Naključni sopotnik na letalu iz Pariza se izkaže za uglednega profesorja, ki v Ljubljano prihaja kot gost komaj dobro končanega Znanstivala v organizaciji Hiše eksperimentov. Že na letalu med pomenkovanjem ne zdrži dolgo praznih rok in iz prsnega žepa jopiča potegne zavojček kart. Očitno čarobnih.
Tudi med kasnejšim pogovorom za Ljubljanapolis Bob Friedhoffer svoje besede podkrepi s triki s kartami, žogicami, ki se množijo v stisnjeni pesti, palico, ki sama stoji na odprti pokončni dlani. Gospod, ki bi ga zlahka zamenjali za čarodeja in se je Znanstivala udeležil že šestič, je upokojeni profesor fizike in prisega na čarobno razlago znanosti.
Kako vas je našel Znanstival oziroma kako ste vi našli njega?
Že dobrih dvajset let hodim na znanstvene konference povsod po svetu. Z direktorjem Hiše eksperimentov Miho Kosom sva se srečala že večkrat, videl je moje predstave in me povabil.
Je ljubljanski dogodek, ki si prizadeva za promocijo znanosti, drugačen od drugih sorodnih?
Je. Posebej zato, ker poteka po vsem mestu in na prostem. To je nekaj posebnega. Zares uživam, ko grem na grad. V New Yorku nimamo gradov, imamo samo Trumpove stolpnice. V Ljubljani sem že šestič in vedno znova se rad vrnem, predvsem zaradi srčnih ljudi, ki tu živijo.
Zdaj ste v pokoju, dolga leta pa ste poučevali na City University v New Yorku, in sicer metode učenja znanosti. Kaj je pravzaprav to?
Osnovnošolske učitelje sem učil, kako lahko na zabaven način razlagajo fiziko učencem. To je bilo zanje na državni ravni obvezno predavanje. Ni malo učiteljev, ki se držijo učnega načrta in odpredavajo svoje formule, pri čemer ne pomislijo, da je, zlasti za manjše otroke, to nezanimivo in dolgočasno. Za otroke je ponavadi znanost nekaj nerazumljivega, nekaj težkega, zapletenega, o čemer govorijo stari možje z belo brado v beli halji. Znanost je sicer težko poenostaviti, da bi jo razumel čisto vsak. Jaz ne učim formul in aksiomov, pač pa koncepte. Temu se reče konceptualna fizika. Koncept je zame bolj pomemben kot formule. Gre za interdisciplinarni pristop fizike, kemije, biologije, psihologije ...
... in čarovnije.
Po moji definiciji je čarovnija pojav, ki si ga opazovalec ne more pojasniti. Znanost pa ga lahko. Znanost nas ne okrepi le mentalno, ampak tudi fizično. Moduli, po katerih učim, so utemeljeni na fiziki, vendar so videti kot čarovnija. Držanje palice na dlani je stvar določanja težišča predmeta. Trik lahko vadite s čimerkoli, s salamo, ravnilom ... ne, z dojenčkom raje ne poskušajte. Ravnotežje in sile, ki jih lahko preusmerimo, razložim tako, da vprašam otroke, ali hočejo postati superjunaki. Primem jih za ramena, oni pa mene pod komolci, nato jih morajo potiskati gor. Naj se še tako trudim, jih ne morem premakniti, če stojijo v razkoraku. Ko napihnem balon v plastični steklenici, prikažem delovanje zračnega pritiska. Čajna žlička ostane na nosu, če dahneš vanjo – to je prikaz vodikove vezi. Molekule vodika na žlici in na mojem nosu se privlačijo in povežejo. Zapleteno kvantno teorijo prehajanja delcev pa pokažem s trikom iz kart. Pri tem je seveda pomembna tudi percepcija.
Z njo se radi igrajo iluzionisti, kajne?
Tako je. Medtem ko vam kažem neki trik, sem sam zelo pozoren na to, kaj počnete vi. Opazujem vaše akcije in reakcije. Vem, kaj povprečen gledalec vidi, ko gleda v moje roke, zato njegovo pozornost preusmerim s kakšnim drugim gibom. Pri tem, seveda poleg veliko vaje, uporabljam psihologijo in igro.
Ampak po izobrazbi ste fizik?
Da. Toda s čarovnijo se ukvarjam, odkar sem imel 12 let. Vedno sem si želel ljudi pretentati s triki in znati kakšno stvar, ki je drugi ne znajo. Mislim, da prav to k čarovnijam pritegne veliko ljudi.
Včasih tudi razkrijete, v čem je trik?
Da. Ampak potem velikokrat ljudje rečejo, ah, saj to je čisto enostavno! Mislim, da svet potrebuje malo skrivnosti in čarobnosti.
Vidim, da imate svojo čarobno vrečo vedno s sabo ...
Ravno se odpravljam na ameriško ambasado, da jih malo začaram.
So vas že kdaj pregledali na meji?
Večkrat. Samo vedno jih prosim, ali smem sam pokazati predmete, da si ne bi kdo iztaknil očesa s čarobno palico. Enkrat so mi zaplenili škarje, bič pa sem tudi raje nehal nositi s sabo.
Na svoji spletni strani citirate Platona: »Znanje pod prisilo ne ostane dolgo v glavi. Ne uporabljajte prisile, naj bo zgodnja izobrazba zabavna.« Je pomembno, da z vzgojo znanosti začnemo že zgodaj v otroštvu?
Vse je odvisno od stopnje otrokovega razvoja. Če bi sedemletniku razlagal matematične formule, bi takoj izgubil zanimanje. Znanost mu moram pokazati na čim bolj zabaven način. Starejši razumejo bolj sofisticirane demonstracije. Naloga izobraževalnega sistema je vzgojiti dobre državljane. Če se učiš znanosti, se naučiš razmišljanja na znanstven način. Uporabljati logiko. Če ne razmišljaš logično, je tvoje življenje lahko precej zapleteno in težko. Kaj dati otroku, ko je bolan? Naj ga cepim ali ne? Zakaj ni pametno živeti ob smetnjakih? Kaj narediti, ko se zamaši odtok, pokvari računalnik ... včasih ni treba takoj klicati mojstra, ampak samo logično pomisliti.
Na spletni strani Znanstivala piše, da so znanstvene dogodivščine improvizacija promocije izobraževanja, neke vrste jazz v znanosti.
Veliko znanstvenih teorij smo odkrili po naključju, z napakami, pomotami – lahko temu rečete tudi improvizacija. Nekaj tako uporabnega, kot je velkro, je švicarski znanstvenik iznašel po naključju, ko so se mu po sprehodu po gozdu lepila semena na hlače. Seme je proučil pod mikroskopom in izdelal patent »na ježka«. To je naključje, ki pa bi ostalo samo to, če ne bi bilo radovednosti.