"Ljubljana bo do 2014. težko prišla med prvih deset"

Ljubljana – Tjaša Ficko je zvesta sodelavka Zorana Jankovića še iz časa njegovega vodenja Mercatorja. Nekdanja vodja odnosov z javnostjo Mestne občine Ljubljana je pred dvema letoma postala peta podžupanja, ki naj bi skrbela za prepoznavnost Ljubljane in korporativno komuniciranje, se pravi naj bi na neki način izpolnjevala županove obljube, da se bo Ljubljana na Mercerjevi lestvici kakovosti življenja prebila med prvih deset na svetu.

Dve leti mineva, odkar ste nastopili funkcijo podžupanje. Kako bi ocenili vaše delovanja kot podžupanja?

Dinamično. Iz osnovne ideje o krepitvi blagovne znamke in prepoznavnosti mesta se sproti odpirajo novi izzivi. Človek na začetku zmotno misli, da potrebuje manj časa, nato pa preseneti vseobsegajoča prisotnost mesta. Bom pojasnila. Blagovno znamko razumem kot obljubo. Če kot mesto dajemo obljubo in želimo krepiti njegov ugled, je to izjemna odgovornost, saj je vse odvisno od izkušnje uporabnika. Če je ta skladna z obljubo, pomeni, da gremo v pravo smer. Torej, če obljubljamo mesto, ki skrbi za čistočo in urejenost, ni dovolj delo sodelavcev v Snagi in da župan po pločnikih pobira papirčke. To zavezo moramo ponotranjiti vsi, ki živimo in delamo v Ljubljani. Tudi sosed, ki je še včeraj odložil smeti v gozdu, in prijateljica, ki vsak dan odvrže cigaretni ogorek iz avtomobila. Zato to, kar počnemo, vidim kot dolgoročno in zahtevno nalogo.

Ljubljana je torej po vašem že blagovna znamka?

Absolutno. Krepi svojo vidnost in pridobiva moč, kar je navsezadnje vidno tudi v nagradah, ki jih prejemamo. Zmeraj več je mednarodnih priznanj, ki so pomembna, z njimi pritegnemo pozornost tujine. Imamo pa pred seboj še dolgo pot.

Pa poglejmo rezultate letošnje Mercerjeve lestvice. Cilj, ki ste ga napovedovali tudi sami, je precej ambiciozen, in sicer da bo Ljubljana do leta 2014 prišla med prvih deset mest na svetu. Kljub temu smo že drugo leto zapored pristali šele na 75. mestu.

Cilj je absolutno zelo ambiciozen, a s tem se ne obremenjujem preveč. Menim, da je pot celo bolj pomembna kot sam cilj. Osnovna ideja je namreč krepitev kakovosti življenja v mestu, ta lestvica pa je zgolj nekaj, kar smo si zadali, da bomo spremljali. Res je, da se v zadnjem letu nismo povzpeli. Podrobnih rezultatov tudi sama še nimam, tako da ne vem, ali smo dobili tudi enako število točk. Ampak padli pa tudi nismo, kot se je zgodilo nekaterim drugim mestom, tako da je že to dobra novica. Kot rečeno, prednost dajem sami poti do večje kakovosti.

A do leta 2014 kljub temu ne bomo med prvimi desetimi, je tako?

Težko. Med prvimi petdesetimi mesti v zadnjih treh letih ni bilo novih mest.

Dunaj ostaja prvi?

Tako je, tudi letos je na prvem mestu.

Kaj pa ima Dunaj, česar mi nimamo?

Marsikaj. Ima slabih 12 milijard letnega proračuna, kar je 40-krat več, kot ga ima Ljubljana, in le šestkrat več prebivalcev. To ni izgovor, zgolj dejstvo. Ima pa seveda tudi dolgo tradicijo mesta z visoko kakovostjo življenja. Kot takšno je na svetovnem zemljevidu že več stoletij. Včasih se od Ljubljane čez noč pričakuje preveč.

No, pričakuje se tudi zato, ker se obljublja.

Seveda in prav je tako. Sama kritike ne vzamem kot nekaj slabega. Imamo pričakovanja prebivalcev in medijev, v upravi se tega zavedamo. Pričakovanja so tudi spodbuda za nas. Če imamo skupen ambiciozen cilj, je to prava pot.

Kaj pa, če pogledamo ostala mesta – tista, ki so nekaj deset mest pred Ljubljano? Kaj Ljubljani manjka?

Vsekakor je pomembna zgodovinska prisotnost, mednarodna prepoznavnost mesta. Pred nami sta v tem delu Evrope, tako na Mercerjevi lestvici kot na lestvici kongresnega turizma Praga in Budimpešta. Če smo še pred petnajstimi leti rekli »Ljubljana, Slovenija«, so to mnogi zamenjali za Slovaško. Razumljivo, navsezadnje smo mlada država. Praga in Budimpešta sta dalj časa prestolnici, zato tudi prepoznavnejši. Neodvisno od lestvic pa je za prebivalce pomembna predvsem kakovost življenja. Infrastruktura, tudi komunalna, ki jo je še treba dokončati. To so osnovne stvari. Velik izziv v Ljubljani je promet, kar se prav tako ne da urediti čez noč, pa je bilo že veliko narejenega. Ko se bodo vse točke, ki jih izvajamo, sestavile, bo še bolj viden tudi rezultat.

Obrazložitve rezultatov, ki so jih podali ocenjevalci lanskoletne Mercerjeve lestvice, so bile, roko na srce, v določenih točkah nekonsistentne. Takrat ste napovedali, da boste ocenjevalce prosili za obrazložitev teh nekonsistentnosti. Ste dobili kakšne odgovore?

Sledijo metodologiji, ki je podrobno ne poznam in ne sodim. Strinjali so se, da jim pošiljamo informacije o Ljubljani. Vodjo projekta sem povabila v Ljubljano, da bi mesto spoznal osebno in bližje. So ocene, s katerimi se sama težko strinjam. Na nekatere dejavnike ne moremo vplivati. Takšno je na primer podnebje. Na slabšo oceno za kakovost vode pa odgovarjam, da v Ljubljani pijemo kakovostno vodo iz pipe in smo na to ponosni. Takšnih točk je še nekaj.

Katere?

Kulturne prireditve in kulturna ponudba – tu bi Ljubljana zaslužila več točk. Obrazložitev pravi, da bi lahko bila bolj raznovrstna in mednarodna. Seveda, zmeraj. Ampak če omenim samo naš Festival Ljubljana, ki vse to ima, se s točkami ne morem strinjati. Tudi če ga primerjamo z Dunajem. Sama bi priporočala dodaten kriterij: velikost mesta. Če štejemo gledališča, festivale, kinematografe in predstave, je to seveda odvisno od velikosti, od števila prebivalcev, uporabnikov. V Ljubljani ne more preživeti toliko ponudbe kot v New Yorku. Tudi področje izobraževanja v Ljubljani zasluži višjo oceno. Verjamem, da je upravičena slabša ocena zaradi letalskih povezav. Na tem bo treba še delati.

Katera mesta ste v tem letu obiskali kot primere dobrih praks? Kje vse ste predstavljali Ljubljano?

Ljubljano smo predstavili v okviru kandidature za Zeleno prestolnico Evrope 2015, takrat sem obiskala Vitoria-Gasteiz, ki je ravno v teh dneh predal zeleni naziv Nantesu. Tam smo si ogledali nekaj dobrih primerov. Morda je subjektivno, ampak prepričana sem, da lahko Ljubljana konkurira Vitoria-Gasteizu. V sklopu kandidature sem Ljubljano predstavila tudi v Bruslju in bila presenečena nad odzivom drugih mest, saj so za naše mesto pokazali veliko zanimanja. Podobno pred tremi tedni v Barceloni na svetovnem kongresu pametnih mest na predstavitvi evropske nagrade za urbani javni prostor, s katero se Ljubljana ponaša od letošnje pomladi.

Kaj te nagrade pomenijo za mesto? Kaj imamo meščani od tovrstnih nagrad?

Posredno veliko. V prvi vrsti gre za krepitev blagovne znamke in vidnost, prepoznavnost mesta, ki se nato kaže v tekmi za prebivalce, turiste, študente, investicije, mednarodne dogodke. Tekmujemo pa tudi, da preverimo, kje smo v primerjavi z drugimi. Začeli smo precej ponižno, nato pa kmalu spoznali, da smo dovolj dobri, da nagrade v resnici tudi osvojimo. Danes smo bolj samozavestni, ponosni na dosežke. Je pa to tek na dolge proge.

Katera nagrada vam največ pomeni?

Nagrada za urbani javni prostor za prenovljena nabrežja Ljubljanice. Najbolj kriv zanjo je podžupan Janez Koželj. Prijavljenih je bilo 347 projektov iz 36 držav. Komisija si je mesta ogledala brez predhodne najave, popolnoma anonimno. Nihče ni mogel vplivati na strokovno presojo. Zato se mi zdi ta nagrada res pomembna.

Katera pa je tista nagrada, ki bi jo še hoteli osvojiti?

Evropska zelena prestolnica. Lani je naslov za las izgubil Bristol, ki je letos znova prijavljen. Prepričani so, da bodo zmagali, za Ljubljano pa upam, da nam uspe priti med finaliste.

Ne moremo mimo protestov. Kako vplivajo na Ljubljano kot blagovno znamko in na Ljubljano v očeh drugih?

Če upoštevam kriterije Mercerjeve lestvice, med njimi je tudi varnost, lahko zaradi demonstracij kakšno točko prihodnje leto izgubimo. Osebno bi raje videla, da se ljudem ne bi bilo treba sprehajati mimo policijskih maric. Sicer pa mirne proteste, kot legitimen način izražanja nezadovoljstva, absolutno podpiram. Ljubljana, tudi po uradni statistiki, velja za zelo varno mesto in vesela bi bila, če takšna tudi ostane.

Za konec poglejva še Ljubljano pred dvema letoma, ko ste nastopili funkcijo, in Ljubljano danes.

Prejeli smo več nagrad, kar je dokaz, da so številni projekti, ki jih izvajamo v dobro naših prebivalcev, opaženi. Sama sem ob koncu leta vsakič navdušena nad tem, kar počne velika mestna družina. Menim, da zelo napredujemo, kar ne pomeni, da ni nobene napake. Ne počivamo na lovorikah, vztrajno krepimo kakovost življenja v mestu.

Kje bo Ljubljana leta 2020?

V svetu še bolj prepoznavna in še bolj zaželena destinacija. Ne le za turiste, ampak tudi na drugih področjih. Zelena, čista in varna kot danes. Zanimiva za investicije, obiskovalce, mednarodne študente … In prijetna za življenje. To je moja želja in menim, da gremo v pravo smer.