Ljubljanapolis: Zvočnost, ki jo ustvarja mesto

Etnomuzikologinja Mojca Kovačič se znotraj svojega raziskovalnega dela na Glasbenonarodopisnem inštitutu posveča urbanim zvokom. Natančneje religijski zvočnosti mest, ki bo v prestolnici kmalu postala bogatejša. Glede na to, da zvok lahko precej vpliva na kakovost življenja, mu posvečamo premalo pozornosti, pravi.

Zakaj se zanimate za zvok in konkretno za zvočnost mest?

V zadnjih letih se je etnomuzikologija začela precej posvečati zvočnosti (predvsem) mest, in to ne samo z vidika glasbe, ki se v mestu izvaja, temveč tudi zvočnosti, ki jo ustvarja mesto. To me je pripeljalo do razmišljanja o zvonovih, ki zelo močno posegajo v naš zvočni vsakdan.

Kako torej meščani dojemajo religijsko zvočnost mesta?

V polemikah je bila v ospredju subjektivna zvočna izkušnja, ki pa je v primeru zvonov povezana tudi s preteklimi izkušnjami in ideološkim spopadom. Zvonjenje in tudi (bodoči) muslimanski klic k molitvi, ki ga pričakujemo v Ljubljani, sta postala sredstvi političnih akterjev.

Ta novi zvok bi lahko mestu vdihnil odprtost, širino, sprejemanje, multikulturnost, ne pa navdajal meščane z nelagodjem. Kaj bi se moralo spremeniti, da bi neke zvoke slišali, dojemali drugače?

Raziskava odziva prebivalcev na bodoči zvok muslimanskega klica v Ljubljani je pokazala, da pri vsem tem sploh ne gre za zvok, temveč strah, ki izvira iz stereotipne predstave o muslimanih, povezane z globalnimi dogajanji, tudi sodobnimi migracijami. Ne razume pa se, da bodo tukaj že živeči muslimani, ki jih prej nismo opazili, postali enostavno bolj vidni in slišni. Dovoljenje za obstoj džamije in klica k molitvi v javnem prostoru je že prvi pozitivni korak k spremembam dojemanja.

Kateri zvok je najbolj značilen za Ljubljano ali morda za konkretno sosesko?

Težko je govoriti o soseskah, saj so pomembne mikrolokacije. Lahko si na primer v Šiški, v bloku doma obdan s parkom, lahko z avtocesto, lahko ravno prenavljajo ulico ali pa omejijo promet z ležečimi policaji. Sama sem precej let živela v mestu, na različnih lokacijah, in ugotovila, da na kakovost mojega bivanja zelo vpliva zvok okolja, tako notranji kot zunanji. To je tudi eden zelo močnih dejavnikov, ki so me spodbudili k selitvi na podeželsko obrobje Ljubljane. Če imaš hišo, si tam gospodar svojega zvočnega okolja, zvoki iz okolice pa ostajajo in prodirajo v tvoj vsakdan – zvoki motoriziranega kmetijstva in motoriziranega vrtičkarstva, nočni lajež psov in podobno. Pa vseeno, zvočna kakovost bivanja je neprimerljiva.

Večina sodelujočih v raziskavi Zvočno okolje v Ljubljani, ki jo je izvajal Inštitut za javno zdravje, je v mestu zaznala predvsem pogovore ljudi, smeh, oglašanje ptic, hrup prometa in glasbo. Kaj v mestu zaznavate vi, ki imate bržkone profesionalno deformacijo?

Moj vsakdan sestavljajo precej mešana zvočna okolja, med delavniki se z obrobja Ljubljane pripeljem z avtom, parkiram in se s kolesom odpeljem skozi center, tako sem vsekakor bolj dovzetna za zunanje zvoke. Profesionalna deformacija je močno vezana na zvonjenje. Še vedno me »zbudi« iz slušne otopelosti hkratni zvok zvonjenja stolne in frančiškanske cerkve ob 8.45, če sem ravno v okolici tržnice ali Prešernovega trga. Zmoti me mehanizacija opravil, ki so včasih potekala ročno, neslišno. Včasih pred osmo uro zjutraj v Parku Zvezda močno hrumijo pihalniki za listje in kratijo relativni jutranji mir. Pozornost se mi je preusmerila na ulično glasbo, ki posega v zvočnost mesta z glasnostjo in kakovostjo. Ulična glasba je tudi pokazatelj družbenih in političnih sprememb – to kaže število glasbenikov iz drugih dežel.

Se Ljubljana v tem razlikuje od drugih evropskih prestolnic?

Po raziskavah je več kot polovica mestnega prebivalstva v Evropi obremenjena s čezmerno ravnjo hrupa, posamezna mesta pa težko bolj strokovno primerjam, ker jih nisem opazovala na ta način. Osebno na kakovost mojega počutja v mestu, ki ga obiščem, zagotovo vplivajo velikost površin, ki so namenjene izključno pešcem, število parkov in kakovost ulične glasbe.

... ki se razblini, ko vanjo udari hreščanje iz zvočnikov bližnjega lokala. To je tudi ena od stvari, ki meščane zelo motijo.

Ne vem, ali to meščane res zelo moti, večina ljudi na to sploh ni pozorna, vendar to ne pomeni, da nanje ne vpliva. Na splošno menim, da številne institucije kot tudi lokali ali mesto samo premalo pozornosti posvečajo zvoku. Od nekdaj mi je bil eden izmed ljubljanskih lokalov še posebno prijeten in sem šele kasneje ugotovila, zakaj – zato, ker v njem ni glasbe. Stopnja glasnosti pogovarjanja je bila avtomatično nižja, in zato sem se tam srečevala z ljudmi, s katerimi sem si želela pogovora v miru, in ne napenjanja glasilk in ušes.

Tudi ulični glasbeniki so lahko predvsem za bližnje stanovalce moteči.

Seveda moramo upoštevati tudi to plat. Pred časom je občina prejela kar nekaj pritožb zaradi določenih glasbenikov, ki bodisi dominirajo na enem prostoru bodisi igrajo vedno isto glasbo, na kar so se na občini odzvali z novim mestnim odlokom. Njeno odzivnost je treba pohvaliti, a s tako restrikcijo – prepovedjo igranja vsem uličnim glasbenikom od 8. do 16. ure med delavniki – se ne strinjam. Na ulično glasbo je treba gledati ne le z zvočnega vidika, ampak tudi s socialnega – igranje na ulici je za marsikoga pomembno za preživetje. In take posege je potrebno bolj premišljeno pripraviti, vsekakor pa se veliko evropskih mest spopada s tem in je že pogled v zakonodaje drugih evropskih mest lahko v pomoč pri pripravi strategij.