Ljubljanska rastlina, ki ima svojo znamko in učno pot

O Fleischmannovem rebrincu, dvesto let stari rastlini, je izšla tudi monografija.

pet, 05.01.2018, 08:00

Ljubljana – Pred približno dvesto leti, v tridesetih letih 19. stoletja, je vrtnar Andrej Fleischmann na griču Ljubljanskega gradu odkril novo, še neznano vrsto rebrinca. Prenesel ga je v Botanični vrt, ki ga v strokovni in znanstveni literaturi navajajo kot edino nadomestno nahajališče te vrste.

Pred kratkim je o tem endemitu z Grajskega griča izšla monografija, delo treh avtorjev: dr. Nade Praprotnik, dr. Jožeta Bavcona in mag. Blanke Ravnjak. Fleischmannov rebrinec ima tudi svojo poštno znamko, lanskega maja pa so sredi glavnega mesta odprli naravoslovno učno pot Po poti Fleischmannovega rebrinca, ki povezuje Botanični vrt in Ljubljanski grad. Vije se od vrta na Ižanski cesti preko grajskega griča, mimo vinograda, do grajskega dvorišča. Na začetku in na koncu poti pa skrbno negujejo endemit Fleischmannov rebrinec (Pastinaca sativa L. var. fleischmanni).

Ljubljanska in slovenska posebnost

To povsem ljubljansko rastlino, ki je slovenska in svetovna posebnost, je po njegovem najditelju poimenoval Franc Hladnik, učitelj naravoslovja in botanike ter ustanovitelj Botaničnega vrta v Ljubljani (1810), najstarejše naravoslovne znanstvene ustanove na Slovenskem. Od 50. let 19. stoletja ga v naravnem okolju na Grajskem griču niso več našli. Rastlina je leta 2012, po 172. letih, ponovno zacvetela na Ljubljanskem gradu. Pozimi 2011 so nekaj semen posejali ob potomki najstarejše vinske trte iz Lenta in rastlina je uspešno vzkalila. Ponovna naselitev – reintrodukcija je bila uspešna.

»Navadni rebrinec je ena izmed najpogostejših travniških rastlin, ki v otavi cveti na mnogih travnikih in pripotjih. Fleischmannov rebrinec pa je posebnost, ki se od navadnega loči po dvojno pernatih listih, po obliki in nazobčanosti listov in delno še po temnejši zeleni barvi listov. Razen rastišča na Ljubljanskem gradu, kjer je rastlina rasla v prvi polovici 19. stoletja, niso našli drugega rastišča,« pojasnjuje vodja Botaničnega vrta dr. Jože Bavcon. Rastlina prvo leto tvori le rozeto z dvakrat pernato deljenimi listi, drugo leto pa požene iz te rozete, ki izrašča iz dolge in odebeljene korenine – korena, do sto centimetrov veliko steblo, robato, poraslo s kratkimi štrlečimi dlakami. Veliki kobuli so rumene barve, sestavljeni iz mnogo drobnih cvetov.

Zaradi prevelike vneme nabiranja lahko hitro izgine

O njegovem pojavljanju sicer ni enotnega mnenja. Nekateri trdijo, da je rastlina morda nastala kot dedna sprememba (mutacija) v ljubljanskem botaničnem vrtu, drugi pa, da je res rasla na Ljubljanskem gradu. »Mogoče je tudi, da je omenjeni rebrinec sorta navadnega rebrinca, ki so jo nekoč uporabljali v kulturi. Ne glede na to pa še vedno čudi dejstvo, da se je obdržal samo na Ljubljanskem gradu in pozneje v botaničnem vrtu,« pravi dr. Bavcon.

Dodaja, da je to zelo neagresivna vrsta, ki še najbolje uspeva na bolj peskasti gredi v gojitvenem delu vrta: »Morda je tudi to eden iz med razlogov, da je rastlina na Ljubljanskem gradu izginila, ker so se nekdanje razmere spremenile zaradi zaraščanja. Mogoče je tudi, da so rastlino preveč razredčili zaradi prevelike vneme nabiranja za takrat zelo razširjene posušene herbarijske zbirke. Tako rastlina lahko hitro izgine.«

Prijavi sovražni govor