Ljubljanski kipi: Odprti zlomi in odpadle roke

Ljubljana – Pozorni bralci naše rubrike Mesto skozi čas, v kateri se je kolega Boris Dolničar posvečal zgodovinskim in umetniškim mestnim detajlom, so na fotografiji narodnega muzeja gotovo ugotovili, da je »s sliko nekaj narobe«. Na njej pred vhodom v veličastno novorenesančno stavbo namreč stojijo štirje visokorasli kipi – ki jih danes ni.

Na omenjeni fotografiji iz leta 2006 so stopnišče muzeja, ki hrani narodno in prirodoslovno zbirko, še krasili kipi žensk v nadnaravni velikosti – alegorije umetne obrti, zgodovine, prirodoslovja in poljedelstva. Receptor muzeja se spominja, kako so ga tedaj urgentno klicali v službo, naj pride odklenit, ker jih odstranjujejo, da bi jih restavrirali. Takrat je slišal, da naj bi jih vrnili naslednje leto. Vendar kipov še po desetih letih ni na svojem mestu.

Zanimalo nas je, kje so in kaj se dogaja s podobnimi plastikami v javnem prostoru, ki so izginile iz našega vidnega polja. Prostostoječi kipi, spomeniki, skulpture ali okrasni elementi fasad so sicer majhni deli arhitekturnih in urbanističnih kompozicij na naših vsakdanjih poteh, toda ko izginejo, na njihovem mestu zazeva čudna praznina.

Popravki že po dveh letih

Tako je tudi z omenjenimi alegorijami. Pred palačo deželnega muzeja za Kranjsko – Rudolfinum so jih namreč postavili že leta 1885. Zasnoval jih je Dunajčan Richard Kauffungen, izdelala pa Prva dunajska kiparska zadruga, a so kipi, izklesani iz peščenjaka, začeli hitro propadati, zato so jih morali restavrirati že po dveh letih. »Zaradi nadaljnjega propadanja so jih še pred letom 1926 odnesli v muzejske kletne prostore, kjer so spravljeni še danes. Leta 1979 so na njihovo mesto postavili odlitke iz poliestra, ki jih je izdelal kipar Peter Mali, vendar tudi ti niso kljubovali času. Leta 2007 so jih zaradi zaščite demontirali in jih odpeljali v restavratorski center na javnem zavodu za varstvo kulturne dediščine ZVKDS,« nam je razodela Tinka H. Selič iz narodnega muzeja.

Sledili smo jim torej v restavratorski center, kjer nam je vodja oddelka za kamen in štukaturo Nina Žbona pojasnila, da so novembra lani od narodnega muzeja prejeli naročilo za izdelavo konservatorsko-restavratorskega načrta za prenovo muzejske palače. Dokler ne bodo opravljene preliminarne raziskave in izvedeni konservatorski posegi na umetninah, ne more povedati, kdaj se bodo kipi vrnili na svoje mesto. V narodnem muzeju vseeno upajo, da bo to najpozneje leta 2021, ko bo muzej praznoval dvestoletnico (njegovega predhodnika, deželni muzej za Kranjsko, so deželni stanovi v Ljubljani ustanovili 15. oktobra 1821). Takrat naj bi kipi muzejskemu pročelju vrnili sijaj prve izključno za kulturo zgrajene stavbe v Sloveniji.

V restavratorskem centru so v tem kontekstu opozorili še na težavo, da potem ko kipe na primer zaradi nevarnosti odstranijo, brez naročila lastnika ne morejo začeti z delom, zato lahko kipi v depojih čakajo tudi več let.

Moč naj ne bo plastična

V restavratorskem centru imajo »v delu« še nekaj kipov, ki so jih pozorni meščani gotovo pogrešili na njihovih mestih. Ob našem obisku so restavratorji ravno filigransko obdelovali kopijo Moči, ki je skupaj s Pravico stala pred vladno palačo. Kipa je leta 1898 izdelal znani dunajski kipar Beyer, ki je tudi avtor kipa Julija Cezarja pred dunajskim parlamentom. Generalni direktor ZVKDS Jernej Hudolin je povedal, da so »po temeljitih raziskavah ugotovili, da je bila celotna površina kipov, ki so narejeni iz apnenca, preplaščena z različnimi bolj ali manj primernimi materiali in se je naravni kamen pod nanosi dobesedno kuhal.« Zato so se odločili za izdelavo rekonstrukcij s 3D-tehnologijo in klasičnim ročnim klesanjem v naravnem kamnu. Kar pomeni, da so grobo obdelavo izvedli strojno z rezkanjem na CNC stroju, potem pa se zaključne obdelave kipov lotili še ročno. »To je najzahtevnejši proces izdelave kopij. Najbolj preprosto bi bilo v kalup vliti umetni material, kar je tudi najstarejši način . Ampak glede na to, da gre za protokolarni vhod in so skulpture vidne od blizu, že s strokovno-etičnega stališča ni primerno, da bi tam stali kipi iz umetnih materialov,« je pojasnil Hudolin.

Drugače je bilo pri sedmih od oči precej oddaljenih kipih avtorja Lojzeta Dolinarja, ki stojijo na vrhu stavbe delavske zbornice na Miklošičevi. Dve ženski in pet moških figur nadnaravne velikosti iz kamna je nastalo okoli leta 1927 in simbolizirajo različne panoge obrti, od poljedelstva do tekstilne industrije. Kipi so vidni že od daleč, predstavljajo zaključeno celoto stavbe in dajejo karakter ulici. V restavratorskem centru so se zaradi slabe ohranjenosti figur odločili, da jih zamenjajo s kopijami iz umetnih materialov, ki so bolj odporni proti vremenskim razmeram in agresivnim vplivom ozračja ter na daljši rok zahtevajo manjše posege vzdrževanja. Saj tudi vzdrževanje kipov, posebej na težko dostopnih mestih, za investitorje in vzdrževalce pomeni precejšen strošek.

Prav tako so oktobra lani s kopijama nadomestili kipa v čast trgovini in obrtništvu, ki krasita secesijsko pročelje mestne hranilnice na Čopovi. »Originala neznanega avtorja sta iz umetnega materiala, votla in v nasprotju z Dolinarjevimi kipi sestavljena iz več delov. Ker sta bila že precej poškodovana in so okruški ogrožali mimoidoče, sanacija na kraju samem ni bila mogoča. Izvirnika smo skenirali s 3D-tehnologijo in izdelali kopiji v umetnem materialu – poliuretanu,« je povedala Nina Žbona.

Zaščita, ki diha kot koža

Pred odločitvijo, ali bodo kipe restavrirali na kraju samem ali bodo to naredili v restavratorskem centru oziroma jih zamenjali s kopijami, opravijo več študij. Njihovo delo lahko primerjamo z ledeno goro, saj strokovnjaki raziščejo ves del, ki je skrit očem, četudi je navidez kip še v dobrem stanju. »Bistvena za naše delo sta materialna substanca javne plastike in proučitev okoliščin – tudi umetnostnozgodovinske ter likovne vrednosti dela, in predvidenega okolja, kjer kip stoji. Zato so odločitve različne,« pojasnjuje Hudolin.

»S kopijami ponavadi nadomestimo ekstremno poškodovane primerke, ki s svojim razpadanjem ogrožajo ljudi ali bližnje objekte ali pa so tako poškodovani, da jih zimske razmere še bolj uničijo – tak primer je bil Robbov vodnjak,« dodaja.

Skulpture so pri nas v glavnem kamnite ali bronaste, nekaj je terakote, železa in umetnega betona s konca 19. stoletja. Različni materiali tudi različno propadajo. Marmor se z leti začne izpirati in lužiti (kot smo videli pri Robbovem vodnjaku). Slabše se na dolgi rok držijo peščenci, ki so bili posebej priljubljeni pri kiparjih konec 19. in na začetku 20. stoletja. Lažje in hitreje se jih obdeluje in so tudi cenovno dostopnejši, a imajo krajšo življenjsko dobo. »Po večdesetletnem nepravilnem vzdrževanju s površinsko zaščito pred meteornimi vplivi se na njih ustvari nepredušna opna, ki preprečuje sušenje vlage, nabrane pod zaščito. Zato se skulpture iz peščenjaka in tiste iz tufa, iz katerega je narejene veliko ornamentike, luščijo, razpokajo ali pa z njih odpadajo celotne površine. Take kipe moramo zamenjati, če bi namreč kipu odstranili vse retuše, bi ga oskubili do torza,« razlaga direktor Hudolin, sicer diplomirani arhitekt.

Tudi bronasti kipi, ki so sicer bolj obstojni, niso imuni za zob časa. Ravno tako jih je treba zaščititi. Res pa je, da jih voščena prevleka ne obvaruje pred vandalizmom in krajo. ZVKDS sodeluje z inštitutom Jožefa Stefana in inštitutom za metalne konstrukcije, kjer strokovnjaki neutrudno odkrivajo nove površinske zaščite, saj so se te, ki so bile v uporabi zadnjih 50 let, izkazale za ne najboljše (kamnite skulpture so popravljali tudi z avtomobilskimi kiti). V nanotehnologiji na osnovi silanov poskušajo odkriti zaščito, ki bi omogočila čim globljo penetracijo pod površino materiala. »Kot nekakšen goretex za kipe. Ukvarjamo se z razvojem metod zaščite, ki bi delovale kot človeška koža,« pripoveduje Hudolin.

Seveda pa je zaščita kipov predvsem pred zimskim mrazom lahko tudi povsem primitivna – v obliki lesenih zabojev, »kapic« ali steklenjakov. V tujini se tega bolj zavedajo kot pri nas, pravijo na ZVKDS, in v tem pogledu zaščitijo tudi kopije, ki imajo navsezadnje nezanemarljivo materialno vrednost in jih je smiselno ohranjati na daljši rok.

Sprehod do ogroženih kipov

V registru nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, so zapisani vsi spomeniki in kipi v Sloveniji. Register pravi, da je skulptur (sem spadajo tudi okrasne dekoracije na fasadah, cerkvena kiparska dela, prostostoječa spominska obeležja, javne plastike …) v Ljubljani 185.

Dokler kateremu izmed njih ravno ne odpade roka, se načeloma nihče ne zdrzne. Tudi na ZVKDS priznavajo, da so se v preteklosti s preventivnim nadzorom kipov ukvarjali zelo stihijsko, a ne po svoji volji in zlasti zaradi finančnih razlogov, pravijo. »Sploh pa so po zakonu lastniki tisti, ki morajo skrbeti za spomenike, torej tudi za poškodovane kipe in drugo tovrstno fasadno plastiko,« poudarjajo na zavodu. Če bi dobili sredstva, bi radi vpeljali prakso iz tujine in izvajali redne monitoringe javnih plastik, da bi o morebitnem bližnjem posegu in stroških lahko vnaprej opozorili investitorje. Predvsem pa bi s pravočasnim odkritjem poškodb lahko precej privarčevali pri restavriranju in preprečili večje posege. Svoje delo bi tako tudi lažje organizirali.

Z Nino Žbona smo se v mislih sprehodili po Ljubljani, da bi pogledali, kateri kipi bi utegnili biti v kratkem deležni popravkov. »Morda bi bilo smiselno ovrednotiti Miklošičev spomenik v istoimenskem parku pred sodiščem, čeprav je za zdaj videti še solidno. Med bronastimi spomeniki je gotovo potreben obnove Vodnikov spomenik na tržnici. Na udaru so tudi zmaji na Zmajskem mostu, ki so nenehno tarča vandalizma. Po njih plezajo, jih grafitirajo, nanje celo pripenjajo ključavnice.«

Jernej Hudolin pa na ta seznam dodaja še Mislejev portal na semenišču iz leta 1714. »Gre za fenomenalno kompozicijo iz kvalitetnega kamna, ki jo izgubljamo tako rekoč iz dneva v dan. To je tipičen primer umetnine, ki je ne moremo sneti, ampak jo moramo zaščititi na kraju samem. Študija portala in poškodb je že narejena, skupaj s simulacijo, kako bo material propadal v prihodnje. Za zdaj je predvidena le postavitev nadstreška za zaščito pred kislim dežjem.« Kako se bosta obdržala kamnita Herkula na semenišču, je torej znano, lepo bi bilo, da bi bilo tako tudi pri preostalih 184 ljubljanskih umetninah.