Ljubljanapolis: Z Varjo Močnik o filmu v mestu in mestu v filmu

Ljubljana – Mesto lahko poznamo kot lasten žep, a nas, ko ga vidimo na velikem platnu, vedno znova preseneti. S fotogeničnostjo, živahnostjo ali surovostjo. O filmu v mestu in mestu v filmu smo se pogovarjali z novo urednico filmskega programa v Kinoteki in filmsko selektorico festivala Kino Otok Varjo Močnik.

Luči (vele)mesta bodo v prihodnjih 11 dneh usmerjene v film. Kakšen je novembra vaš Liffe?

Čeprav bi Kinoteki – filmskemu muzeju prej pripisali umirjen in počasen tok, je na našem platnu in pod njim precej razburkano. Liffe bo v Kinoteko prinesel zanimivo retrospektivo, v kateri se bodo odvrteli zelo različni filmi: vse od Čarovnika iz Oza in Lawrenca Arabskega pa do druge vrste klasike Centralna regija Michaela Snowa. Retrospektiva Filmi, ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani je del Leta kina in izšel bo tudi zbornik, ki vsebuje besedila cinefilov (in filmskih strokovnjakov) z vsega sveta. Liffe bo na kinotečno platno pripeljal tudi nova dela Lava Diaza, Bruna Dumonta in Mati Diop ter superprograma filmov Alekseja Germana in Rubena Östlunda. Pestro bo.

Novembra Ljubljana postane filmsko mesto. Kaj pa druge mesece?

Ljubljana je zanimivo mesto, sama s seboj nenehno v sporu. Je prijazno mesto, a neredko hladno. Dogaja se marsikaj, po 11. uri zvečer pa pogosto ne veš, kam bi se dal. Kar se filma tiče, je tukaj kar nekaj posameznikov in organizacij, ki jim je film zelo ljub. Še več, v film so zaljubljeni. Pa tudi tisti, ki ne razmišljajo samo o prikazovanju filmov, neredko pripeljejo zanimive reči. Kinoteka, Kinodvor in kar nekaj dobrih festivalov prikaže marsikaj, kar je vredno in pomembno videti. Redni kinematografi pa ... no, tam je večja žalost. Seveda je tu težava »živahne« periferije – živahne v potrošniškem pogledu. Kinov je imela Ljubljana nekoč veliko. In bili so imenitni! Se še spomnite Bežigrada, kina Triglav ali Mojce?! To so bili časi izbire.

Je Ljubljana hvaležna filmska kulisa?

Ljubljana je zanesljivo fotogenična. Pustimo na strani barok, ki zastira pogled na kar nekaj centra, in se ozrimo v Šiško, Moste, Bežigrad. V naši mali Ljubljani najdemo neskončno svetov, neskončne filmske svetove.

Je Ljubljana dovolj ljubljena med filmarji?

»Ljubljana je ljubljena« je na filmski trak kar dvakrat, prvič v kratkem, drugič v celovečernem filmu zapisal režiser Matjaž Klopčič. In mislim, da je zadosti ljubljena, je pa ta ljubezen spet ... ljubljanska. Toplo-hladna. Srečno-nesrečna. Površinska ali usodna.

Kateri filmi so prestolnico po vašem mnenju najlepše prikazali?

Kratki film Ljubljana je ljubljena je krasen – ne govori pa toliko o Ljubljani kolikor o moškem pogledu. In večina se dogaja na Rožniku. Klopčičevi filmi se več kot pogosto dogajajo v Ljubljani. Pri njem je Ljubljana res ljubljena in lepa. In neredko je ta ljubezen žalostna.

Kateri filmi pa so najbolje ujeli resnièno atmosfero v našem glavnem mestu?

Film naj bi prikazoval atmosfero, kakor jo vidi njegov avtor. In to je lepota filma. In to je tisto, kar nas, gledalce, zanima. Mislim, da imajo slovenski filmski avtorji zelo raznolike in tudi zanimive poglede na mesto in na življenje v njem. Mislim namreè, da je slovenski film zelo raznolik in delamo mu veliko krivico, èe ga oznaèujemo za »slovenski film«. Ne vem, kaj naj bi bile tiste skupne lastnosti. Razlik je, od filma do filma, vsekakor veè.

Kolosej se je izkazal predvsem s popolnim nezanimanjem za film v kakršni koli obliki, naj bo umetnost ali zabava ali vse, kar spada nekam vmes. Zanimal ga je, tako je videti, predvsem zaslužek. Gledalce pa zanima film. In ker smo gledalci različni, nas zanima film v različnih kontekstih, različnih okvirih. Kontekste in okvire pa mora nekdo poiskati, jih izbrati, osmisliti. In ponuditi. In to počnejo kinematografi, muzeji in festivali, kot so Kinodvor, Kinoteka, Festival LGBT, Animateka, Festival migrantskega filma ...

Kako zanimiva je Ljubljana za tuje produkcije? So to samo Bollywood in nekdanji jugoslovanski filmi z afiniteto do polpretekle zgodovine?

Ljubljana je, kakor rečeno, nedvomno slikovita. In polna strokovnega kadra za snemanje filmov. Tako bi se filmske koprodukcije dogajale pogosteje, če bi se tudi politika zanimala za to. S tem mislim na manjše stroške za bivanje in delo filmske ekipe v nekem mestu in na birokratske »krajšnjice«, ki bi jih moralo mesto zagotoviti. Filmske ekipe, ki jih sestavimo Slovenci, so izjemno strokovne in delovne. In ustvarjalne, prilagodljive. Okoliščine pa niso tako prijazne.

Na kateri film bi med Liffom povabili gledalce v Kinoteko?

Uh, nikoli, prav nikoli ne znam izpostaviti samo enega filma. Sami lepi filmi bodo na sporedu. In koliko žanrov, oblik in vrst filma ... Kar poveselim se, že ko samo pomislim nanje. Zato predlagam, da gledalci pogledajo urnik, si preberejo o filmih in izberejo tistega zase. V Kinoteki z izborom zanesljivo ne bodo udarili mimo.