Tiskane izdaje
Vizije so, pravijo v Društvu arhitektov Ljubljana. To je konec tedna v galeriji Kresija načelo javno debato o razstavišču, ki ga ni – Jakopičevem paviljonu, prvi umetniški galeriji v mestu, ki so jo odprli leta 1910. Debata je tekla v smeri osmišljanja rekonstrukcije razstavišča in njegove funkcije danes.
»Ta-le megla je lepota naše Ljubljane, to-le migotanje, ta pestrost vsepovsod razmetane luči – in skozi meglo vstajajo komaj zaznavne skupine tega in onega bloka – tu podčrtanega, tam zabrisanega. Veste, jaz ljubim slike, ki so kakor sanje,« je nekoč zapisal Rihard Jakopič. Njegovo veliko željo, da bi v Ljubljani postavil umetniško razstavišče zanj in za sodobnike, so nekateri označili za dejanje »nepoboljšljivega naivnega optimista«.
Kljub temu je poleti leta 1909 na začetku Lattermanovega drevoreda v Tivoliju (kjer danes stoji kip Riharda Jakopiča) po načrtih njegovega prijatelja Maksa Fabianija zrasel leseni paviljon s šestimi dvoranami v secesijskem slogu. Financiral ga je sam Jakopič, ki je bil iz premožne družine – kot je spomnil arhitekt Andrej Hrausky, so Jakopičevi zalagali Evropo s semeni ljubljanske solate in izvažali kislo zelje. In iz tistih solatnih semen, se je pošalil kipar Jiři Kočica, je vzklil paviljon. Postavili so ga ravno v času, ko je v Ljubljani z vrnitvijo impresionistov s študija v tujini zaživelo umetniško življenje.
Smisel in pomen paviljona
Paviljon je bil do zgraditve Moderne galerije leta 1948 edino namensko umetniško razstavišče v Sloveniji (prej so umetniki razstavljali na sejmih in v izložbah). Jakopič je imel v njem atelje in slikarsko šolo, postal pa je tudi prostor srečevanja mestne inteligence in izmenjave mnenj. Leta 1962 so ga zaradi prestavitve železniške proge porušili in v (slabo) tolažbo v kletnih prostorih Ferantovih blokov odprli Jakopičevo galerijo.
Odtlej so umetniki večkrat z raznimi akcijami načenjali temo spomina na paviljon. Neuspešno. Eden ključnih pomislekov je namreč, kaj bi njegova rekonstrukcija umetniški skupnosti danes sploh prinesla? »Paviljon bi dopolnil os kulturnih institucij oziroma razstavišč vzdolž mestne promenade, s tem pa bi se aktiviralo tudi manj obiskano območje parka Tivoli,« so zapisali arhitekti.
Iz publike so spomnili, da je v Sloveniji po neuradnem štetju okoli 130 razstavnih prostorov – podatek, ki nedvomno zniža pomen postavitve »še ene« galerije. Čeprav se je sprva omenjalo, da naj bi ga uporabljala predvsem arhitekturna stroka, pa so se v debati popravili, da naj bi bil Jakopičev paviljon namenjen predvsem univerzi, saj ravno študenti likovne umetnosti in arhitekture nimajo stalnega prostora, kjer bi lahko razstavljali neodvisno od institucionalnih pozicij moči.
Debata se je dotaknila tudi smiselnosti postavitve paviljona na lokaciji, kjer je nekoč stal, glede na to, da tam zdaj teče železniška proga. Arhitekti so pripravili novo zasnovo, ki predvideva zasuk dvoran, tako da bi se ji izognila. Pri tem se je oglasila predstavnica konservatorske stroke Tatjana Adamič in s sklicevanjem na beneško konvencijo izrazila nestrinjanje doktrine z rekonstrukcijo paviljona, saj ne gre za spomenik svetovne dediščine, ki bi ga porušila naravna nesreča ali vojna vihra.
Tako kot pred pol stoletja, ko je ob rušitvi paviljona nastala strokovna shizma – društvo likovnih umetnikov naj bi bilo rušenju bolj naklonjeno, saj je namen paviljona takrat že opravljala bližnja Moderna galerija, nasprotovali pa so mu člani likovne akademije z Božidarjem Jakcem na čelu –, so se tudi tokrat kresala mnenja. Arhitekti in umetniki so razpravljali v Jakopičevem duhu, torej kot nepoboljšljivi naivni optimisti. Ko je beseda nanesla na finančni zalogaj, je arhitekt Rok Žnidaršič na primer menil, da tovrsten poseg v prostor ni stvar tako velike investicije, »glede na to, da so pred leti slovenski študenti arhitekture z lastnimi sredstvi postavili šolo v Južnoafriški republiki«.
Strokovna javna debata o arhitekturnih posegih v prostor s predstavitvijo načrtov obnovitve Jakopičevega paviljona, ki so na ogled v galeriji Kresija, se je na koncu večera vendarle izkazala za konstruktivno. In gotovo ne bo zadnja na to temo.
