14. februarja, na valentinovo, je povedal direktor Lekarne Ljubljana Marjan Sedej, ki bo vodil tudi novi javni zavod. Prijave bodo začeli sprejemati 1. februarja, dostopne pa bodo na spletnem mestu in osebno v hiši Ljubhospic.
Ljubljana in Slovenja takšno hišo zelo potrebujeta. Zakaj traja tako dolgo? Po prvih obljubah bi morala biti odprta že septembra, nato ste dejali, da bo do konca prejšnjega leta. Slovensko društvo hospic (SDH) pa se je izselilo v začetku oktobra.
Pogovore z društvom smo začeli maja in bili smo prepričani, da bo prevladala zdrava kmečka pamet. Predvsem sem verjel, da je njihovo poslanstvo podobno našemu, ki nas pelje v ta human projekt; to je čim prej in čim bolje poskrbeti za dostojanstven odhod s tega sveta. Razočaran sem bil nad odzivom SDH, ki je danes že zgodovina in teh konfliktov ne bi bilo treba ponovno pogrevat. Dejstvo je, da smo mi to hišo pridobili šele v novembru. V projekt smo nameravali vložiti tudi določena sredstva, zato smo to hišo od MOL tudi kupili. Tako smo odgovorili vsem nejevernim Tomažem, da mislimo resno in da novem zavodu Ljubhospic omogočimo čim boljšo možnost za razvoj.
Ali se vam ne zdi etično sporno, da je občinski javni zavod, Lekarna Ljubljana, kupil hišo od občine za 2,39 milijona evrov, čeprav je pred leti zemljišče s staro hišo meščanka podarila občini prav za namen dejavnosti hospica? Zakaj ste se odločili za to? Lahko bi jo tudi najeli.
Ne, mislim celo nasprotno. Če gledamo s pravnega vidika, MOL te hiše ni izgubila, samo prodala jo je svojemu javnemu zavodu, katerega stoodstotna ustanoviteljica je. Hiša je še vedno v premoženjski bilanci MOL, ni bila odnešena, ostala je v Ljubljani. Po drugi strani pa je pomembna njena namembnost. Lekarna Ljubljana (LL) se je s pogodbo obvezala, da mora ta hiša vedno ostati v dejavnosti hospica, kot je želela občanka, ki je občini podarila staro hišo, pozneje pa je bil zgrajen ta lep center. Tudi pogodbeno smo se torej obvezali, da v tej hiši nikoli ne more biti nič drugega. Poslednja volja te meščanke je celo nadgrajena s tem, da bo prvič prišlo do profesionalizacije te dejavnosti. Mislim, da oblika društva za tako zahtevno dejavnost ni primerna.
V SDH so prepričani, da bi lahko bila hiša hospica odprta ves čas, če bi Lekarna ali občina namenili denar njihovemu programu.
Kar govorijo v društvu, nima realne teže. SDH ima stališče, da znajo to dejavnost opravljati samo oni in nihče drug. Ljubhospicu so oporekali strokovnost od vsega začetka. Z vzpostavitvijo ekipe in s poslovnim sodelovanjem z veliko hišo hospica v Londonu, Hope hospice in London, smo osvojili vsaj toliko znanja, kot ga je imelo SDH. Poleg tega se je SDH postavilo na stališče, da je lastnik gibanja hospic. To ni od nikogar. Če že govorimo o »lastnini«, to gibanje pripada tistim, ki ga potrebujejo, umirajočim. S tega vidika ne vidim zadržkov. Še vedno pa trdim, da bi sodelovanje SDH z javnim zavodom Ljubhospic obrodilo mnogotere sadove. Verjamem, da bo v določenem času, morda že letos ali v nekaj letih, potrebno tudi kadrovsko prestrukturiranje v društvu in bodo nastala nova razmišljanja in ideje. Verjetno bomo že kmalu lahko sodelovali. S tem mislim izključno na korist uporabnikov in dvig kakovosti življenja v MOL.
Že konec septembra lani ste objavili vabilo k sodelovanju strokovnega tima in prostovoljcev, ali že imate ustrezne kadre za Ljubhospic? So med njimi tudi kakšni, ki so že delali v hiši hospica pod okriljem SDH?
Z objavo razpisa smo želeli bolj transparentno delovanje zavoda, kot je bilo to v društvu. Želeli smo pridobiti najboljše kadre. Prijavilo se je 55 kandidatov, tudi nekaj prostovoljcev. Večinoma so to ljudje, ki so že delali v hiši hospica. Na ključnih pozicijah ne bo kadrovskih sprememb. Tako odpade prva dilema, ki jo je izpostavilo SDH, da smo nestrokovni in ne poznamoc dejavnosti hospica. Z vso odgovornostjo trdim, da bo raven oskrbe v Ljubhospicu kvečjemu še višja.
Ali že imate podpisane pogodbe?
Danes imamo podpisane pogodbe o zaposlitvi s štirimi, število zaposlenih bomo prilagajali polnitvi sob. Predvidoma bomo zaposlili 18 ljudi, drugi bodo pogodbeni sodelavci, podobno, kot je bilo pri SDH. Zdravstvena oskrba je bila že do tedaj v pogodbenem odnosu z izbranim zdravnikom in negovalnim osebjem, tako bomo nadaljevali še naprej.
Ali sodeluje tudi prejšnja predsednica Slovenskega društva hospic Tatjana Fink?
Da, je moja pomočnica za področje dejavnosti hospica in je že zaposlena. Zadolžena bo za vodenje hiše. Zaposlene so že tudi gospodinja, negovalka in sestra. Preostale, ki so na čakalni listi, bomo zaposlili februarja. Sam sem trenutno brezplačno direktor Ljubhospica, ki ima več dejavnosti. Zelo pomemben sektor, ki je še v povojih, bo skrbel za standardizacijo in kakovost te dejavnosti. Zaposlenih še nimamo, skrbeli pa bodo za vpetost v mednarodno okolje, predvsem z vidika prenašanja dobrih praks ter za nostrifikacijo programa. Zelo pomembno bo vključevanje v različne mednarodne projekte. Na tem področju bo veliko razpisanih mednarodnih projektov, ker se Evropa stara, zato so potrebe čedalje večje. Drugo področje predstavljata založbeni in storitveni del. Razmišljamo tudi o novih marketinških dejavnosti in projektov, ki bodo namenjene izključno financiranju osnovne dejavnosti Ljubhospica. Ne smemo pozabiti, da bo oskrba popolnoma brezplačna. Tretji oddelek pa je hiša hospica.
Omenjali ste, da bo v Ljubhospicu tudi farmacevt, kje vidite njegovo vlogo?
Moja velika želja je, da interdisciplinarni tim, ki se ukvarja z umirajočimi in njihovimi bližnjimi,razširimo z magistrom farmacije. Po raziskavah, ki sem jih spremljal, ljudem, ki imajo le še nekaj dni življenja, dajejo na desetine zdravil, ki jim v zadnjih dneh bolj škodijo in ne koristijo. Nihče pa nima toliko znanja o kombinacijah različnih zdravil kot diplomirani farmacevt. Čeprav je po znanju in izobrazbi na isti ravni kot zdravnik, je dejansko globoko podrejen zdravniškim odločitvam. V korist umirajočega in lajšanje tega prehoda bi želeli, da se nekdo strokovno ukvarja z različnimi vidiki kombinacij zdravil. To znanje ima samo farmacevt, to bo del socialno-zdravstvene inovacije, ki bo dodana vrednost celotnemu gibanju hospic. Z razvojem te vključitve bomo morda na fakulteti za farmacijo nekoč imeli tudi katedro za paliativno farmacijo. Izjave, da bomo na umirajočih testirali zdravila, so zlonamerne.
Po svetu za hiše hospica običajno skrbijo društva, cerkveni redi ali pa so del bolnišnic, domov za starejše in podobno. V Ljubljani bo edinstven primer, da bo hiša hospica delovala v okviru drugega občinskega javnega zavoda, Lekarne Ljubljana, ki je njen ustanovitelj. Zakaj ste se odločili tako?
Moje vprašanje bi bilo obrnjeno, zakaj se tako ni odločil še nihče drug in ni presekal gordijskega vozla? Tega država v 20. letih ni znala, ni hotela ali ni imela želje. Ali pa so morda krivi različni lobiji, ki so preprečevali to dejavnost v Sloveniji v korist drugih. V Ljubljani imamo vrhunsko hišo in svetoskrunstvo je, da je ob teh velikih potrebah prazna. Tragedija pa je, da nas v tej izključno humani potezi, ker smo tega finančno sposobni, ni nihče podprl. Veliko je bilo vprašanj, kaj ima LL s to odločitvijo v ozadju. Nihče nam ni čestital, da smo družbeno odgovorna organizacija, ki daje del presežka tja, kjer je to najbolj potrebno. To je tudi prispevek k ugledu našega javnega zavoda, tako bi želeli biti prepoznani.
Vaša izjava v mestnem svetu, da ste prostovoljec v hospicu, je sprožila buren odziv, pozneje se je izkazalo, da ni res, zakaj ste to takrat izjavili?
Moja predstavitev projekta v mestnem svetu je pripomogla k temu, da so ga podprli levi in desni, ta projekt je povezal pozicijo in opozicijo. Zame je prostovoljstvo vsako delo, ki daje dodano vrednost in ni plačano. Nikoli nisem izjavil, da sem prostovoljec, ker sem delal izpit in sem vpisan v register prostovoljcev. Rekel sem, da sem prostovoljec, ker sem prostovoljno, ob predaji donacije LL hiši hospica, bil dva ali tri dni v hiši hospica, kar mi je omogočilo takratno vodstvo. Tudi pozneje so bile v teh prostorih nepooblaščene osebe, tudi novinarji, ki so poskušali ugotoviti utrip hiše, pa nihče tega ni problematiziral. Ta buren odziv so načrtno vzpodbujali v SDH, ki so na temelju moje izjave želeli diskreditirati cel projekt. Če so v tem iskali kakršno koli negativno konotacijo, niso bili uspešni. Po sklepu mestnega sveta smo opravili vso administrativno, organizacijsko in pravno proceduro, vpisali Ljubhospic v register kot zavod, imenovali svet zavoda, sprejeli smo statut in program dela. Pravni temelji za organizacijo dela z vsemi pravilniki so postavljeni, zdaj nas čaka samo še tisto, za kar smo Ljubhospic ustanovili.
V SDH so, ko so hišo oktobra zapustili, opozorili, da je zamakanje ravne strehe še vedno nerešen problem. Ali ga rešujete?
To smo delno sanirali, na dolgi rok se pogovarjamo s podžupanom Koželjem, mestnim urbanistom, ki nam bo pomagal, da bi hišo na podlagi projektnih rešitev izbranih avtorjev preprojektirali in uredili normalno streho. V tistem koncu, za Golovcem, kjer je osojna stran, bo namreč vedno problem z ravnimi strehami. Poleg tega je tu tudi vprašanje kakovosti materialov, izvedbe in ponesrečeni izbor izvajalcev prek najcenejših javnih naročil, saj so streho že večkrat popravljali. Če bi uredili normalno streho, bi objekt pridobil dodatnih 300 kvadratnih metrov prostora. Tu bi radi uredili nekaj garsonjer za prostovljce iz oddaljenih krajev, da se jim ne bi bilo treba voziti. Uredili bi tudi sobe za izobraževanje, saj si dolgoročno želimo, da je Ljubhospic tudi študijska enota za razvoj gibanja hospic, kjer bi se usposabljali medicinski delavci, farmacevti, teologi, negovalci, od medicinskih sester do laične javnosti oziroma prostovoljcev.
Bo Ljubhospic namenjen samo Ljubljančanom ali vsem Slovencem?
Večkrat smo že povedali, da obstaja pravilnik z merili, ki zagotavlja transparentnost vstopa ljudi v Ljubhospic. Pravilnik smo pripravili iz treh virov: standardov SDH nismo imeli, v hiši je ostalo nekaj papirjev, črpali smo tudi iz petletnih izkušenj dobre prakse delovanja te hiše, baza pa so bili standardi londonskega hospica. Pod enakimi pogoji bodo imeli prednost Ljubljančani in občani iz krajev, kjer ima LL svoje enote. Ključna prednost pa bo odvisna od potreb in posameznega primera, ne od kraja.
Ali se bo Ljubhospic prijavil na razpis ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga pripravlja z ministrstvom za zdravje, za podelitev koncesije za oskrbo ljudi z neozdravljivo boleznijo?
Prijavili se bomo, ker verjamemo, da smo upravičeni do teh sredstev. Ne vemo pa, kakšne so možnosti in kakšna bo njihova višina. Problem je, da je gibanje hospic temna lista na zemljevidu zdravstveno-socialne oskrbe Slovenije in da bo veliko dela, da bodo znali oblikovati primerna merila. Tudi v poslovnem načrtu za letos smo del sredstev za vodenje Ljubhospica predvidevali prek koncesije. Če do tega ne bo prišlo, v LL še vedno zagotavljamo financiranje in brezplačno oskrbo. Tudi v tujini takšne hiše velik del sredstev pridobijo z donacijami. Aktivni bomo pri pridobivanju sponzorskih sredstev. LL si predstavljam kot patronatsko garancijo, da bo uravnovesila primanjkljaj donacijskih sredstev in zagotovila stabilno financiranje.
Koliko bo treba zagotavljati za normalno delovanje hiše?
Po finančnih projekcijah približno 490.000 evrov do pol milijona na leto.
Ali bo Ljubhospic pridobival zdravila in drug potreben material samo od Lekarne?
V veliki meri bomo tu poskušali doreči sodelovanje z našimi poslovnimi partnerji in zagotoviti vsaj del donacijskega materiala. Moja želja je, da bi ključni dobavitelji prisluhnili in sodelovali kot partnerji z LL tudi na bolj pomembnem področju kot je komercialno razmerje na ravni kupim–prodam.
Z ustanavljanjem LL Grosista, prodajalca zdravil na debelo, ta naložba je bila predlani ocenjena na 4,45 milijona evrov, so bili povezani spori s konkurenčnimi grosističnimi dobavitelji zdravil. Računsko sodišče je Lekarni tudi očitalo, da ga je ustanovila v nasprotju z zakonom o javnih financah. Kakšno je bilo njegovo poslovanje lani?
LL Grosist je dosegel načrtovane cilje in kot ustanovitelj sem s poslovanjem zelo zadovoljen. Vse, kar ste našteli, je čista demagogija. To so krivične, neosnovane in lažne trditve, s ciljem diskreditacije LL kot zavoda. Noben zakon javnemu zavodu ne prepoveduje ustanoviti podjetja. Iz zakona o zavodih je jasno, da je prepovedano plačno pridobivati delnice oziroma deleže, tako so hoteli zavarovati javna sredstva, da se ne trošijo in ne izgubijo. Namen zakona je zavarovati ta sredstva pred tveganji. Ustanovtev lastnega podjetja pa ni plačno pridobivanje delnic oziroma deleža, ker gre za kapitalsko naložbo tiste dejavnosti, ki jo zavod že opravlja. Nekaj mesecev po tistem, ko je bil ustanovljen LL Grosist, je celo Univerza v Ljubljani ustanavljala kapitalska podjetja, pa tudi drugi zavodi, pa o tem ni bilo govora. Nenazadnje je tretji največji grosist Farmadent v lasti Mariborskih lekarn, pa o tem ni bilo govora.Tragedija je v miselnosti in vrednotah uradništva slovenske države, ki daje možnost zaslužka zasebnim veletrgovcem, bog ne daj pa, da je pri tem lahko uspešen javni zavod. Ker smo dobri, kar je plod našega dela, znanja, volje in uspešnosti, smo trn v peti. Naš LL Grosist je naredil 60 milijonov evrov prometa na leto, to pomeni približno 10 do 12 odstotkov slovenskega trga zdravil, ki je ocenjen na približno 600 milijonov evrov. Vsi napadi so bili povezani z zasebnimi lobističnimi interesi, s ciljem zaščititi svoje kapitalske in finančne učinke.
Na Hrvaškem stanejo zdravila precej manj kot pri nas, čeprav je davek na zdravila v Sloveniji dvakrat nižji. Kako je to mogoče?
Vhodne cene zdravil so vedno rezultat pogajanj med zavarovalnico, ministrstvom za zdravje oziroma državo in proizvajalcem. Jasno je, da so največji dobički v farmacevtski industriji. Mi smo v tej verigi ovrednoteni samo z lekarniško točko, ki pa bistveno ne vpliva na razmerje v ceni, po kateri lahko dobite to zdravilo na trgu druge države. Ne samo na Hrvaškem, tudi v Avstriji so nekatera zdravila cenejša. Vendar pa slovenske lekarne v tej verigi niso bolje plačane od hrvaških ali avstrijskih, mislim, da je vrednost slovenske lekarniške točke celo nižja, kot so denimo marže v Avstriji. Pomembna je transparentnost v celotni verigi, model je mogoče preoblikovati in izboljšati. Vse lekarne največji presežek naredijo na tržnem delu, ki ne zajema zdravil, tega je pri nas približno četrtina.
Lekarna Ljubljana sodi med najdonosnejše ljubljanske javne zavode, dobiček leta 2014 je bil po izplačilu davka 1,6 milijona evrov. Tako kot v drugih občinah tudi LL vsako leto pomaga mestnemu proračunu, lani marca ste občini nakazali dva milijona evrov, koliko jih načrtujete letos?
To je zlorabljena beseda, nič ne pomagamo občini. Pravno gledano je MOL ustanovitelj LL. Po našem ustanovnem aktu in statutu je jasno določeno, da presežki prihodkov nad odhodki, če nimamo potrjenih investicijskih projektov, lahko gredo ustanovitelju. Tu ni nič spornega. Bolj sporno je, da ne morem uresničiti investicijskih projektov, ki sem si jih zastavil in da ne morem širiti lekarniške mreže. Dva milijona, ki ste jih omenili, nista šla v mestni proračun, pač pa za sofinanciranje razširitve in obnove ZD Bežigrad, kjer bomo imeli novo lekarno, s 400 kvadratnimi metri bo druga največja. Zdaj poteka projektiranje, dva milijona smo vložili v projektno nalogo, dokumentacijo in pripravljalna dela. Kako bo s presežki letos, bo odvisno od rezultata in od investicijskih načrtov, ki jih imamo kar nekaj. Potem pa bo to stvar presoje ustanovitelja, sveta zavoda in uprave.
Ministrstvo za okolje in prostor, MOL in Lekarna Ljubljana naj bi ustanovili sklad za sanacijo vodovarstvenega območja Jarški prod, kjer je črpališče, ki zagotavlja četrtino vode v sistemu ljubljanskega vodovoda. Od 70. let so na to območje odlagali različne odpadke, tudi nevarne, v letu 2007 pa še zemljino iz gradbene jame v Stožicah. Koliko bo prispevala LL? To vprašanje je še posebno aktualno letos, ko je Ljubljana Zelena prestolnica Evrope.
Ti podatki ne držijo, mi nismo ustanovitelji niti partnerji v tem projektu. Znano mi je, da je bil ustanovljen sklad za sanacijo azbestnih streh. LL je takrat, še pred mojim prihodom v MOL, usmerila sredstva v ta projekt, ki preprečuje škodljiv vpliv na zdravje in sovpada s poslanstvom LL. Sicer pa smo donatorji tudi različnim društvom, kulturnim ustanovam, športnim ekipam in drugim.
Kako se obnese lanska novost, elektronski recepti?
S porodnimi težavami, mislim, da so zdravniki celo bolj zmedeni. To je velik napredek k posodobitvi zdravstvenega sistema v Sloveniji. Na dolgi rok je to dober način poenostavitve, preglednosti in učinkovitosti celotnega sistema, ki obenem ščiti osebne podatke. Pri nas nimamo velikih težav, čeprav sem v klipingu bral, da jih imamo. Ves čas beležimo zadovoljstvo uporabnikov z našimi storitvami in v tem obdobju nismo doživeli nobenega negativnega vidika ali napadalnega odziva zaradi uvedbe e-receptov. Lani smo izdali skoraj tri milijone receptov, letos jih načrtujemo še več, kar pomeni, da povprečen Slovenec vsaj enoinpolkrat leto in pol pride v LL. Zaposlujemo več kot 200 magistrov farmacije, kar pomeni znanje, bogastvo in moč. Moja srčna rana pa je, da ministrica za zdravje po dveh letih še ni našla časa, da bi me sprejela, kljub pomenu LL.
