Ljubljanapolis: Lov za lepimi in prijaznimi trenutki

Dramatična s temnimi oblaki, ki drsijo nad Plečnikovimi arkadami. Mladostna v hitrem koraku sprehajalcev. Moderna v odsevu steklenih velikanov, ki se pnejo v nebo. Ležerna ob pogledu na ljudi, posedajoče na nabrežjih, ki zadovoljen obraz nastavljajo soncu. Taka je Ljubljana fotografa Joca Žnidaršiča, ki je s svojo deseto knjigo po vrsti zaokrožil tudi mestno trilogijo.

Prihajate sicer iz Šoštanja. Je Ljubljana tudi za vas kraj ljubezni, kot v uvodu zapiše Matjaž Kmecl?

Ljubljana je simpatična. Všeč mi je, rad jo imam. Priznam. Sprehajanje po mestu me osreči. Če sem doma, grem vsak dan iz Kosez vsaj za eno uro na sprehod po mestu. Ko sem kje drugje, pa jo zelo pogrešam. Predvsem imam rad njene ljudi. Velikokrat jih samo opazujem. Sedim več ur in gledam, kako hodijo po svojih opravkih, se srečujejo, posedajo, klepetajo, se smejijo … Nekoč sem to počel samo v drugih mestih. A sem ugotovil, da je Ljubljana lahko enako zanimiva.

Vas ne motijo trume turistov, ki se v zadnjem času zgrinjajo v mesto?

Sploh ne. Tudi oni mu dodajo energijo in svetovljanstvo. To so veseli obrazi. Presenečeni nad lepoto mesta.

Kaj pa Ljubljančani? Bojda se ne maramo fotografirati …

Prekletstvo fotografa je, da vsak takoj opazi, ko nastaviš fotoaparat. In Ljubljančani, ne vem zakaj, tega ne marajo. Kar je svojevrsten paradoks, glede na to, da nenehno snemajo selfije. Opazil sem, da so glede fotografiranja precej bolj občutljivi kot prebivalci drugih mest. Kaj bi dal, da bi bil neviden. Da bi lahko, to kar vidim, odtisnil na fotografski papir, ne da bi kdo opazil, se ujezil, zmedel ali začel pozirati. Večino portretov Ljubljančanov sem zato naredil z »rorom«, s teleobjektivom, da jih nisem zmotil.

In jih ujeli naravne, brez lažne fasade. Kakšna je identiteta Ljubljančanov?

Ljubljančani so trmasti, vztrajni. V knjigi je slika mamice, ki poriva voziček z otrokom v snežnem metežu. V športu so neustrašni, zagrizeni hribolazci, rekreacijo jemljejo z vso resnostjo, kar se vidi predvsem na bližnjih vzpetinah in zelenem prstanu – Poti spomina in tovarištva, ki sem ji posvetil prejšnjo knjigo. So pa tudi veliki ljubitelji umetnosti. Znajo uživati. Vzamejo si čas za druženje, kavice, oddih. Ob listanju knjige bo človek dobil vtis, da je to lepo in prijazno mesto.

Pa je to realna slika? V vaši zgodbi ni prostora za žalostne, utrujene obraze s senčne strani mesta.

Vse je odvisno od človeka, ki gleda skozi objektiv. Kako si naravnan, ko se odpraviš v mesto. Na sliki se pozna, ali greš skozi življenje s pozitivno ali z negativno energijo. Jaz se ne dam.

Po dežju ostanejo samo luže in še te imajo na izbranih fotografijah svoj čar?

Ob pogledu na lužo bi kdo pomislil, poglej, odtok ne požira, ali slaba cesta. Jaz pa vidim lepoto v luži. Odsev oblakov, sonca in barvitih fasad v njej …

Vse je odvisno od perspektive. Tudi vaše panorame niso tipične razglednice. Mestno veduto se trudite prikazati z drugega zornega kota, ki v znani prizor vnese novo zgodbo.

Nočem, da zveni pretirano ambiciozno, ampak mestu sem se trudil vdahniti dušo. Ne domišljam si, da so to umetniški presežki, rad v sliki podam tudi informacijo in iz serije fotografij sestavim zgodbo. Ljubljanskega gradu nisem hotel slikati z nebotičnika, kot je to običajno. Hotel sem ujeti več zelenja v ospredju. Pogled na Slovensko cesto je nekoliko drugačen iz ateljeja arhitekta nad Riom in z druge strani, kjer sem se pri Šestici povzpel na premično dvigalo in si pri tem na cestni svetilki skoraj razbil glavo (v smehu). Izrezi na trgih so slikani s teleobjektivom z Gradu. Pogled na Trubarjevo pa z balkona Toneta Pavčka.

Tudi prva fotografija s silhueto zmaja je neobičajna, kje ste jo ujeli?

Zmaje na Zmajskem mostu vsi slikajo na isti način. Jaz pa sem hotel ujeti še kaj zanimivega v ozadju. Ta fotografija je bila posneta pred leti z balkona bližnjega stanovanja moje prijateljice. S fotografijo pa je povezana tudi neka druga zgodba. Nekoč sva se po Mariboru sprehajala s kolegom Tomijem Lombarjem, in ko sva šla mimo poslovalnice neke avstrijske banke, me je opozoril na fotografijo, ki je visela na steni. Bil je zrcalno obrnjen motiv mojega ljubljanskega zmaja. Vprašal sem jih, kje so jo dobili – do takrat je bila namreč objavljena samo v eni od monografij in na razglednicah. Trdili so, da jo je posnel svetovno priznan fotograf, boljši od mene. Toda ko sem jih izzval, naj dokaže, da je fotografija njegova, tega seveda ni storil. Odšteli so mi bogat znesek za avtorske pravice.

Lombar, Družnik, Pivk, Vogel, Šipić, Vidic, Vukelič in drugi fotoreporterji Dela so vam odstopili nekaj svojih fotografij za to monografijo. Tako so tudi oni prispevali k mozaiku obraza Ljubljane.

Želel sem, da izid knjige zaznamuje obdobje, ko je Ljubljana postala zelena prestolnica Evrope. Nekaj fotografij pomembnih dogodkov mi je manjkalo, ker jih, odkar sem v pokoju, ne obiskujem več profesionalno. Tako sem na primer na Mahlerjevem koncertu na Kongresnem trgu sedel med tisto množico brez fotoaparata. Norel sem! Čeprav sem imel dobre sedeže, sem vstal in se pomaknil v zadnje vrste, da sem užival v tem pogledu – publika, tisoč nastopajočih, zadaj pa osvetljen grad. Takega pogleda ni na svetu. Potem sem ga našel na fotografiji Dunje Wedam, ki fotografira za glasilo Ljubljana in je za knjigo prispevala še veliko drugih slik.

Kako ste sami doživljali delo fotografa in urednika na Delu?

Ko sem bil urednik, fotografom nisem pustil, da sedijo v pisarni. »Pojdite ven in opazujte, iščite,« sem jim rekel. Žal mi je bilo, da tedaj sam nisem imel časa, da bi se potikal po mestu in iskal motive, zanimive prizore, ljudi. Tako kot je to počel Henri Cartier-Bresson. Da bi šel na lov. Na lov za trenutki.

Katere fotografije so boljše, take, ki se poklopijo po naključju, ali tiste, za katere se je treba bolj potruditi?

Včasih se ti »prikaže Marija« in si vesel, da imaš ravno fotoaparat pri roki. Ali pa vsaj telefon. Dve sliki v knjigi sem posnel kar z mobilnikom. Ko gre zares, pa se je treba opremiti, več aparatov, več objektivov, stativi. In trdo delati. Ko si na preži, je veliko odvisno tudi od sreče. Slik s Prešernovega trga imam nešteto, a le ena je taka, da so na njej ravno prav razporejeni sprehajalci in ima hkrati še lepo svetlobo. Vedno sem pozoren na kompozicijo v sliki. Da je razmerje med arhitekturo in ljudmi ravno pravšnje. Trudim se fotografiji dati novo razsežnost.