Ljubljanapolis: Jazzovska pomlad, ki je pognala zvončke in trobentice

V Klub Cankarjevega doma 23. februarja prihaja drugi festival slovenske jazzovske ustvarjalnosti, poimenovan Zvončki in trobentice. Vsak s svojo zasedbo bodo svojo novo glasbo igrali pianist Rok Zalokar, saksofonist Jaka Kopač in basist Robert Jukič. V Štihovi dvorani pa bo trenutek v dolgoletnem ustvarjanju predstavila skupina Litošt. Z Boštjanom Simonom, tretjino tria, saksofonistom iz Solkana, članom komisije za glasbo na ministrstvu za kulturo in učiteljem saksofona v Novi Gorici, smo preverili temperature jazzovske pomladi.

Zalokar študira v Rotterdamu, Jukič je študiral v Gradcu, Kopač na Finskem, vi pa v Amsterdamu. Ne vemo, kako se bo odločil prvi, a preostali ste se po študiju vrnili v Slovenijo. Kakšen je bil vaš skok v profesionalno življenje?

Na Nizozemskem je bila država svojčas precej naklonjena mladim, ki so po diplomi iskali službo. Glasbenikom, ki so tam končali študij, podelijo subvencije – v mojem času so znašale 640 evrov na mesec. Pogoj je bil le, da si odprl s. p. in na koncu leta prikazal dobiček v višini 2500 evrov. Drugo leto se je moral ta znesek povišati na štiri tisoč evrov, potem na šest. Po treh letih naj bi se tako vsak diplomiran umetnik finančno osamosvojil, skok iz študentskega v profesionalno življenje pa je bil tako manj boleč. Meni je to uspevalo dve leti. Potem pa sem se iz osebnih razlogov preselil v Berlin in od tam v Ljubljano.

V Amsterdamu je bila scena verjetno bolj razgibana kot pri nas. Ste že tam začrtali svobodno smer, ki ji sledite še danes?

Že v Amsterdamu in tudi v Berlinu sem bil del improvizacijske scene, a izkazalo se je, da ni mogoče delovati v stalni zasedbi, saj se je večina študentov po študiju odselila. Nestanovitno ozračje mi je nekaj časa ustrezalo, potem pa sem si zaželel ustvarjati z istimi glasbeniki na dolgi rok. Ko sem se preselil v Ljubljano leta 2011, mi je Vitja Balžalorsky predstavil projekt Litošt. Takoj sem se zaljubil v ta zvok, potem pa še v igranje bobnarja Bojana Krhlanka. Skupna zgodba je začela počasi zoreti.

Litošt je izraz, ki ga Milan Kundera opiše kot trpljenje ob spoznanju lastne nemoči, nesreče. Je to občutje, ki ga poskušate izraziti v glasbi?

Beseda je tudi po mnenju Kundere neprevedljiva. Stanje ilustrira s situacijo oziroma občutkom, ki preplavi fanta, ko ga dekle premaga v plavanju in jo on zaradi sramu in frustriranosti udari. Koncept zasedbe Litošt je zvočno raziskovanje na meji med kompozicijo in improvizacijo. Vitja in jaz ne uporabljava svojih matičnih inštrumentov, torej kitare in saksofona, pač pa živo elektroniko, sintetizatorje. Že zato ne moreva posegati po znanem repertoarju oziroma vokabularju, ki sva si ga zgradila med šolanjem, pač pa z drugimi idejami. Ena med njimi je elektronsko reinterpretiranje akustične realnosti v smislu »augmented reality« ali obogatene, dopolnjene resničnosti. Z reakcijo na dogajanje v določenem trenutku ustvariš nove dimenzije, nove situacije realnosti in tako vplivaš na sam potek dogodkov v glasbi. V tem raziskovanju pa se srečamo tudi s tehničnimi težavami in včasih res občutimo to, kar označuje beseda litošt.

Nekaj takega ste počeli tudi v neglasbenih, življenjskih situacijah. Sodelovali ste z Zavodom Boben in lajna, ki je z organiziranjem festivalov poskušal mlade glasbenike postaviti na domači zemljevid.

V času, ko sem se vrnil v Ljubljano, se je s študija v tujini začela vračati moja generacija. Naenkrat je bila Ljubljana polna mladih glasbenikov in vsak dan se je v mestu igral jazz. Leta 2012 smo doživljali nekakšno jazzovsko pomlad. Energije so trčile z naelektrenim kulturnim in političnim ozračjem, ki nam ni ravno na široko odprl vrat. Zato smo se na to odzvali s samoiniciativnostjo in vzporedno z uradnimi festivali in koncerti, ki niso posvečali pozornosti mladim ustvarjalcem (z izjemo nekaterih), organizirali svoj festival. Želeli smo odpreti sceno, pokazati ustvarjalnost.

In očitno vam je uspelo to realnost dopolniti. Zdaj so uradne strukture bolj naklonjene mlajšim generacijam. Del novosti bo predstavljen na Zvončkih in trobenticah, del na Jazz Festivalu Ljubljana poleti. Letos bo na obeh dogodkih predstavljenih kar osem novih slovenskih projektov.

Posledica samoiniciativne angažiranosti mladih je bila tudi to, da so jo zaznale uradne strukture, kot je ministrstvo za kulturo, ki zdaj jazz glasbenikom naklanja več pozornosti v obliki delovnih štipendij in podpore posameznim projektom. Zvončki in trobentice niso toliko prikaz ustvarjalnosti mlade generacije, ampak bolj tiste sredinske, ki že nekaj časa ustvarja in ima za sabo že nekaj albumov. Gre torej bolj za pregled aktualnega dogajanja kot pa predstavitev svežih imen. Jazz festival Ljubljana pa s sodelovanjem s Konservatorijem za glasbo in balet – z igranjem na spremljevalnih dogodkih dijaki dobijo vstopnice za jazz festival – skrbi tudi za vzgojo mlade publike.

Od jazzovske pomladi 2012 je preteklo veliko zim in lokali, ki so gojili živo glasbo, so zaprli svoja vrata. Pravega jazz kluba nimamo, kaj to pomeni za mladega glasbenika? Ga lahko prevzame litošt?

Z vzgojnega vidika je za mlade generacije jazz glasbenikov to, da nimajo kluba ali prostora zase, naravnost katastrofalno. Menim, da je javno glasbeno šolstvo v Sloveniji na zelo visoki ravni in celo bolj razvito kot drugod po Evropi. Zato je Slovencem tudi laže prodreti na konservatorije po Evropi in ZDA, ker imamo dobro podlago. Začne se zgodaj in sistematično. A v obdobju, ko šolanje končuješ, je enako pomembna tudi neformalna izobrazba – na odru, med igranjem z boljšimi in slabšimi od sebe. Če nimaš reference, nekoga, ki je boljši od tebe in ti to vsak teden pred publiko dokaže tudi na odru, nimaš iniciative, da bi presegel samega sebe. Tako glasbenik razvija svoj slog, lahko pa nastane tudi kolektiven slog. Pri nas tega ni. Morda se bo čez čas pokazalo, kakšno škodo je to povzročilo mlajšim generacijam.