Ljubljana, zvezda reklamnih oglasov

Ljubljana – Zaradi vse več vlog za izdajo dovoljenja za snemanje komercialnih reklamnih oglasov na javni površini je ljubljanska mestna občina z januarjem letos uvedla nove takse. Kljub 800 evrom, kolikor morajo za snemalni dan producenti po novem plačevati za posamezno lokacijo v središču mesta, pravijo, da imajo z občinarji korekten odnos.

Nasmejana družina v okretnem avtu prestižne znamke dinamično vijuga po ljubkih mestnih ulicah. Brzi po ozki cesti v soteski, po kateri teče turkizna reka, in zapelje na zeleno jaso, kjer ob avtu piknikuje s prekrasnim razgledom na s soncem obsijane hribe. Avto zdrvi mimo prostranih polj in pašnikov in se naenkrat zapelje po plaži, kjer vesela družina s psom v sončni zahod steče v morje. Tak bi bil lahko sinopsis za oglas, ki sporoča kupcem, da jih bo prav ta avtomobilska znamka osrečila, kot družino iz reklame.

Pri tem pa ni pomemben samo produkt, ki ga oglas trži, ampak tudi lokacije, ki ga pokažejo v najlepši luči. V bazah iskalcev lokacij je nešteto slik, med katerimi se naročnik, pogosto tujec, odloča, kje bo njegov artikel še posebej izstopal. Velikokrat jih prepričajo slike Ljubljane in Slovenije, kjer je poleg turističnega klišeja »majhna, ljubka in prijazna« predvsem pomembno dejstvo, da so urbane in ruralne lokacije, morje in gore, razmeroma blizu in lahko dostopne. Takrat najamejo lokalno produkcijsko hišo, ki uredi vsa dovoljenja za snemanje in z najeto lokalno ekipo posname oglas.

Dobra storitev za dobro ceno

Produkcijskih hiš, ki se ukvarjajo skoraj izključno z reklamnimi oglasi, je v Ljubljani okoli deset (sedem jih redno sodeluje s tujimi naročniki). In nihče se ravno ne pritožuje, da nima dela. Zadnja leta je povpraševanje po snemanju v Ljubljani namreč precej naraslo. MOL sicer ne vodi statistike števila izdanih dovoljenj, vendar vsi sogovorniki zatrjujejo, da je snemanja v Ljubljani precej več kot nekoč. Da je razlog za to poceni storitev, je splošno napačno mišljenje. »Za Slovenijo to že dolgo ne velja več. Tujci prihajajo snemat k nam, ker dobijo dobro storitev za dobro ceno,« pravi Rok Ban, direktor produkcijske hiše za oglase pri nas – Bas production, ki v večini sodeluje z naročniki iz Londona, Pariza, Hamburga, Stockholma in Züricha, s katerimi snema oglase za blagovne znamke, kot so Jaguar, Ford, Audi, Mercedes, Nivea in McDonald's.

Pri reklamah sicer redko povprašujejo po konkretnem mestu, ampak bolj po lokacijah, ki vzbujajo atmosfero urbanega, modernega, srednjeveškega, poslovnega ...

Manjka nam moderne arhitekture

In vse to ponuja Ljubljana, je prepričan Mitja Senčur iz produkcije Comrad Film, ki oglase snema izključno s tujimi klienti. »Stari del mesta s prenovljenimi fasadami in urejenimi trgi je vizualno zelo privlačen. Veliko snemamo na Gornjem trgu, Ciril-Metodovem trgu s stolnico v ozadju, pa Novem trgu, kjer se na eni strani odpira pogled proti vodnjaku in gradu, na drugi pa proti Nuku. Velikokrat so naročnikom, posebej Nordijcem, všeč Murgle, naselje ljubkih, nizkih hišic iz opeke z drevoredi. Tudi interierji so zanimivi – stara meščanska stanovanja z visokimi stropovi omogočajo lažje snemanje. Za poslovno, moderno arhitekturo gremo pred gospodarsko zbornico, Smelt, Kristalno palačo – sicer pa nam moderne arhitekture manjka. Če scenarij zahteva videz Pariza oziroma kakšno grandiozno arhitekturo, jih peljemo v Trst ali Torino,« našteva Senčur in doda, da se včasih Ljubljana z nekaj režijske spretnosti in čarovnije v postprodukciji preobrazi v marsikatero svetovno prestolnico, od Prage, Budimpešte, celo New Yorka.

Producentom na voljo vse javne površine

Ti oglasi so pogosto namenjeni za tuje trge in jih pri nas niti ne vidimo. Zato pa smo prestolnice iz vseh mogočih kotov vajeni v oglasih domačih podjetij. Maruša Lužnik Požlep, izvršna producentka in partnerica produkcije Kinomotel (nekdanji Propeler oziroma Pakt Media), ki približno polovico oglasov za slovenske telekomunikacijske operaterje, banke, pivovarne in zavarovalnice posname v središču mesta, pravi, da je snemanje tu, posebej po novi prometni ureditvi, postalo logistično bolj zapleteno. Da bi imela ekipa, ki ponavadi šteje okoli 30 ljudi in več tovornjakov s tehnično opremo, nemoten dostop do lokacije, morajo kakšno ulico povsem zapreti. Zagotoviti si morajo parkirne prostore neposredno ob kraju snemanja, urediti obvoz, nadomestna parkirišča za stanovalce in najeti varnostnike, da ustavljajo in usmerjajo pešce in vozila. Za vse to pa je treba dobiti dovoljenja na občini. Načeloma so producentom na voljo vse javne površine MOL.

Sinergija med občino in produkcijami

Vsi sogovorniki ugotavljajo, da se je odnos mestne občine do snemalnih ekip, odkar je število snemanj v mestu naraslo, precej izboljšal. »Med mestom in produkcijami vlada korekten in učinkovit odnos. Dojeli so naravo našega posla, da na dovoljenja ne moremo čakati osem delovnih dni, ampak včasih odgovor potrebujemo z danes na jutri,« pripoveduje Mitja Senčur. Maruša Lužnik Požlep pa dodaja: »Odkar se je domači trg po krizi stabiliziral in se spet več denarja vlaga v oglaševanje, ima občina večji posluh za ta vidik gospodarske dejavnosti. Stvari so se sistematizirale, pravila so bolj jasna, kontakti so znani, roki odgovorov tudi. Če se držiš dogovorov ter plačaš takso, so zelo kooperativni.« Na MOL pravijo, da producentom, skladno s svojimi pristojnostmi in možnostmi, radi pomagajo pri uspešnem snemanju.

Za korektno sodelovanje so bili reklamarji pripravljeni sprejeti tudi precejšnje zvišanje taks za dovoljenja za snemanje v mestu. Do nedavnega je bila upravna taksa za pridobitev dovoljenja za snemanje v mestnem središču 22,66 evra, odvisno od števila lokacij je produkcija morala odšteti še največ tisočaka za elaborate (urejeni obvozi, parkiranje, signalizacija, varnostna služba ...), ki jih pripravljajo pristojni občinski oddelki. Zdaj poleg omenjenih stroškov produkcije plačajo še dovoljenje za snemanje komercialnih oglaševalskih spotov na javni površini v središču, ki stane 800, zunaj središča pa 500 evrov na dan. (Snemanje filmov je po odloku o posebni in podrejeni rabi javnih površin oproščeno plačila uporabnine.)

»Glede na vse več snemanj v Ljubljani in posledično več pritožb stanovalcev lahko razumem uvedbo takse za snemanje na javnih površinah, saj verjetno tako lažje pojasniš meščanom, kaj ima mesto od tega,« pravi Rok Ban, a dodaja, da je ukrep nekonsistenten z dosedanjim korektnim odnosom občine do filmarjev: »Ukrep po drugi strani pošilja napačen signal. Mesta, ki veljajo za prijazna do filmskih ekip, za snemanje na javnih površinah ne uvajajo taks. Zavedajo se namreč, da ima prihod filmske ekipe v mesto že sam po sebi velike finančne učinke. Zato se prej trudijo filmarje pritegniti z različnimi davčnimi olajšavami.«

Ne glede na to ali snemajo v Ljubljani, imajo produkcije v mestu svojo bazo. Običajno naročnike nastanijo v enem od hotelov tudi za več tednov. »Bas production je največji kupec storitev hotela Union. Samo lani smo imeli skoraj 3800 prenočitev – ena firma, v enem hotelu, v enem letu. Že turistična taksa nanese nekaj denarja. Poleg tega je naš 'turist' človek z nadpovprečnimi prihodki in zato v mestu tudi nadpovprečno troši.«

Po besedah Mitje Senčurja iz Comrad Filma, ki je v istem hotelu prav tako pomemben zakupnik sob, je nezanemarljivo še to, da po nekaj tisoč evrov zaslužijo tudi nekateri meščani, ki za potrebe snemanja oddajo svoje stanovanje.

Ljubljana nekonkurenčna Trstu?

Preden so na mestni občini izdali novo uredbo, so se z reklamarji sestali in prisluhnili njihovim pomislekom in pripombam. Te so letele predvsem višino takse in specifiko posameznih lokacij. »Četudi recimo snemaš v zasebnem stanovanju in za lokacijo že plačaš lastniku, moraš plačati še občini za zasedanje javnih površin, kjer parkira tehnična ekipa, čeprav ne gre za zaporo ceste,« razlaga Senčur.

Zavoljo doslej dobrih odnosov z občino se producenti sicer niso preveč pritoževali. A na naše vprašanje, ali lahko taksa negativno vpliva na snemanje v mestu, je Rok Ban jasen: »Zaradi tega produkcijske hiše ne bodo nič manj delale, lahko pa se zgodi, da bodo manj delale v Ljubljani. Gre za preprost račun, pri katerem Ljubljana izgubi v konkurenci z najbližjim mestom, kot je Trst, ki daje javne površine za snemanje zastonj.«