Ljubljanapolis: »Vsi boste prej ali slej prišli k nam«

Ljubljana − Vodja sprejemne pisarne na Žalah, ki je v 20-letni karieri v tem javnem podjetju pokopališke in pogrebne dejavnosti spoznal do obisti, s kančkom črnega humorja pove, da smo vsi na poti k njemu: »Eni prej, drugi pozneje. Jaz pa vsak dan.« Štiridesetletni Domen Kokalj brez dlake na jeziku razgrne svoj delovni vsakdanjik, ki je vse prej kot dolgočasen, hkrati pa zelo specifičen, tudi stigmatiziran.

V sproščenem pogovoru pod Plečnikovimi arkadami na največjem pokopališču v državi je beseda nanesla tudi na pogrebni nadstandard, temperaturo v krematoriju in klasične slovenske družinske tegobe, ki se pokažejo celo ob slovesu od bližnjega.

Kaj vse obsega vaše delo na Žalah?

Tu imamo receptorje, voznike, urejevalce pokojnikov, upepeljevalce, grobarje in pogrebnike. V javnem podjetju Žale nas je 90 redno zaposlenih. Najpomembneje je, da imamo za vsakega pokojnika urejeno dokumentacijo. Sledijo sprejem in ureditev pokojnika, priprave na pokop, priprava groba in izvedba pogrebne slovesnosti.

Imate zelo specifično delo. Kako se človek odloči za tak poklic?

Sam sem začel pred dvajsetimi leti kot nočni čuvaj na Žalah. Bil sem tudi receptor in še marsikaj. Naš kolektiv je zelo homogen, razumemo se odlično, smo pa seveda tudi stigmatizirani. Najbrž si lahko predstavljate, da je včasih že telefonski klic »dober dan, Žale tu« lahko stresen. Po drugi strani pa imamo majhno fluktuacijo zaposlenih, večina nas je zelo zvestih Žalam. Ali si ali pa nisi za to delo. Večkrat povem, da so naša dekleta pri sprejemu vse prej kot referentke, največkrat psihologinje in poslušalke. Pri novih sodelavcih kmalu ugotovimo, ali bodo naši. Nekateri si hitro premislijo, ko vidijo, kaj vse vključuje naše delo.

V Sloveniji imamo dva krematorija, poleg vašega je še v Mariboru. Najbrž gre za delo brez prestanka ...

Imamo štiri sodobne peči, tri so ves čas v pogonu, četrta je za rezervo. Veste, pri tem se ne sme nikoli, ampak res nikoli zgoditi napaka. Zato je vselej na voljo rezervna peč. Naša upepeljevalnica pokriva tri četrtine države, opravimo do 48 upepelitev na dan. Od ponedeljka do petka upepelimo po 48 pokojnikov, v soboto v povprečju 32, v nedeljo smo načeloma prosti. Letošnja prva polovica leta je bila glede smrti nadpovprečna, delali smo tudi ob nedeljah in praznikih. Vsak mesec opravimo dobrih tisoč upepelitev, od tega so približno tri četrtine za pogrebe zunaj mesta oziroma zunaj dosega Žal, torej ljubljanske mestne občine. Pogrebov pri nas je v povprečju 240 na mesec.

Kakšen je »vozni red« v krematoriju?

Svojci se pred upepelitvijo od pokojnika, ki je v posebnih ekoloških oblačilih v krsti pripravljen za peč, lahko še zadnjič poslovijo. Tudi ob vložitvi krste v upepeljevalno peč so lahko zraven, čeprav je takih primerov zelo malo, manj kot deset na leto. Ko zdravnik s sodne medicine opravi kontrolni mrliški ogled in zapečati krsto, je ta pripravljena za upepelitev. Temperatura peči ob začetku je 700 stopinj. Vse skupaj gori do 1300 stopinj približno poldrugo uro. Od povprečnega pokojnika ostanejo približno trije litri pepela. Če pogreb ni na območju MOL, lahko žaro prevzamejo svojci. Od upravljavca pokopališča potrebujemo potrdilo, da bo žara tam pokopana. Če nimamo potrdila o pokopu, žare seveda ne izdamo nikomur. Zakon določa, da mora biti v Sloveniji pokojnik pokopan na uradnih lokacijah, torej pokopališčih, izjemoma se raztros pepela lahko opravi zunaj pokopališča. Upravna enota mora za tak kraj raztrosa izdati odločbo. Toda primerov raztrosa pepela npr. na morju, ob severni steni Triglava ali na domačem vrtu je malo.

Koliko še drži stereotip, da je v mestih večina žarnih pogrebov, na deželi pa klasičnih v krsti?

Vse manj. Na Žalah je upepelitev okoli 90 odstotkov, toda tudi za celotno Slovenijo se ta delež bliža 80 odstotkom. Včasih so bili, denimo, v Prekmurju pogrebi v krsti v večini, zdaj je tega vse manj.

Tudi verskih posebnosti ste bržčas vajeni.

Ljubljana je zadnja leta zelo multikulturna, obredi različnih veroizpovedi so skoraj vsakodnevni. Le zakonov se je treba držati. V Sloveniji mora biti pokojnik položen v krsto, drugod jih, denimo, le zavijejo v mrliški prt, pri nas to ni dovoljeno. Ampak svojci to razumejo in so zadovoljni, saj spoštujemo njihove verske običaje in se jim čim bolj prilagajamo.

V glavi imate vse številke, tudi nadstandardno ponudbo. Koliko torej danes stane smrt?

Osnovni standardni pokop stane 593 evrov, povprečen pri nas z žaro okoli tisoč, s krsto pa okoli 1500 evrov. Da, zadnji je dražji, saj je več dela s pokojnikom, grob je večji, krsta je dražja ... Moram pa reči, da imamo Slovenci še zelo močno v zavesti, da pogreb pač stane, tako da z denarjem skorajda nikoli ni težav.

In dodatki? Koliko je stal najdražji pogreb na Žalah?

Tehnološko se vse razvija, tudi pogrebi. Običajno fotografiranje stane 50 evrov, po želji pa vam pripravimo celoten photo book za 500 evrov. Izdelamo lahko posmrtno masko, pokojnika se lasersko slika in s 3D-tiskalnikom izdela obrazna maska ... tudi to seveda stane. Poleg klasične glasbe s pevci in trobento so na voljo še klavir, flavta, citre, izpust belega goloba. Prav tako svojci pri nas lahko kupijo spomenik. Žare in krste so iz zelo različnih materialov, torej so tudi cene različne. Letošnji najdražji pogreb je, denimo, presegel 18 tisočakov.

Pri tako posebnem poslu je včasih dobrodošel interni črni humor. Gotovo ste polni anekdot.

Seveda se nam dogaja vse mogoče in nemogoče. Nekatere anekdote so bolj grozljive, druge simpatične. Veste, na pogrebih sta še vedno močno opazni dve slovenski 'bolezni', prva je alkohol, druga dedovanje. Pokojnik se včasih še ne ohladi, ko se tu pri nas svojci že prepirajo za dediščino. Tudi policija je že morala posredovati med pogrebom, kajti žlahta je bila tako sprta, da je naročnik nagnal vse druge, celo najbližje sorodnike, saj je hotel za očetom do groba sam. Zahtevni so lahko romski pogrebi, pri njih je namreč tradicija, da se na zadnje slovo pripeljejo iz skoraj vse Evrope. Bilo jih je že več kot dva tisoč, gneča je bila nepopisna.

Še sveža anekdota, imena si izmišljujem: Ob 10. uri je bil pogreb Jožice, ki je imela moža Janeza in sina Ivana. Ob 11. uri je bilo v sosednji mrliški vežici slovo od Jožice, ki je imela moža Janeza in sina Ivana. Svojci z drugega pogreba so prišli k nam v pisarno, češ da je duhovnik vse pomešal in ima govor o njihovi Jožici ... Ko smo uvideli, da gre za neverjetno naključje, so se pomirili. Nekateri pridejo na pogreb precej pijani, tako pač žal izkažejo žalost, tudi s kakšnimi agresivneži smo že imeli težave. Naročnik pogreba je organiziral govor duhovnika, vsi sorodniki pa so bili popolni ateisti in so ga dobesedno odstranili z odra. Anekdot, kolikor hočete, tak je naš posel ...

Ko sem bil še receptor v krematoriju, se je v sobi s pokojniki sredi noči prižgal alarm, torej se je nekdo premikal. Verjemite, da takrat ni prijetno vstopiti v krematorij. Pred senzorjem se je sprehajal pajek.